Milijonar postal z lovom na morilce
Joe Kenda, po rodu z Bovškega, je o razrešenih umorih posnel dokumentarne filme, ki so jih predvajali v 183 državah
Sredi druge polovice 19. stoletja sta se na Bovškem vzela Leopold Kenda in Frančiška Ostan Kenda. Njeni družinski veji pripada tudi slovenski gledališki igralec Boris Ostan, čigar žena Jette Ostan Vejrup je nazadnje prejela Borštnikov prstan. Skratka: Leopoldu in Frančiški so se v zakonu rodili trije otroci, Avgusta, Jožef in Janez; Avgusta je edina, ki je pokopana doma na Bovškem. Jožef in Janez sta umrla na oni strani luže.
Žarišče priimka Kenda je na Bovškem, od koder so se proti koncu 16. stoletja začeli širiti še drugam. Ko je Kolumb odkrival Ameriko, so Kendovi že preplavljali Zgornjesoško dolino. Njihovi potomci pa so se pozneje razpršili po vsem svetu, med njimi tudi prej omenjeni Jožef Kenda (1887–1933), klicali so ga Pepi. Ta je še pred prvo svetovno vojno vzel za ženo Meri Hrovat, sokrajanko iz Čezsoče (1890–1969). Še sveža zakonca pa sta potem še pravi čas pobegnila pred revščino in bližajočo se morijo. V zakonu sta se jima rodila dva fanta, Joseph (1912–1993) in William (1915–2005), Vili po naše.
Otroštvo v mračnem mestu
Vili Kenda je najbolj znan kot oče svetovno znanega Josepha Patricka Kende, ki je priimek Kenda ponesel v še zadnje kotičke sveta. Joe Kenda, rojen leta 1946, je namreč nekdanji detektiv policijske uprave Colorado Springs in je v svoji 23-letni karieri obravnaval 387 umorov, od tega jih je kar 356 tudi uspešno razrešil! Nezadovoljen zaradi prezgodnje upokojitve je leta 2009 začel ustvarjati dokumentarce o lovu na morilce. Serija obravnava preiskave, psihološke analize pa tudi trud, ki je morilce spravil za rešetke. V devetih sezonah so posneli kar 144 epizod serije z naslovom Homicide Hunter (Lovec morilcev) in jih predvajali v 183 državah! V omenjeni seriji nas Kenda s pomočjo dramatičnih uprizoritev vodi skozi najbolj zahtevne primere umorov. Od leta 2020 analizira še umore, ki so jih razrešili tudi drugi ameriški detektivi. Naš rojak je medtem postal večkratni milijonar in globalna zvezda. Kljub temu o njegovem slovenskem ozadju ni veliko znanega. Morda le to, da je otroštvo preživel v kraju Herminie v Pensilvaniji, to je rudarsko mestece nedaleč od Pittsburgha. »Ogromno mojih sorodnikov je delalo tam, žal tudi umiralo,« je nekoč pripovedoval. »Družba Ocean Coal Company je bila tedaj lastnik dveh premogovnikov. Spomnim se, že vhod v jašek je bil zastrašujoč …«
Kdor je bil zaposlen v omenjenem podjetju, je živel v opečnatih dupleksih. V enem izmed teh so živeli tudi Kendovi. Najemnina je bila všteta kar pri sami plači, podobno je bilo z računi za trgovino; hodili so namreč v tisto, ki je bila prav tako v lasti podjetja. Podjetje pa je imelo v lasti, kot je dejal, tudi rudarjevo dušo. Zato nima prav lepih spominov: »Otroštvo sem preživljal v mračnem mestu, po katerem so se plazili od premoga usrani ljudje, ti so po šihtu najprej zavili v kakšnega izmed lokalov. Včasih jim je uspelo celo zaiti domov, najbrž zato, da so se umili in naspali.«
Rešil sinova in umrl
Večina rudarjev je bila priseljencev. Njegova dedek in babica sta prišla iz Slovenije leta 1913. In si rešila glavo. Kar je po prvi svetovni vojni še ostalo njegovih sorodnikov, so med drugo vojno pobili nacisti. Sloviti Kenda je bil le enkrat v domovini njegovih prednikov. »V rodni vasi mojega dedka Pepija je tudi spomenik, postavljen v spomin na lokalne upornike, ki so jih ubili Nemci. Veste, postavili so jih v vrsto in drugega za drugim postrelili. Na tem obelisku je vklesana tudi sedmerica, ki se je pisala Kenda. Tisti, ki so se temu izognili, so bili predvsem izseljenci. Kakršen je bil tudi moj dedek Jožef. Nikoli ga nisem poznal. Umrl je v rudniku leta 1933.«
Ko se je zgodila tragedija, je bil njegov dedek star 45 let. Pokopal ga je skrilavec, ki je padel nanj ter na 21-letnega sina Josepha. In če se je mlajši Kenda še nekako rešil izpod ruševin ter jo odnesel z le nekaj modricami, njegov oče takšne sreče ni imel.
