Erotika je pomembnejša od zakona
Mini teater je prostor, ki samostojnim umetnikom pomaga uresničiti njihove ideje, njegov ustanovitelj pa je Robert Waltl
Rad bi, da negujemo idejo o pomenu kulture, poezije, pisanja, ustvarjanja in da bi izkoreninili predsodke, da smo mi kulturniki in umetniki višek, ki obremenjuje to družbo.
Obožujem ljudi, rad se družim, zato delam v gledališču,« pravi Robert Waltl, ki ni samo direktor, ampak tudi igralec, umetniški vodja, režiser in lutkar.
Ko se srečava v prelepi Križevniški ulici v Ljubljani, kjer je Mini teater, ga najprej povprašam o stanju v gledališču. »Prvi znaki po odprtju so kazali, da bo slabo. Zdelo se je, da se publika težko vrača v teater, in res je bilo prvih nekaj izvedb zelo slabo obiskanih. Ampak na srečo se je zgodila sprememba navad, ljudje so se osvobodili in najprej so pripeljali otroke na naše lutkovne hite: Pekarno Mišmaš, Deklico z vžigalicami, Žabjega kralja, Korenčkega palčka in Mizico, pogrni se. Izjemno dobro je bila potem obiskana tudi naša nova predstava za odrasle Pride konj v bar, ki je nastala po hit romanu Davida Grossmana. Predvsem pa sem bil resnično srečen prejšnji teden, ko smo na Festivalu Ljubljana kar štiri večere zapored igrali Vsi ptice Wajdija Mouawada pred popolnoma razprodanim avditorijem. Bilo je ganljivo lepo.« V tej predstavi, ki jo je režiral Ivica Buljan, igra poleg številnih eminentnih igralcev tudi on: »Publika nas je vsak večer pospremila z vzkliki bravo in stoječimi ovacijami. Občutila se je neka čarobna sinteza. Naša želja za igranjem in lakota publike in nas za živim teatrom sta se potrdili v neponovljivih izkustvih za ene in druge. Komaj čakamo ponovitve na Ptuju in potem jeseni spet v Križevniški cerkvi.«
Nekoč se je cenilo delo umetnika
»Da bi bil igralec ali režiser, moram biti pogosto tudi producent. Vsaka od teh vlog je drugačna in ima svoje lepe trenutke. Oder me privlači, na njem se realiziram kot umetnik pa tudi kot človek. Delam od svojih najmlajših let in se ne bojim nobenega dela, ampak v teatru sem našel svojo polno realizacijo in v njem se, verjamem, tudi najbolje manifestirajo moji talenti in človeške kvalitete,« 55-letnik pojasni svoje različne vloge na gledališki sceni, kjer uspešno deluje več kot 30 let. »Zdaj sem dovolj zrel, da po eni strani vidim, kako se zmanjšujejo produkcijske možnosti, denarja in volje za gledališčem je vedno manj, čeprav je v družbi na splošno denarja in blaginje vedno več. Kot da je gledališče nekoč za družbo pomenilo veliko več. In kot da se je nekoč cenilo delo umetnika. Danes pa so stvari, pojavi, procesi, zaprti v lobistične skupine.« O tem, ali verjame v politično moč gledališča, pa mi odgovori: »Verjamem v političnost, ki sestoji iz državljanske odgovornosti. Takšne, da uredim svojo okolico, takšne, zaradi katere je naša Križevniška najbolj vzdrževana ulica v Ljubljani, klopi polne poezije, kjer smo prav mi iz Mini teatra posadili rastline, cvetje, drevje, in kjer upam, da bomo kmalu dobili tudi pitnik za obiskovalce in pse, pa pomnike za znamenite 'križevnike', ki so nekoč tu živeli in ustvarjali. Političnost je v izboru tem. Predvsem tistih, ki spodbujajo sožitje, razumevanje drugih. Ženske, otroci, migranti, priseljenci, drugi narodi, LGBTQ osebe. V naših predstavah je na prvem mestu nekakšno slavljenje humanosti.«
Na festivalu z Monico Bellucci
