Daroval milijone, pristal v arestu
Med osamosvajanjem je Franc Lašič ogromno pomagal Sloveniji, reševal življenja, domovina pa je bila do njega mačehovska
Leta 1992 je iz rok ministra za zdravstvo, družino in socialno varstvo dr. Božidarja Voljča prejel častni znak svobode Republike Slovenije.
»Večino dneva preživi za volanom. Tisoče in tisoče kilometrov prevozi, nenehno hiti – čas – tega sploh nima. Kaj pa družina? Ima jo, ženo in dva sinova. In pove, da so kar hudi nanj, ker se je v teh dneh docela posvetil organiziranju pomoči,« so mediji pred 29 leti pisali o človeku, ki ga je vodila ljubezen do nastajajoče države.
O Francu Lašiču, rojenem leta 1943 v haloških hribih, bi morali napisati roman. Je junak tistega časa, ko se je Slovenija osamosvajala. In če smo imeli dobrotnika iz Negove, imamo tudi dobrotnika iz Frankfurta. »Kaj takšnega, kar sem jaz naredil, ni naredil nihče, niti Ivan Kramberger ne! Resnično, ni ga človeka,« je odločno prepričan Franc, ki se od leta 1996 imenuje … Nanci Pesek.
Ker so leta 1993 po denacionalizaciji dobili nazaj Peskovo posestvo na Janškem Vrhu nad Ptujsko Goro, so ga začeli na lepem vsi po vrsti klicati kar Pesek. »In ker so me že od otroštva vsi poznali tudi po vzdevku Nanci, saj nisem znal izreči Franci, sem sklenil, da se preimenujem,« je dejal zapriseženi domoljub. Od leta 1996 je Franc Lašič zato tudi uradno Nanci Pesek.
Še pod prejšnjim imenom je od takratnega ministra za zdravstvo, družino in socialno varstvo dr. Božidarja Voljča, bilo je konec decembra 1992, sprejel častni znak svobode Republike Slovenije, s katerim ga je za zasluge pri organiziranju in izvajanju humanitarne pomoči odlikovalo slovensko predsedstvo. Še leta prej je bil tudi odličen gorski reševalec, leta 1968 je postal oskrbnik planinskega doma v Tamarju, kjer se je moral orodjar po poklicu preobraziti še v gostinca. Kot takšnega ga je stric Karel Lašič, ki je imel v Frankfurtu več gostiln, sčasoma povabil, naj prevzame eno, imenovala se je Stadtschänke. Prevzel jo je leta 1974 in postal zdomec. V Nemčiji je živel skoraj 40 let.
Vmes pa se je zgodil seveda ključni dogodek – vojna za Slovenijo. Človek, čigar ded Anton Pesek je že pred 100 leti glasno razmišljal o samostojni Sloveniji, je moral pomagati. Stoletne sanje so se začele uresničevati.
Nanci je prvič odmevno pomagal že leta 1989, ko je vodna ujma pustošila po Halozah, in je pripeljal večjo količino moške in ženske garderobe. V njem bije ogromno srce. Življenje bi dal za človekoljubnost. Kot nekdanji gorski reševalec stavi seveda na takojšnjo odzivnost. Ne trpi odlašanja, temveč je človek iskrene akcije.
Kamioni pomoči
Iz Frankfurta se je pripeljal celo na demonstracije na Roško cesto v podporo ključne četverice v aferi JBTZ. Da bo lahko pomagal pri rojstvu Slovenije, se mu je je zdelo imenitno in obvezno. Ko se je začela 10-dnevna vojna, je bil celo prvi Slovenec, ki je klical na Rdeči križ v Ženevo. Pa še nekaj se je zgodilo: ko se je začela vojna, se je krovno slovensko zdomsko društvo v Frankfurtu, imenuje se Sava, povsem potuhnilo. Medtem ko je podobno hrvaško društvo dihalo enotno ter noč in dan dežuralo, zbralo v kratkem času štiri milijone mark, v društvu Sava, kot po 30 letih ugotavlja Pesek, niso storili nič. Vrata društva so bila v prvih dneh vojne celo zaklenjena, na društvenih veselicah pa se je, kot da niso verjeli, predvajala tista Od Vardarja pa do Triglava. Ker iz Save ni bilo pravega odziva, se je akcije zbiranja lotil kar sam. »Z domačega telefona sem klicaril po Nemčiji in zbiral pomoč.«
Od napada na Slovenijo je potem zbiral in pošiljal zdravila. Odtlej je bil skoraj vsak petek na poti v domovino z zdravili in sanitetnim materialom. Ničkolikokrat je tovor dostavil v bolnišnicah v Mariboru, na Ptuju, v
Murski Soboti, Izoli, Ljubljani, na Jesenicah, pomagal je tudi sosedom Hrvatom, celo Srbom. Na lastne stroške je poslal približno 15 polnih kamionov pomoči in opravil vsaj 70 voženj. Da je lahko vse to delal, se je pridružil humanitarni organizaciji Aeskulap in postal njihov posebni odposlanec. Bilo je to orjaško delo: čez teden je moral namreč pridno delati v svoji gostilni, opravljati očetovsko vlogo obema sinovoma, potem pa sleherni petek popoldne že spet natovoriti, da je lahko prispel v jutranjih urah v Slovenijo, raztovoril ter se v anonimnosti odpeljal nazaj v Frankfurt. »Nobenih govorov nisem imel, kot jih je imel Kramberger,« poudari Nanci.
Diagnoza: sindrom helper
Družno sva se zazrla v fascikle, v katerih še danes hrani podatke o dostavljenem blagu, vrednem več milijonov nekdanjih tolarjev ali vsaj dva milijona nemških mark. Na stotine kilogramov zdravil in sanitetnega materiala je namreč pripeljal in podaril, nosil, bergel, povojev in injekcij je bilo, kolikor hočete, samo v mariborsko bolnišnico je dostavil, denimo, 4000 odmerkov umetne
krvi, v ljubljanski UKC več tisoč litrov dializne tekočine, v domovino je pripeljal tudi nekaj anestezijskih aparatov pa inkubatorjev ter s tem rešil premnoga življenja. Pred nama so bili fascikli – neverjetne človeške dobrote.
»Priznam, da me je v tistem času kar lepo zaneslo,« je presenetil Nanci. Njegova človekoljubnost je namreč že prestopala meje razumnega. Žena Dragica seveda ni bila zadovoljna. Poslala ga je k zdravniku, ta pa je ugotovil, da trpi za tako imenovanim sindromom helper. S pomočjo je postal že docela zasvojen. Po diagnozi sta se zato sporazumno dogovorila, da ne sme več dvigovati denarja s svojega računa.
Njegov sindrom pa so znali mnogi tudi s pridom izkoriščati. Samo povedal si mu, da nekaj potrebuješ, pa je Nanci že ukrepal. Med drugim je za Hrvate nekajkrat tihotapil orožje, slovenska tajna policija pa ga je nekoč nagovarjala, da bi dostavil nekaj orožja za Albance.
Ko ga je nameraval raztovoriti pri
Celju, ga je leta
1999 naskočilo 50 policistov. Zaradi česar je moral na
Dobu odslužiti tudi
15 mesecev zaporne kazni.