Nehala sem ugajati ljudem
Pevka in podjetnica, ki je premagala raka, je s portalom nepremagljiva.si zagnala pravo žensko gibanje
Naša stalnica na slovenski sceni je že 20 let in v teh letih je doživela in počela že ogromno stvari. Bila je na dobri poti, da osvoji tudi celotni Balkan, a se je raje odločila za družino. Ker je močna ženska, ji marsikaj ne pride do živega, s svojim nazorom in močnimi sporočili pa navdihuje številne. Ker rada opogumlja ljudi, s svojim udejstvovanjem v medijskem svetu vedno da nekaj več, dodatno vrednost. In to je tisto, kar jo dela to, kar je. Ravno se je vrnila z Maldivov, ki predstavljajo čisti odklop od njenega vsakdanjega, realnega življenja, a je že v polnem pogonu. Nam je pa zaupala svoje razmišljanje o težkih časih, tudi tistih, ko se je borila z rakom, in izdala skrivnost, kako postati nepremagljiv.
• Minuli konec tedna ste praznovali mamin 70. rojstni dan, se ji tudi zahvalili na družabnih omrežjih in rekli, kako jo imate radi. Je ravno ona vaš največji vzor?
Ne vem, če mi je vzor, je pa zagotovo tista, ki mi je dala osnove in vzorce, s katerimi živim svoje življenje. Posebnega vzornika v življenju pravzaprav nimam. Nekako se ravnam po svojih jasnih načelih in prepričanjih. Lahko pa rečem, da so zame vzor vsi uspešni ljudje, ki znajo krmariti med poslovnim življenjem in zasebnimi odnosi, med tem ločevati in postaviti jasne meje ter kdaj tudi reči ne. Od takšnih ljudi se lahko marsikaj naučim. Seveda sem se marsikaj naučila tudi od svoje mame. Ampak nanjo gledam bolj kot na osebo, brez katere si težko predstavljam življenje. Ravno na praznovanju sem imela en tak poseben trenutek, ko sem jo gledala, kako uživa s svojimi prijatelji. Spomnim se tistih trenutkov, ko sem bila še otrok in stara toliko, kot je zdaj moja Šajana, recimo osem let, in sem te mamine prijatelje opazovala, ko so se pogovarjali, pa so se mi vsi zdeli zelo stari. No, jaz sem zdaj stara toliko, kot so bili oni takrat, in ko sem na praznovanju gledala svojo mamo, se mi ni več zdela stara, kvečjemu nasprotno, zdaj se mi zdi mlada, kot so tudi njeni prijatelji mladi, kljub temu da imajo sedemdeset let. Te meje se kar naenkrat zabrišejo, ko se bližaš zrelim letom. Fascinantno mi je, kako ljudje gledamo na določena življenjska obdobja. • Na žalost smo vsi minljivi. Se morda kdaj pogovarjate tudi o minljivosti ali je to tabu tema? Načeloma ni tabu, ampak se mi ne zdi pomembno, da bi govorili o teh stvareh, ker je naše razmišljanje drugačno od njihovega. Dejstvo je, da so starši odraščali v čisto drugem
okolju, kot smo mi, naš način življenja je njim zagotovo tuj. Mislim, da to, kar je normalno nam, da se pogovarjamo o minljivosti, najverjetneje njim ni čisto normalno. Zato z njimi takih tem prav posebej ne načenjam. Dejstvo pa je, da sem se jaz o minljivosti začela spraševati, ko sem zbolela. Takrat sem se v bistvu začela zavedati, da nam vseeno lahko neka stvar pride do živega. V mladostnem obdobju, ko si poln elana in entuziazma, si prepričan, da ti nihče nič ne more in je ves svet tvoj. Ko pa te nekaj butne, začneš gledati s čisto drugačnimi očmi in opaziš, da si zelo hudičevo minljiv, zamenljiv.
• Kako gledate na življenje po prebolelem raku na ščitnici? Kje se opazi največja razlika v razmišljanju pred hudo diagnozo?