Že zgodaj sem se naučil zapisovati in analizirati vse okoli sebe, kot dedek, po katerem so me tudi poimenovali.
Tragedija je družino Kenda močno prizadela, še posebno 17-letnega Vilija. Ki je slavnemu sinu neštetokrat ponovil zgodbo o izkušenem rudarju, ki bi se tudi usodnega dne zlahka rešil. Če ne bi takoj, ko je zaznal, da prihaja katastrofa, stekel k svojima sinovoma – k zvezdnikovemu očetu in stricu, ter ju, še preden se je vse podrlo in zgrmelo nanj, porinil junaško iz jaška. »Šele ko je rešil svoja fanta, je umrl …« zna očetove besede še danes na pamet. »Kot mlad oboževalec Sherlocka Holmesa sem prav zaradi dedkove tragedije že od začetka vedel, kako pomembno je biti buden in pozoren. Zanesljivo mi je zaradi tolikokrat slišane družinske zgodbe uspelo postati boljši detektiv. Že zgodaj sem se naučil zapisovati in analizirati vse okoli sebe, kot dedek, po katerem so me tudi poimenovali!«
Na zmenku z drugo spoznal bodočo ženo
Joe Kenda se spominja vselej zagrenjenega očeta, ki je za očetovo smrt vse do bridkega konca krivil svojega brata. »Kar naprej je ponavljal, da je njegov brat len, in da je hotel biti njun oče prav zaradi tega kar naprej ob njem. 'Tvoj dedek je umrl, ker je moral nenehno motivirati tvojega lenega strica,' je ponavljal do onemoglosti. Zato nič čudnega, da se oče in stric po dedkovi smrti nista nikoli več pogovarjala. Stric Joe ne nazadnje tudi nikoli ni smel v našo hišo. Vse to pa je botrovalo, da sem izvedel zelo pozno, da imam v mestu strica ...« se je spominjal Joe Kenda, čigar oče je bil resnično žilav, trmast, vseskozi mrk in neusmiljen. V njegovi mami pa se je pretakala irska kri, ime ji je bilo Virginia Morrissey. »Zaradi česar bi si človek mislil, da je znala gledati na svet tudi s kančkom irskega humorja, a bilo je ravno nasprotno, saj se je povsem nalezla očetovega značaja in postala njegova kopija, bila je – kot on – neprizanesljiva, hudobna in maščevalna, še posebno do obeh žensk, ki sta si upali ukrasti njuna sinova. Moje žene Kathy se je tako izogibala vse od trenutka, ko sva začela hoditi,« je razpredal brez dlake na jeziku.
Svojo bodočo ženo bi moral tako ali tako spoznati na zmenku na slepo, ki sta ga organizirali njegova mama in njena najboljša prijateljica. »Bil sem v drugem letniku Katoliške srednje šole Greensburg, ko sem klonil pod maminim pritiskom in odpeljal hčerko njene prijateljice na košarkarsko tekmo, čeprav mi ni bila niti malo všeč. Dogodek bi šel gladko v pozabo, če ne bi takrat za mojim hrbtom sedela najlepša ženska, kar sem sem jih kdaj videl. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bom zapustil dekle, s katero sem bil na zmenku, in se sprehodil do lepotice.« Ter spregovoril prvič z Mary Kathleen Mohler, ljubeznijo njegovega življenja. »S katero se še vedno tako lepo pogovarjava,« je pomežiknil. Zvezdniški detektiv slovenskega rodu je samo še dodal: »Ko je Kathy leta 1967 diplomirala, sva se poročila. Česar pa mama ni prebolela. Pravzaprav mi je zamerila vse do tistega dne, bilo je 40 let po najini poroki, ko smo v tišini zapuščali njen pogreb. Spomnim se, pogledal sem svojo ženo in ji s prikritim nasmehom prišepnil: 'Pa je le napočil trenutek, ko te tašča ne sovraži več!'«
Da je poleti vroče, ni nič posebnega, je pač normalno, tako kot je povsem normalno, da sta pozimi sneg in mraz. Vsaj tako je veljalo doslej na tistih območjih, kjer je bila menjava letnih časov nekaj povsem normalnega. Če pa v dveh ameriških zveznih državah, ki sta med najbližjimi arktičnemu polu, zaradi vročine umre več kot 200 ljudi, in če temu prištejemo še približno trikrat večje število žrtev vročinskega vala, ki je zajel zahodne province v še bolj severno ležeči Kanadi, je že težko govoriti o normalnosti.
