Nekaj za dušo in nekaj za plažo
Sonyjeve slušalke WF-1000XM4 se postavljajo z odličnim zvokom. Kompaktni zvočnik SRS-XB13 je kot nalašč za počitnice.
Sony je že desetletja nesporna avtoriteta na področju reprodukcije zvoka in slike. In kar je najlepše: ne počiva na lovorikah. Njegovi televizorji dobivajo odlične ocene, njegovi stereo in A/ V-sprejemniki ter predvajalniki prav tako, da o slušalkah niti ne govorimo. V zadnjih letih so se japonski inženirji lotili še aktivnega odstranjevanja hrupa iz okolice (ANC) in rezultati so odlični.
Majhne, a vrhunske
Izvrsten primer so brezžične slušalke WF-1000XM4. Ime lahko sicer hitro pomešamo z imenom njihovih starejših sester WH-1000XM4, saj se razlikuje le v eni črki, a po konceptu in videzu so zelo drugačne. WF-1000XM4 so t. i. v-ušesne slušalke, kar pomeni, da se jih vtakne v sam ušesni kanal, s čimer se zagotovita optimalno prileganje in izoliran zvok. In prileganje je fantastično: s tremi pari različno velikih novih poliuretanskih vložkov (po občutku so kot nekakšna mešanica silikona in pene) bo vsakdo našel pravo rešitev, pa naj ima še tako nenavadna ušesa. Tudi dolgotrajna uporaba ni utrudljiva, česar ni mogoče ravno reči za vse ušesne brezžične ali žične slušalke.
Spremenila se je tudi sama oblika slušalk: v primerjavi s prejšnjim modelom XM3 so za kakih deset odstotkov manjše in na splošno manj izstopajoče; edina »načičkana« stvar na njih je svetleča obroba mikrofona. In čeprav ne gre za namenske ultra trpežne športne slušalke, bodo le težko padle iz ušesa. Poleg tega so dobile certifikat IPX4, kar pomeni, da so končno odporne proti dežju in potu, tako da jih lahko brez skrbi uporabljamo med tekom ali pa med dežjem. Najbolj pa je »shujšala« polnilna škatlica, ki je zdaj za štiri desetine manjša od tiste pri WF-1000XM3, čeprav ponuja še dvakratno polnjenje slušalk.
Boljša povezava
Najprej pa jih je treba spariti s telefonom ali kakšno drugo napravo prek bluetootha, pri čemer bomo najboljši zvok dosegli s predvajalniki zvoka, ki podpirajo Sonyjev visokoločljivostni standard prenosa zvoka prek bluetootha LDAC. Sony ima, kajpak, najširšo ponudbo, od telefonov prek walkmanov do mrežnih predvajalnikov in sprejemnikov, čeprav so standard sprejeli tudi nekateri drugi proizvajalci. Na kratko, gre za bluetooth povezavo, ki omogoča do trikrat večji prenos podatkov (990 namesto 330 kbps), kar se seveda pozna na kakovosti zvoka. Seveda pa mora biti tudi sam zvok, ki ga predvajamo, posnet v višji ločljivosti od običajnega zapisa mp3 (najvišja kakovost empetrijev znaša 320 kbps).
Če pustimo tehnikalije ob strani, pametni telefon, ki je pri veliki večini ljudi nadomestil namenske predvajalnike glasbe, s slušalkami sparimo z aplikacijo Sony headphones connect, kjer preprosto sledimo navodilom, ki nam jih daje aplikacija. V aplikaciji lahko naknadno spreminjamo vrsto nastavitev, od delovanja sistema za aktivno odstranjevanje hrupa iz okolice pa do samih nastavitev zvoka.
