Iščem pot iz začaranega kroga samote

Stara sem 33 let, samska, brez otrok. V večjem podjetju opravljam administrativno delo, ki me ne izpolnjuje. Živim sama, v lastniškem stanovanju, z mačko, ki jo imam zelo rada. V času korone sem začela delati doma in tako je še vedno. Mislim, da je to precej prispevalo k razvoju mojih težav. Izhajam iz družine, v kateri je bilo veliko nasilja in alkohola. Oče je bil pogosto agresiven do mame, ki se mu je umikala in nasilje s svojo pasivnostjo nekako dovoljevala. Že kot otrok sem bila bolj plašna, potegnjena vase. Kričanje in slabe razmere doma so močno načeli mojo samozavest, zato se tudi v šoli nisem nikoli upala postaviti zase. Veljala sem za sivo miško. In tako sem se doživljala tudi sama. Šola mi je bila muka. Predvsem zaradi odnosov z vrstniki, pa tudi z učitelji se nisem počutila varno in sprejeto. Verjetno je dobršen del k temu prispevalo tudi moje poreklo, saj sta oba starša po rodu iz držav bivše Jugoslavije, kar je zelo zaznamovalo naše družinsko okolje. Pri izbiri srednje šole nisem imela podpore. Starša sta imela preveč dela sama s sabo. Kmalu po srednji šoli sem se zaposlila in se odselila v podnajemniško sobico. Kljub veliki želji sem imela precej strahov in dvomov, tako da mi je takrat pri tem veliko pomagala teta. Žal je kmalu po moji selitvi umrla. In tako sem ostala povsem sama, nimam družbe, prijateljev, partnerja. Opažam, da mi je čedalje težje iti v družbo. Ko grem ven, se mi zdi, da me vsi gledajo, da vsi mislijo, da sem čudna, da je z mano nekaj narobe. Zdi se mi, da vsi vedo, da nimam fanta, da sem drugačna od drugih. Počutim se čudno, manjvredno. Občutek imam, da je z mano nekaj narobe in da to vsi vidijo. Čedalje bolj se zapiram vase, komaj še grem ven. V zadnjem času sem se tudi precej zredila, kar še poslabša situacijo. Vidim, da se zapletam, vendar nekako ne znam priti ven. Rada bi bila bolj sproščena, odprta, bolj samozavestna v družbi. Želela bi si fanta, družine, mirnega, izpolnjujočega življenja. Namesto tega ostajam zaprta v svojem malem svetu, ki postaja čedalje bolj prazen in turoben. Vesela bom vašega nasveta, kako izstopiti iz začaranega kroga. Anita

Draga Anita, vesela sem, da ste se obrnili name. Še bolj vesela pa sem, ker iščete pomoč in skušate spremeniti stvari, ki res niso dobre. Očitno ste imeli zares težko otroštvo. Situacije, ki jih opisujete, se ne bi smele dogajati nikomur, sploh pa ne majhnemu, nedolžnemu otroku. Alkohol in nasilje v družini pustita hude sledi v nežni duši. In videti je, da je bilo pri vas tako. Ampak, nič ne bova obupovali. Glavo pokonci in greva naprej! Danes obstaja res veliko konkretnih, dobro preizkušenih tehnik in znanj, s katerimi si lahko pomagava.

Čeprav je bilo v vašem otroštvu očitno marsikaj narobe – od tega, da starša nista imela mentalnega in čustvenega prostora, da bi se posvetila vam in vaši vzgoji, do nasilja in strahu, ki ste jima bili izpostavljeni –, pa je vendarle bilo tudi vsaj nekaj pozitivnih elementov. Videti je, da sta imeli s teto dober odnos. Predstavljam pa si tudi, da je bila vsaj kakšna prijateljica ali prijatelj, ki vam je prišel naproti z odprtim srcem. Za začetek vas vabim, da obudite spomine na tiste ljudi, ki so bili dobri, prijazni, naklonjeni. Na ljudi, ki so vam vendarle stali ob strani in ki so vam bili v oporo. Zelo pomembno je, da začneva graditi na ozaveščanju virov in potencialov, ki jih nosite v sebi. Kljub težkim izkušnjam in razmeram ni vse slabo. Imate solidno službo, lastno streho nad glavo in kosmatinko, ki vas ima rada. To res ni tako malo.