Največja razlika je ta, da sem se nehala ukvarjati z drugimi, predvsem pa s tem, kaj si drugi mislijo. Enostavno sem nehala ugajati ljudem. Začela sem skrbeti, da ugajam sebi, da sem zadovoljna sama s sabo in da delam točno tisto, kar mi srce narekuje, in točno na takšen način, kot jaz čutim. To se je v meni zgodilo tisti trenutek, ko sem znala reči ne, ko sem začela živeti svoje življenje ... Kar bi dejansko morali vsi živeti, torej izključno samo svoje življenje in ne gledati, kaj bo sosed rekel. Zdi se mi, da so se začele kockice zlagati, tako poslovno kot privatno. Prej pa sem imela občutek, da sem se ves čas nekaj trudila, veliko stvari sem hotela na silo narediti, pa kar nekako ni šlo tako, kot sem si želela. Zdaj si upam, ker gledam izključno svoje posledice in ne na druge ljudi okrog sebe ... Ja, seveda gledam na svoje otroke, to zagotovo, vendar se ne ukvarjam s tem, kaj bodo rekli drugi.
• Torej si je treba predvsem upati?
Pod nujno! Dejstvo je, da imamo življenje samo eno, in da ga ne moremo vzeti za samoumevnega. Konec koncev pa tudi naše telo, koliko nam služi, kako funkcionira, kaj nam je bilo dano. Tako do svojega telesa kot do življenja bi se morali obnašati lepo. Moramo biti malo bolj hvaležni in malo bolj prijazni do samega sebe. Življenje moramo vdihniti s polnimi pljuči. Tega se zelo dobro zavedam in zato res poskušam izkoristiti vsak trenutek. Sicer pridejo trenutki, ko se tudi jaz ujamem v ene in iste stvari, seveda sem tudi jaz živčna in bi kakšen dan včasih kar preskočila, kar je normalno, saj sem človek. Ampak vse manj je tega, vse bolj poskušam predihati stvari in sama sebi razložiti, ali je res pomembno, pa tako potrebno, da živim v taki hektiki. Pravijo, in s tem se vsekakor strinjam, da takrat, ko se ti najbolj mudi, se moraš usesti, vdihniti in izdihniti, malo počakati in nadaljevati. Če živiš v hektiki, si butelj ... Misliš, da si faca, v resnici pa si bedak.
• Ste tudi zaradi tega pred letom dni zagnali portal nepremagljiva.si in z njim neke vrste gibanje?
Nepremagljivo sva zagnali skupaj z Andrejo Freyer predvsem zaradi tega, ker sem v svojem življenju spoznala veliko ljudi, spletla številna poznanstva in nabrala določene izkušnje. Odkar sem zbolela, mi na primer ogromno žensk, ki imajo težave s ščitnico, piše in me sprašuje. Ko imajo kakršne koli težave, se številne obrnejo name. Tudi za banalne stvari, na primer, kje sem kupila krilo. Na facebooku in instagramu ves čas dobivam tovrstna vprašanja in potem se mi je porodila ideja, da zakaj ne bi vse te odgovore ženskam dajali prek določenih člankov in jih usmerjali. Dejstvo je, da tudi jaz stoodstotno ne živim tako, kot se piše na portalu nepremagljiva. Tudi jaz se imam še marsikaj za naučiti in marsikaj v življenju za spremeniti, ampak je fajn, da nas s takšnimi in drugačnimi članki dnevno opominjajo, kako bi morali. Ja, zdi se mi, da je nepremagljiva res postala že neke vrste gibanje, skupnost žensk, ki nas redno berejo in so zelo hvaležne za poučne članke. Že pred začetkom pa sem se odločila, da želim imeti portal na takšen način, da bomo povedali resnico in ne bomo prodajali bučk, ker sem to že prerasla.
• Omenili, ste, da morate še marsikaj spremeniti, kje torej vidite vaše pomanjkljivosti?