Fantastičen zvok
Pa saj ne, da bi te slušalke potrebovale kakšno »natančno« nastavljanje oziroma prilagajanje zvoka. Ta je že sam po sebi izvrsten. Ni lepšega kot dobiti slušalke, pri katerih ni treba ničesar spreminjati, ampak preprosto uživati v odličnem zvoku. Za začetek poglejmo, kako je z basi: reprodukcija nizkih tonov je izjemna. Basov je (po potrebi) veliko, predvsem pa so vrhunsko definirani in jasni: marsikatere sicer odlične slušalke imajo v primerjavi z WF-1000XM4 dobesedno zapacane in razmazane base.
Hkrati pa ti ne prevladujejo, ampak delujejo v sožitju s srednjimi in visokimi toni, ki so kristalno čisti in natančno definirani. In vse to velja za vse glasbene sloge, pa naj gre za z basi naphani trip hop, akustični jazz in klasiko ali pa sodobni rock in še kaj težjega. Skratka, preprosto odlično.
V popolni tišini
Potem pa je tu še ANC ali aktivno odstranjevanje hrupa iz okolice. Mikrofončki na slušalkah poslušajo, kaj se dogaja v okolici, in novi Sonyjev procesor V1 nato s pomočjo težko razumljivih algoritmov odstrani ta hrup. Dejansko je vse skupaj res kot mala čarovnija: sediš v kavarni, kjer ljudje klepetajo, iz ozadja se sliši glasba, nakar vklopiš ANC in vsi ti spremljajoči šumi izginejo. ANC naj bi odlično delovalo tudi na vlaku ali letalu, a tega, žal, nisem mogel preizkusiti. Če zraven ne poslušaš glasbe ali česa drugega, zna biti popolna tišina že kar moteča, ker je ljudje – vsaj v mestih – nismo več vajeni.
A to ne pomeni, da smo odrezani od sveta: če bomo koga ogovorili, bodo slušalke to dojele, prekinile predvajanje glasbe in spustile zvok iz okolice v naša ušesa. Ko nehamo govoriti, se glasba vrne. Lahko pa zvokom prisluhnemo tudi »ročno«, in sicer tako, da prst položimo na levo slušalko. No, slušalke se znajo tudi same prilagajati različnim okolicam in same upravljati zvok. Obvladajo
tudi prostorski zvok 360 Reality Audio, ki ga ponujajo pretočni glasbeni servisi Tidal, Deezer in Amazon Music, ampak to je precej odvisno od okusa. Vsekakor so namenjene poslušanju običajnega dvokanalnega stereo zvoka.
Za ves dan poslušanja
Za konec poglejmo še baterijo, ki z vključenim ANC zdrži osem, brez ANC pa 12 ur. Glede na to, da lahko slušalke še dvakrat napolnimo v polnilni škatlici, to pomeni, da smo preskrbljeni za 24 oziroma 36 ur poslušanja glasbe. Če pa je kriza, se baterija v petih minutah napolni za celo uro poslušanja. In škatlico se da polniti tudi brezžično. Cena sicer ni ravno nizka – 280 evrov –, a za ta denar dobimo res veliko.
In še nekaj ...
Za konec pa poglejmo še Sonyjev mali prenosni zvočnik SRS-XB13. Ta nam za 60 evrov ponuja prenosljivost, vodoodpornost in kompaktnost. Baterija naj bi na papirju zdržala do 16 ur delovanja, v praksi pa kakih 12 ali 13 ur, saj zvočnik ni silno močan in ga bomo poslušali kar na glas. Postavlja se s certifikatom IP67, kar pomeni, da lahko preživi do pol ure meter globoko pod vodo. V praksi tega raje ne bi preizkušal, je pa fino vedeti, da se lahko zmoči. Za svojo velikost ponuja kar dober zvok, res pa je, da iz takšnega zvočnika ne moremo pričakovati čudežev. Pri Sonyju so se tokrat odločili za bolj uravnotežen zvok, kar se dobro obnese pri rock glasbi, malo manj pa pri popu in elektronski plesni glasbi, ki temeljita bolj na basih. Stereo zvoka ni: za to si je treba omisliti še en zvočnik in ga spariti z obstoječim.