Receptorka bo odprla svoj hotel
Študentov višješolskega usposabljanja na BIC Ljubljana covid-19 ni ustavil pri nabiranju dragocenih izkušenj
Kristina je s svojo izkušnjo zelo zadovoljna, saj pomeni osamosvajanje, zanašati se moraš le nase, saj pri roki ni ne staršev ne prijateljev.
Študenti Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, ki obiskujejo višješolska programa gostinstvo in turizem oziroma živilstvo in prehrana, morajo v vsakem letniku študija opraviti 400 ur obveznega praktičnega izobraževanja pri delodajalcu pri nas ali v tujini. Letošnje je bilo zaradi covidnih omejitev nekaj posebnega predvsem za tiste, ki so se s pomočjo programa Erasmus+ odpravili čez mejo.
Kaj vse so morale storiti, da so lahko odšle v katero od izbranih evropskih držav, in kako je potekalo njihovo izobraževanje in delo pri tujih delodajalcih, smo se pogovarjali s tremi študentkami prvih in drugih letnikov.
Pilila italijanščino
Štiriindvajsetletna Novogoričanka Kristina Humar, študentka 2. letnika v programu gostinstvo in turizem, si je za prakso v tujini izbrala starodavno obmorsko turistično mesto Salerno na jugozahodu Italije. Tja je odpotovala konec marca, v času, ko je bila celotna Italija obarvana rdeče. Čeprav si je sprva želela iti v Španijo ali na Portugalsko, pa zaradi pandemije to ni bilo izvedljivo, zato se je odločila za štirizvezdični hotel Ferrotel Salerno, ki je obratoval ves čas. Kljub temu da se je nekaj italijanščine naučila pri delu v novogoriškem kazinu, pa tudi pri tem predmetu v BIC Ljubljana, je njen glavni cilj izpiliti italijanski jezik. In delo na recepciji hotela se ji je zdelo za to kot nalašč.
Sprva je bilo nekaj težav z jezikom, a sta ji pri sporazumevanju in osvajanju nalog pomagala mentorja, ki sta se nenehno izmenjavala. Poučili so jo, kako mora delati na recepciji, ki je bila popolnoma v steklu, vsenaokoli pa je bilo tudi polno razkužil, pisnih opozoril, kako morajo ravnati z gosti, da ne bo prišlo do neželenih okužb, pa o hotelskih alarmih, kako sodelovati s čistilkami iz čistilnih servisov ... Ker je bilo poslovnežev, ki so sicer najpogostejši gosti hotela, malo, je imela največ stikov s študenti, ki jim je hotel ponujal sobe in hrano po ugodnih cenah, da ne bi ostajal prazen. Delala je v treh izmenah, pri čemer je bila nočna (trajala je od 6 do 8 ur) še najmanj zanimiva, saj je bilo omejeno predvsem na dežuranje v ločeni sobici za počitek s televizijo. Občasno je sodelovala le pri kakšni nočni dostavi (predvsem hrane za goste). Kot zaposlena je lahko bivala v hotelski sobi, za kar so ji zaračunali 300 evrov na mesec (drugim študentom pa kot gostom okoli 450 evrov).
Ker prek programa Erasmus+ dobiš le nekaj sto evrov pomoči, se je na pokrivanje večjega dela stroškov morala pripraviti že mesece prej. Večino denarja si je zaslužila kot inštruktorica slovenščine in angleščine.
Kristina je s tujo izkušnjo zelo zadovoljna, saj pomeni osamosvajanje, zanašati se moraš le nase, saj pri roki ni ne staršev ne prijateljev. Kljub pandemiji je lahko spoznala tudi mesto, prijazne in komunikativne Italijane (trenutno živijo že skoraj povsem normalno, le turistov še ni veliko). Na koncu je Kristina povedala, da je delo na recepciji le del poti do končnega cilja, to je lastnega hotela v Sloveniji na Grgarju pri Novi Gorici, kjer imajo veliko posest. Prakso je sicer končala 30. junija, usposabljanje pa bo nadaljevala v hotelu Soča v Bovcu, kjer že ima zagotovljeno službo receptorke. V njem naj bi si še več izkušenj pridobila tudi prihodnje leto, nato pa bi šla rada v katerega od hotelov iz skupine Marriott.