Ko sedeva na klop čarobne Križevniške, pomisliva na koronačas, in Robert razkrije spremembe, ki jih opaža: »Zdaj veliko več pozornosti posvečam negovanju stikov z ljudmi. Začel sem kuhati kosila in večerje za kolege in sosede, prijatelje. Veliko bolj sem previden, kako pristopam k umetniškemu procesu.« A hkrati iskreno prizna: »Izjemno težko je bilo zdržati celo sezono brez izvedb pred publiko.« V tem času so kljub zaprtju pripravili več predstav. »Mini teater je brez publike kot sirota, kajti moč gledališča je v živi komunikaciji, ne pa v streamingu. Nekako nam je uspelo preživeti in ohraniti stik s publiko, seveda tudi prek interneta, bojimo pa se novih zapiranj gledališč jeseni, saj bi nas to lahko finančno pokopalo. Lani nam je veliko pomagal tudi naš sponzor Mercator, kjer še vedno prodajajo naše čokolade Mini teatra, ki so tudi nekakšen kulturni evro oziroma donacija za naše delovanje.« Po poldrugem letu so pred nekaj dnevi odšli s predstavo Zgodovina nasilja Edouarda Louisa na velik festival v Lizbono, kjer je med drugim igrala Monica Bellucci. »Ohrabrilo pa tudi razveselilo me je, s kakšnim navdušenjem smo bili sprejeti na festivalu in to v tako elitnem izboru. Včasih se doma počutimo zapostavljene in smo izjemno veseli, da smo lahko prisotni na mednarodni gledališki sceni.«
Povsem nekaj novega pa je, da se lahko v Mini teatru tudi poročite. »Vse se je začelo z željo Dušana Mandića in Tanje Roženbergar, da bi njuno poroko izpeljali v Mini teatru. To je bila za nas velika pohvala. Organizirali smo konceptualno poroko, kot se za umetnika iz skupine Irwin in takratno direktorico etnografskega muzeja spodobi. Šli smo skozi vse uradne postopke in namesto običajne slovesnosti za goste izvedli predstavo Ribica Pierra Paola Pasolinija, v finalu pa pravo poroko in potem veliko zabavo v dvorani Mini teatra. Bilo je izjemno lepo.« Ko ga podrezam, ali se bo morda zdaj tudi on poročil, odločno pove: »Pripadam generaciji, ki se naslanja na Michela Foucaulta, ki je dejal, da je najpomembnejše negovati ljubezenski erotičen odnos ljudskih bitij, ne pa institucijo zakona.«
Boj proti antisemitizmu
Waltl ni vpet samo v gledališče, ampak vodi tudi Judovski kulturni center, vključno s sinagogo. »Na začetku je bilo to moje iskanje korenin, ki me je pripeljalo do spoznanja, da je judovska identiteta v Sloveniji zatrta oziroma je skoraj izginila. Svojo energijo sem najprej posvetil raziskovanju žrtev holokavsta, ustanovitvi Festivala strpnosti, kasneje pa z željo, da bi prek kulturnega centra z muzejem in sinagogo prispeval k boljšemu poznavanju judovske civilizacije v Sloveniji.« In kako gleda na sodobni antisemitizem? »Zdaj si me pripeljala do morda najpomembnejšega razloga, zakaj sem se tako angažiral okoli Judovskega centra. Vzpon antisemitizma je uničujoč in porazen pojav za vso Evropo. Živim in delam v Sloveniji, zato sem se osredotočil na naše okolje. Vedno bom poudarjal, da smo Slovenci med drugo svetovno vojno za Hitlerja in njegov nacistični režim veljali za nižjo raso. Zaradi takšnih predsodkov, ki so bili zakonsko uveljavljeni, je bilo ogromno število naših rojakov, več kot 64.000, tudi del moje družine, odpeljanih v delovna in uničevalna taborišča, kjer jih je bilo več kot 13.000 tudi ubitih. Ali bomo to pozabili in postali sami taki, ki imamo druge za nižje vrste? Žal je v Sloveniji antisemitizem in različne vrste nestrpnosti v porastu, kar me navdaja ne samo s skrbjo, ampak sem zaradi tega zgrožen in zaskrbljen.« Ob zaključku pogovora zato reče: »Vsem želim več strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Rad bi, da negujemo idejo o pomenu kulture, poezije, pisanja, ustvarjanja in da bi izkoreninili predsodke, da smo mi kulturniki in umetniki višek, ki obremenjuje to družbo.«