S sinom se je boril pri Waterlooju
Direktor Narodnega muzeja Pavle Car se navdušuje nad Napoleonom
Vokviru 200-letnice Narodnega muzeja so nedavno odprli razstavo Zlata sled, ki predstavlja vse zlate najdragocenejše predmete iz vseh muzejskih zbirk Narodnega muzeja Slovenije in 32 drugih slovenskih muzejev. Med zlatnino v vitrinah pozornost priteguje tudi nekoliko manjša medalja, vojaško odlikovanje legije časti 5. stopnje, ki ga je leta 1802 ustanovil nihče drug kot Napoleon, eden največjih vojskovodij vseh časov. Ko smo želeli izvedeti malo več o tem odličju, so nas napotili k direktorju muzeja dr. Pavletu Carju, sicer računalničarju in zgodovinarju, svoje dni tudi strastnemu zbiralcu uniform in zlasti navdušencu nad Napoleonovo dobo.
Zaslužil si je poraz
Malce presenečeni smo obstali, da se je junija 2015 ob 200. obletnici bitke pri Waterlooju udeležil velikega poustvarjanja tega dogodka, ki je za vedno spremenil svet. Car pove, da sta se s sinom prijavila »na bitko« prek prijateljev iz češkega kluba.
»Bila sva povabljena na priprave v popolni bojni opremi Napoleonovega soldata, ki so bile zelo zahtevne. Vadili smo v bojnih linijah, z delujočimi kopijami francoskih pušk takratnega časa. Naučiti smo se morali francoskega poveljevanja in razumevanja ukazov,« pripoveduje in dodaja, da se je spektakla pred šestimi leti pri Waterlooju, ki je danes v Belgiji, udeležilo 8000 t. i. vojakov iz kar 81 držav. 3
»Bojno polje je povsem enako kot pred 200 leti, za čim bolj avtentičen prikaz bitke so posejali celo žito, ki je takrat tam raslo,« nadaljuje Car: »Za zgodovinarja je izjemna priložnost, da lahko podoživi neki delček zgodovine in vse tisto, o čemer pišejo knjige. Da se bojno polje zavije v smodnikov dim, da ušesa bolijo od hrupa topovskih strelov. Vsakomur, ki se ukvarja z napoleonskim obdobjem, bi priporočal doživetje take bitke, ker odpre popolnoma drugačen pogled na zgodovino.« V bitki se je 73.000 Napoleonovih vojakov udarilo s 120.000 soldati koalicije; Angleži, Prusi in Nizozemci. Potem ko je začela angleška vojska vojvode Wellingtona razpadati, so v zadnjem trenutku prihitele na pomoč pruske čete gen.
Blücherja in tako bitko obrnile v prid koalicije.Car pove: »Pregovor zgodovinarjev pravi, da si Wellington ni zaslužil zmage, temveč si je Napoleon zaslužil, da je izgubil, saj je naredil več kardinalnih napak, ki mu niso bile v čast. Po drugi strani je bila njegova vojska sestavljena pretežno iz mladih, neizkušenih mladeničev. Nekateri med njimi so dobili prvič puško v roke na predvečer bitke. Četudi bi Napoleon tistega dne zmagal, bi v naslednjih dneh izgubil, saj ni imel več nabornikov.«
Bradavica nad očesom
Vemo, da je Napoleon z odlokom ustanovil Ilirske province, ki so bile del cesarstva, zato se je po Carjevih besedah v Napoleonovi vojski borilo več kot 4000 fantov s takratne Kranjske. To sta Janez Šumrada in Adrijan Kopitar izjemno natančno popisala v knjigi Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati, kjer najdemo na podlagi francoskih vojaških arhivov izdelane celotne sezname z imeni in priimki naših fantov. Seznami kažejo, kako pedantno je takrat delovala francoska država. V knjigi namreč najdemo podatke o številu vojakov iz Ljubljane, Litije, Novega mesta, zraven pa njihov popolni opis, od telesne višine in opisa znamenj, brazgotin do oblike brade, ali je koničasta, okrogla ... Denimo: bradavica nad levim očesom. V opombah najdemo tudi: Poročil se je pred 1812. ali pa; na begu, razglašen za upornika. Zanimivo je, da so bili prvorojenci oproščeni nabora.
In kakšen je občutek v uniformi Napoleonove vojske? »Suknja je bila volnena, seveda groba, hlače platnene. Ker je ovratnik neprijetno drgnil vrat, so si vojaki zavezovali rute. Zanimivo je, da je pri oblikovanju uniform sodeloval celo sam Napoleon. Imele so polno okrasnih našitkov in nešteto gumbov, saj zadrg še ni bilo. Uniforma je bila nadvse pisana, današnje so pravzaprav dolgočasne. A bilo je logično, saj je urejena, svetleča vojska močno vplivala na nasprotnika.«
Car pove, da danes napoleonska oprava stane od 800 do 1000 evrov.
Za zgodovinarja je izjemna priložnost, da lahko podoživi neki delček zgodovine in vse tisto, o čemer pišejo knjige. Da se bojno polje zavije v smodnikov dim, da ušesa bolijo od hrupa topovskih strelov.
Na poligonu bitke so jih razporedili po bataljonih in polkih. »S kamioni so nam pripeljali smodnik, naša enota ga je dobila 20 kilogramov. Zvijali smo ga v papirčke, kot bi denimo zvijal cigareto. Puške so bile brezhibne, ko smo vstavili smodnik v cev in pritisnili, je močno počilo in pokazal se je ogenj. Tako kot pred 200 leti, le krogel nismo imeli.« Vse skupaj je trajalo štiri dni. »Ob poligonu so postavili dve tribuni, vsako za 60.000 gledalcev.«
Okoli šotorov in v pivnici je bilo seveda zelo živahno. »Srečali smo zanimive ljudi, ki imajo enak interes, zato je bilo lepo. Malo pa tudi naporno. Vadili smo na primer, kako se iz ravne linije postaviti v kvadrat, kar je bil način, kako se upreti konjenici. Kar pa ni enostavno.« Ali se je kakšen Slovenec boril pri Waterlooju, ne vemo. Imamo pa žal rahlo pozabljeno pričevanje Napoleonovega vojaka Andreja Pajka s Hudega pri Stični na Dolenjskem, ki je svojo vojskovanje popisal v izjemnem dnevniku Spomini starega Slovenca. Besedilo mu je uredil sam Josip Jurčič. Gre za izjemno natančen popis dogajanja v francoskem ujetništvu in potem marširanja v Napoleonovi uniformi na Rusijo. Mimogrede, pripadniki Ilirskega polka so imeli svojo, temno modro uniformo z belim pasom. Pajk je bil verjetno eden redkih Slovencev, ki je pri Smolensku prav od blizu videl Napoleona, ko je častno na konju pregledoval Ilirski polk.