Kot so poročali te dni, je samo v Oregonu zaradi hude in za tiste kraje nenormalne pripeke umrlo 116 oseb, v severneje ležeči zvezni državi Washington pa še skoraj 80. Termometri so nekaj dni, ko je obe državi in še sosednji Idaho v objemu stiskal pravi vročinski val, kazali blizu 50 stopinj Celzija. Takšne vročine so vajeni v kakšnih puščavah Arabskega polotoka, Sahari ali v Dolini smrti v Kaliforniji, ne pa v gozdnatih in večinoma hribovitih pokrajinah ameriškega severozahoda.
Počasno zdravstvo
Še višje proti severu so bile razmere celo hujše. V kanadski najbolj zahodni provinci Britanski Kolumbiji je zaradi pritiska peklenske vročine umrlo po nekaterih podatkih več kot 500 ljudi. Kot je za kanadske medije izjavila šefica sodne medicine v Britanski Kolumbiji Lisa Lapointe, so v tednu dni v začetku julija zabeležili kar 713 »nenadnih in nepričakovanih smrtnih primerov«, kar je rekordno visoka številka v primerjavi s približno 230 smrtmi, ki jih po navadi beležijo v tej provinci v istem obdobju v zadnjih nekaj letih. Oblasti pričakujejo, da se bo število žrtev peklenskega vročinskega vala na zahodu Kanade še povečevalo, kajti nekatera okrožja ne pošiljajo redno poročil o številu žrtev. Bojijo pa se, da bi se smrtni davek lahko približal celo številki tisoč.
Nekateri kanadski mediji poročajo, da je za tako veliko število smrti krivo tudi zdravstvo, kajti preden se je ustrezno reorganizirala urgentna medicinska služba in začela posredovati in pomagati v območjih, kjer so jo najbolj potrebovali, je bil najbolj udarni del toplotnega vala že mimo. Sicer so se marsikje znašli in v večjih javnih zgradbah pa tudi v večjih trgovinah odpirali tako imenovane centre za ohladitev, ki so prišli prav mnogim, ki niso imeli doma ustreznega prezračevalnega in hladilnega sistema. Značilnost območja pacifiškega severozahoda, ki ga je zdaj prizadel tako smrtonosen vročinski val, je, da gre za kraje s praviloma blago poletno klimo, kjer prezračevalnih in klimatskih sistemov ne uporabljajo prav pogosto, zato jih mnoge hiše niti nimajo. In največ žrtev, velika večina je bila starejših, je bilo v hišah brez klimatskih naprav. V Oregonu je bilo največ smrtnih žrtev v okrožju Multnomah, v katerem je tudi največje mesto Portland. Najmlajša oseba, ki je podlegla vročini, je bila stara 37, najstarejša pa 97 let.
Zgorela je vsa vas
Zanimiva je tudi zgodovinska primerjava umrlih zaradi posledic vročine, ki so jo naredili v ameriški zvezni državi Washington. Lani je na primer med začetkom junija in koncem avgusta v tej zvezni državi zaradi posledic prevelike izpostavljenosti soncu in vročine umrlo sedem ljudi, v zadnji petih letih, torej od leta 2015 do 2020, pa so zabeležili 39 smrti, ki jih je povzročila vročina. Letos je v dobrem tednu za posledicami vročinskega udara umrlo skoraj dvakrat toliko ljudi več kot v zadnjih petih letih.
