Zadnjega usmrčenega zapornika sploh niso ubili?!
Zgodovinar Ivan Rihtarič o številnih neznankah glede smrti štajerskega Robina Hooda: morda ga je rešila Udba, katere član je bil
Nihče ne ve, kje je bil Rihtarič pokopan, morda nikjer. Tudi njegov oče ga menda ni prepoznal po izvršeni kazni, torej so lahko ustrelili koga drugega ali pa kar kakšno truplo.
Pred slabimi 62 leti, 30. oktobra 1959, so pred strelski vod postavili štajerskega Robina Hooda, ki je v desetletni kriminalni karieri nanizal kar 70 hudih in tudi najhujših kaznivih dejanj na Dolenjskem, Kozjanskem in v Prekmurju. Franca Rihtariča je po mnenju teologa in psihologa, akademika Antona Trstenjaka v kriminalna dejanja pahnila prleška trma.
Začelo se je z ukradenim avtom
Frančišek se je Jožetu in Mariji, rojeni Nedog, rodil 23. septembra 1929 v vasi Očeslavci z okoli 150 prebivalci, na levem bregu Ščavnice v občini Gornja Radgona. Bil je zadnji zapornik v Sloveniji, obsojen na smrt in tudi ustreljen, takšno kazen pa si je prislužil, ker je na mejnem prehodu med dvema Radgonama ustrelil 35-letnega miličnika Alojza Bartola. To je spodbudilo njegovo iskanje in slaba tri leta pozneje so ga prijeli, po izvršitvi sodbe pa pokopali neznano kje.
»Kolikor mi je bilo takrat znano, je bil Rihtarič že v šolskih letih vihrav in je izstopal med sošolci. Po osemletki je končal kmetijsko šolo v Mariboru in se po drugi svetovni vojni zaposlil na radgonskem okraju. Mladostno razposajen je skupaj s prijateljem ukradel avto iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora in ga med divjo nočno vožnjo k ljubicam razbil. Namesto da bi naslednji dan dogodek prijavil, se je začel skrivati. V nekaj mesecih je zasovražil oblast, komuniste in bogataše, začel krasti, uničevati državno premoženje in strašiti ljudi,« nam je pred slabima dvema letoma razlagal upokojeni policist, takrat 93-letni Jože Kos, ki je med prvimi prišel na kraj zločina, sodeloval pa je tudi pri prijetju Rihtariča in bil verjetno zadnja živa priča dogajanja v Gornji Radgoni in Očeslavcih, saj je pred časom tudi on umrl.
V času Rihtaričevega prijetja je bil pomočnik komandirja Postaje milice Gornja Radgona pa tudi živel je blizu meje z Avstrijo. Tisti petek, 31. julija 1955, je okoli 23. ure iz smeri mejnega prehoda Gornja Radgona, oddaljenega dobrih 100 metrov, zaslišal dva strela. »Zbudil sem soseda, ki je tam delal, ter mu predlagal, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Kmalu zatem sem se še sam odpravil za njim. Pred stavbo mejnega prehoda je v krvi ležal 35-letni Alojz Bartol iz Loškega Potoka. Ker ni bilo nikogar drugega, sem moral hudo ranjenega v vozilu nujne pomoči spremljati v bolnišnico, najprej v Mursko Soboto in nato v Maribor, kjer je okrog četrte ure umrl zaradi poškodb. V glavi je imel nešteto šiber, saj je bil ustreljen z lovsko puško šibrovko. Kmalu se je ugotovilo, da je morilec Franc Rihtarič, ki je po uboju pobegnil čez most v Avstrijo. Orožniki so ga prijeli, a jim je pozneje z vlaka znova ušel in se vrnil v Slovenijo.« Kos je mimogrede sodeloval tudi pri Rihtaričevem prijetju na seniku njegove babice v Očeslavcih, potem ko ga je nekdo izdal.