Virtualno trženje čokolade
Povsem drugačno delovno prakso pa si je izbrala Zrečanka Nuša Jelenko, 22-letna študentka 2. letnika v programu živilstvo in prehrana. Odšla je v Barcelono v podjetje Xocolatt (po naše Čokolada).
Njeno delo je potekalo predvsem na računalniku. Podjetje, ki je pred epidemijo covida-19 v sodelovanju s svetovno najbolj priznanimi proizvajalci in dobavitelji čokolade služilo predvsem s trženjem in degustacijami čokolade v živo, je moralo najti novi način opravljanja dela – preiti na virtualno trženje. Ker gre za majhno podjetje, je večinoma delala po navodilih samostojne podjetnice. Tako je morala pripravljati razne ponudbe za potencialne ali že obstoječe stranke, prek spleta iskati nove, spoznala je lahko vse dobavitelje in čokoladnice, naredila je raziskavo o vplivu čokolade na možgane v povezavi z demenco (ugotovili so, da pomaga pri preprečevanju, preden se sploh razvije). Izvajali so tudi aktivnosti za otroke – risanje s čokolado, njeno modeliranje in okraševanje. Spoznala je, da se v tem podjetju osredotočajo le na najkakovostnejšo čokolado, pri čemer so sestavine skrbno preverjene. Zanimivo je bilo še, da so strankam domov pošiljali pakete s čokolado, nato pa so prek spleta izvedli virtualni team building. Na njem so jim prikazali, kako naj čokolado okušajo z vsemi petimi čutili, kako naj spoznajo kombinacije okusov, ki jih niso vajeni (denimo skupaj z viskijem, vinom, sirom, mesom, ribami, gosjo ali račjo pašteto ...). Čeprav se po zdajšnjem sproščanju ukrepov za zajezitev korone podjetje spet vrača na delo v živo, pa je Nuša med virtualnim uvajanjem v posel dodobra spoznala, kako iskati potencialne stranke po Evropi, urejati družabna omrežja in delovni urnik, videla, kako se fotografira in snema degustacije ter pripravlja programe degustacij za vsako stranko posebej. Čeprav še ne ve, kaj bo delala v prihodnosti, je dobila ogromno izkušenj, kako voditi svoje podjetje. In spoznala, da hoče biti sama svoj šef.
Veganska izkušnja
Morda najbolj zanimivo izkušnjo pa je doživela Anja Geč, 27-letna izredna študentka 1. letnika v programu gostinstvo in turizem (prej je študirala komunikologijo). Ljubljančanka je prakso opravljala na Nizozemskem v kuhinji veganske restavracije Mr&Ms Watson v Amsterdamu, ki ponuja tudi veliko brezglutenskih opcij prehrane. Po prihodu je zaradi proticovidnih ukrepov nekaj dni preživela v karanteni, nato pa začela delati v kuhinji. Čeprav ji je v BIC Ljubljana profesorica Neli Selan na kuharskih vajah razložila, kako se pripravlja vegansko, predvsem pa brezglutensko hrano, se ji je v Amsterdamu odprl povsem nov svet. Pri nas, pravi Anja, se veganov še vedno drži stigma, da so to neki (prehranski) čudaki. Njen novi kuharski šef in mentor, ki je sicer začel kot običajni kuhar, ji je znal pri pripravi veganske ali brezglutenske hrane povedati še več novega o tem, kako nadomeščati meso in živalske izdelke, predvsem pa jo je naučil, kaj v praksi pomeni »inovativna veganska restavracija«. Tako so delali veganske ribje polpete ali fileje z bananinimi cvetovi, veganski med, šest različnih veganskih sirov z osnovo iz raznih oreščkov ... Če je delala 8 ur, ji je pripadal tudi en obrok, če dlje, pa dva. Seveda je hrano med pripravo tudi preskušala. Za delo pa je bila še plačana. Ves čas so delali in bili odprti za prevzem hrane, v prostem času pa je obiskovala druge restavracije, da je razširila veganska obzorja, iskala izdelke, ki v Sloveniji niso na voljo, in hodila na izlete v okoliška mesta ali na plažo. Prakso bi morala končati že 3. junija, a se je domov iz osebnih razlogov vrnila nekoliko prej. A se še namerava vrniti na Nizozemsko, saj je tam toliko znanja, kot ga pri nas še ni. Že zdaj pa redno razvija svoje veganske brezglutenske recepte in jih deli na svojem profilu instagrama.