V kanadski Britanski Kolumbiji je zaradi neznosne vročine nastalo tudi precej gozdnih požarov. Gasilci so jih v vsej provinci prijavili kar 138, najmanj dve osebi sta umrli zaradi posledic gozdnega požara, ki je povsem uničil vas Lytton, kjer so zabeležili doslej rekordno temperaturo v Kanadi. Vročina in gozdni požar sta dobesedno skurila to vasico s približno 300 prebivalci, ki se je doslej oglaševala kot idiličen gorski kraj, primeren za ljubitelje narave, svežega zraka in pogledov na zasnežene vrhove bližnjih gora. Toda letos se je živo srebro v Lyttonu na dan, preden je izbruhnil požar, povzpelo do 49,6 stopinje Celzija. Kanadski rekord je bil doslej 45 stopinj Celzija, izmerili so jih davnega 1937. v provinci Saskatchewan. In ker se suho in vroče vreme nadaljuje, se oblasti bojijo, da bo škoda, povzročena zaradi gozdnih požarov, ogromna. Pa ne samo zaradi požarov. Nastala je tudi škoda na prometnicah, zlasti na železniških progah, poleg tega pa se je v Britanski Kolumbiji začel zelo hitro topiti sneg na vršacih Skalnega gorovja, kar je pomenilo, da je voda s hribov zalila nekatere gorske doline.
Poginile tudi školjke
Nenavadno visoka vročina je presenetila celo mnoge poznavalce, kajti območje pacifiškega severozahoda doslej ni bilo znano po prav ekstremnih temperaturah. To je potrdil tudi Scott Lindquist z
zdravstvenega ministrstva ameriške zveze države Washington, ki je za lokalno časopisje dejal: »Ta ogromni skok števila smrtnih žrtev zaradi vročine je tragičen. Marsikdo si ni mislil, da se bo kaj takega zgodilo na severozahodu Tihega oceana, kjer je podnebje večinoma zmerno. Toda podnebje se spreminja. To dokazujejo ti dramatični vremenski dogodki, pogostejše in bolj nevarne poplave, zgodovinsko obsežni gozdni požari in tako naprej.«
Vendar zaradi vročinskega vala ne trpijo samo ljudje. Christopher Harley, biolog z Univerze Britanska Kolumbija iz Vancouvra, je v času najhujše vročine postal pozoren na neznosen smrad, ki se je širil na območju plaže in obale Kitsilano. Kmalu je ugotovil, da so zaradi vročine poginile velike kolonije školjk. »Povsod je ležalo toliko praznih školjk, da se med sprehodom enostavno ne da izogniti temu, da kakšne ne pohodiš in zdrobiš,« je dejal. Školjke so poginile takoj, ko je temperatura zraka presegla 30 stopinj Celzija. Pogin školjk bi lahko imel začasne posledice na kakovosti vode na prizadetem območju, saj določene vrste prečiščujejo morsko vodo, še ocenjujejo strokovnjaki. Poleg tega pravijo, da bi lahko samo na območju Vancouvra poginila več kot milijarda manjših živali, ki živijo na obali, kar je seveda še dodatna katastrofa. Kot je dejal Harley, si lahko školjke po takšnem dogodku opomorejo v dveh letih, medtem ko morske zvezde, rakovice in podobne živali, ki živijo v priobalnem morju, za to potrebujejo bistveno več, tudi deset let.
Strokovnjaki so si bolj ali manj enotni – razlog za tovrstne vremenske anomalije, za tako ekstremne temperaturne ravni, daleč od območja zgodovinsko običajnih temperatur, ki so tudi čedalje bolj pogoste, je onesnaževanje okolja oziroma izpusti toplogrednih plinov, ki vplivajo na spremenjene podnebne okoliščine. V območju ameriškega in kanadskega severozahoda se je sicer oblikovala posebna vročinska kupola, ki jo je povzročil vroč zrak iz Tihega oceana
– ta se je ujel v območje visokega zračnega pritiska in se nekaj dni zaradi toplega zraka nad kopnim še bolj segrel. To je bil za tiste kraje sicer zelo redek vremenski pojav, a kot napovedujejo strokovnjaki, se bomo morali prebivalci počasi navajati na to, da bodo tovrstni ekstremi v prihodnosti pogostejši. Ne glede na geografsko širino.
Vroča Sibirija
V vročinskem objemu v preteklih dnevih ni bila samo severozahodna obala Severne Amerike, zajel je tudi skrajni sever Evrope in Sibirijo. V Moskvi, Helsinkih, Belorusiji in Estoniji so beležili rekordne vročine za ta čas. Termometer je kazal med 33 in 35 stopinjami Celzija. Vročina na skrajnem severu Sibirije je prispevala tudi k temu, da je bila debelina ledene ploskve na z ledom večno prekritem Laptovskem morju v Arktičnem morju najtanjša za ta čas. Temperatura zraka v mestecu Ojmjakon v Sibiriji, ki naj bi bil najbolj mrzel kraj na svetu, je pred dnevi dosegla rekordne 31,6 stopinje Celzija.
Nekateri kanadski mediji poročajo, da je za tako veliko število smrti krivo tudi zdravstvo.