O tem se je v minulih desetletjih veliko govorilo in pisalo, zlasti v časopisih, Zdenko Kodrič je spisal tudi knjigo. Pred časom se je Rihtaričevega primera lotil njegov soimenjak, ki pa z njim ni v sorodstvu, ugledni upokojeni zgodovinar, ddr. Ivan Rihtarič, tudi predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona. Med pandemijo koronavirusa je imel veliko časa in pod drobnogled je temeljito vzel celotno dogajanje, tudi pridobil veliko dokumentacije iz arhivov v Avstriji in Sloveniji ter s sodišč in iz bolnišnic. Za pisanje knjige je imel še ogromno ustnih virov. Nastalo je obsežno knjižno delo z naslovom Franc Rihtarič – od resnice do mita, ki je po njegovem prepričanju zelo avtentično, to je nedavno predstavil v radgonskem muzeju.
Puško našli po sedmih letih
»Knjiga je nastala kot rezultat raziskovalnega dela v okviru projekta, ki je bil del prijavljen in odobren ter finančno podprt leta 2020 pri Ustanovi Antona Trstenjaka. Uporabljeni viri so iz Arhiva RS in Pokrajinskega arhiva Maribor, vključena je tudi številna domača in tuja literatura. Predstavljena vsebina, kot je v priporočilu zapisal redni univ. prof. dr. Matjaž Klemenčič, bo obogatila poznavanje do zdaj še nezadostni meri življenja in dela osebe, ki je bila sicer kontroverzna, a tudi politično izrabljena od novega političnega sistema po letu 1945. Vsebina nas popelje od rojstva in mladosti Franca
Rihtariča do kaznivih dejanj, 'vsiljenega' sodelovanja z novim režimom, usodnim ponovnim pobegom v Avstrijo, vrnitvijo, avanturami ter do sodnega procesa in usmrtitve. Naslov napoveduje razpon dogodkov od resnice do mita, ki pa še vedno postavlja kup vprašanj, kot jih je nekoč. Posebno zahvalo sem dolžen sorodnikom Alojza Bartola in vsem, ki so mi kakor koli pomagali, da sem opravil zahtevni pregled dogodkov, in za spodbude ob pisanju,« je dejal ddr. Rihtarič, ki je pri pisanju kot vir navedel tudi Nedeljske novice.
Avtor je prepričan, da je še vedno veliko neznank, ki nakazujejo na to, da Rihtarič ni streljal na miličnika Bartola, saj so takrat v Avstrijo želeli pobegniti trije Slovenci. Še več dvomov se poraja ob dejstvu, da na kraju dogodka ni bila najdena puška, ki je bila ukradena pri Lončariču v Negovi in bila uporabljena pri ustrelitvi miličnika. Šele sedem let pozneje so jo našli v reki Muri pri Veržeju, kot je razložil Slavko Lončarič, sin lastnika puške. Po ddr. Rihtariču v prihodnosti obstajajo tri možnosti. Prvi dve, snemanje dokumentarnega filma ter igranega filma, za kar so se že pojavili interesenti, sta realni, tretja – obnovitev sodnega postopka – pa manj, čeprav bi se po njegovem
prepričanju marsikaj spremenilo in »se o Francu Rihtariču ne bi več govorilo kot o zločincu ...« Avtor knjige – in ne le on – je skorajda prepričan, da je v celotni zadevi veliko čejev in neznank, zato je slutiti, da je Rihtariča rešila Udba, katere član je bil in se je skrivno imenoval Franc Žmavc, na njegovi izkaznici pa je bil podpisan sam Aleksandar Ranković. Nekdo je namreč več desetletij po njegovi domnevni usmrtitvi menda Rihtariča videl v Kanadi. »Nihče ne ve, kje je bil Rihtarič pokopan, morda nikjer. Tudi njegov oče ga menda ni prepoznal po izvršeni kazni, torej so lahko ustrelili koga drugega ali pa kar kakšno truplo,« je povedal Ivan Rihtarič.