Potem vas pa vabim, da začnete razmišljati o svojih pozitivnih lastnostih, o močnih straneh. O stvareh, za katere veste, da vam ležijo. Morda je to skrb za živali, morda je to redoljubnost, morda prijaznost in skrb za druge, morda ste dosledni in natančni – ne vem. Vsak je v nečem dober. Če ne najdete ničesar, vprašajte koga, ki vam je blizu, da vam našteje nekaj vaših močnih področij.

Rada bi vas tudi spodbudila, da začnete razmišljati o svojih vrednotah. Katere so stvari, ki vam nekaj pomenijo? Omenili ste partnerja in otroka, torej družino. Predstavljam si, da je to verjetno nekaj, kar vam veliko pomeni, vaša vrednota. Morda najdete še kaj.

Ko boste o vsem tem dobro razmislili in se poglobili v identifikacijo svojih močnih plati, potem bi lahko začeli počasi razmišljati o tem, da se aktivirate. Pomembno bo, da boste začeli več hoditi ven, tudi v družbo, in postali bolj aktivni. Pri tem je ključno, da so koraki tako majhni, da jih lahko izvedete. Če si bova zadali prevelike cilje, to ne bo dobro, saj jih ne bova mogli doseči. Zato je bolje, da začneva z majhnimi cilji. Priporočala bi vam torej, da greste vsak dan za 20 do 30 minut hitro hodit. Morda v kakšen hrib – odvisno od vaše psihofizične kondicije. Ideja je, da se ob kardiovaskularni aktivnosti sprožajo nevrotransmitorji, ki spodbudijo dobro razpoloženje in preženejo tesnobo.

Potem vam priporočam, da začnete postopoma hoditi večkrat v družbo. Morda na kavo s sodelavkami, saj veste, po korakih, ki so dovolj majhni, da jih zmorete. Večkrat ko boste šli v družbo, bolj spretni boste, lažje se boste pogovarjali, manj bo tesnobe. Pri tem je pomembno, da se osredotočite na dogajanje okoli sebe, in ne na lastne miselne procese. Tudi če pomislite, da si ljudje morda mislijo kaj slabega o vas, si boste naredili veliko uslugo, če teh misli ne boste razpredali. Tako tesnobe ne boste še dodatno okrepili.

Marsikaj lahko torej naredite sami. Pomembno je, da ohranjava postopnost – in korake, ki so dovolj majhni. Če boste prepoznali, da vam je vse to težko, pa obstaja res veliko pomoči. Kvalitetna psihoterapevtska obravnava lahko izjemno pomaga. Zelo učinkovite so pri težavah, kot jih opisujete, tudi skupine, v katerih si udeleženci lahko izmenjajo izkušnje, si postavijo ogledala in se podprejo pri okrevanju.

Anita, upam, da sem odgovorila na vaša vprašanja in prižgala kakšno lučko upanja v vašem srcu. Ogromno dobrega nosite v sebi in prepričana sem, da vam bo uspelo. Če se vam je uspelo rešiti iz negativnih družinskih razmer, se vam bo zagotovo uspelo otresti tudi pretirane tesnobe v družabnih okoliščinah. Zato pa je ključno, da se stvarem ne izogibate, temveč začnete počasi delati korake v vse večjo svobodo. Vse dobro na vaši poti vam iskreno želim.

❞ Če se vam je uspelo rešiti iz negativnih družinskih razmer, se vam bo zagotovo uspelo otresti tudi pretirane tesnobe v družabnih okoliščinah.