Prva moja velika pomanjkljivost je skrb zase. Bila sem v obdobju, ko sem zelo lepo skrbela zase, kar sem prej govorila, ampak kolesje te potem počasi potegne nazaj in spet si tam, kjer si bil. Trenutno se ukvarjam s tem, kako si razporediti, da mi bo ostal določen del dneva tudi izključno samo zase, kajti še vedno se zelo rada razdajam, seveda več za družino kot za druge. Zdaj pa hočem tudi ta neki določen del preusmeriti v to, da se razdajam zase. Pravijo, da je najboljša naložba, če vložiš vase. Tega se dobro zavedam, samo nisem še čisto na tem, da bi recimo znala dobro skrbeti zase, za svoje telo, za svojega duha ... Zdi se mi, da imam tukaj še veliko manevrskega prostora.
• Kaj pa najraje naredite za vašega moža Sandija, s katerim ste pred kratkim praznovali deseto obletnico poroke?
Zdaj sva skupaj 22 let in že za to, da ima vsak dan skuhano in oprano in otroke 'poštimane', mora biti več kot zadovoljen pri takem poslu, kot ga opravljam. (Smeh.) Nasploh sem jaz organizator v naši družini, tako da načeloma jaz organiziram tudi naše tedne, vikende, dopuste ... Glede na to, da prevzemam celotno organizacijo družinskega življenja, mu je velik del prizanešen. Potem pa vsake toliko časa seveda sledi kakšno presenečenje. Za rojstni dan na Maldivih smo ga recimo punce peljale na prav posebno masažo. Imeli smo lep družinski masažni dan, ki si ga bomo zagotovo zapomnili.
• Zdaj pa nas že več kot eno leto zaznamuje koronavirus. Kako ga vi dojemate?
Traja v božjo mater! (Smeh.) Ne vem, predolgo je to že vse skupaj. To dojemam kot tretjo svetovno vojno, v kateri moramo zmagati. Samo na nas je, kako bomo stvari speljali. Ker konec koncev smo nemočni. Imamo dva klana: proti in za in kakor koli se opredeliš, je v prvi vrsti pomembno, da sam sebi narediš tako, da ti je v redu in ne nastradaš. Ker urinirati proti vetru – ne znam se lepše izraziti – nima smisla. Polulan boš v vsakem primeru, ker bo zapihalo v tvojo smer. Utreti si moraš neko pot in hoditi po njej tako, da bo tebi v redu. To je celotna filozofija. Ne glede na vse, kar koli boš naredil, pa kot posameznik ne moreš zmagati.
• Jurij Zrnec vam je nekoč nadel vzdevek multipraktik in ta vaša vsestranskost se je zdaj v hudih časih izkazala, saj ste zelo aktivni.
Rekla bi, da sem predvsem človek, ki je v prvi meri zelo priden. Ni mi problem delati, ker rada delam, dobro se zavedam, da brez dela ni jela, vsak svoj evro si absolutno zelo prigaram. Vse to, kar se vidi in kaže navzven, še zdaleč ni vse, ker so določene stvari očem prikrite, ne zanalašč, ampak preprosto se ne vidijo. Imam seveda tudi že prej omenjeno dobro lastnost, da si upam. Vem, da sem sama odgovorna za svoja dejanja, zavedam se, da sem že vse življenje sam svoj šef, in zavedam se, da če ga bom pihnila mimo, bom nastradala izključno jaz. V življenju sem šla že čez mnoge takšne in drugačne turbulence, preživela sem jih stoično in zato se mi zdi, da se ničesar več ne bojim. Tudi zato se korone nisem ustrašila, seveda ne kot bolezni, saj imam do vsake veliko spoštovanje, da se razumemo. Ampak koronačasa in karantene se nisem ustrašila, ni me zagrabila panika, temveč sem začela takoj iskati rešitve. Nisem tip človeka, ki bi sedel doma, jamral in v paniki živel, kako eno leto ne bo zaslužil svojega primarnega denarja. Nekako moramo živeti, saj imam družino. Imamo neke prihranke, ampak ni pošteno, da živiš od njih. Treba se je znajti in enostavno jaz sem tip človeka, ki takoj začne, ko je v kočljivi situaciji, iskati rešitve. Mogoče je to moja najboljša lastnost.
• Torej vas koronačas finančno ni tako prizadel, ker ste se znašli na drug način?
Prizadel me je tako kot mnoge moje kolege, ampak smo preživeli. In to je najpomembnejše. V bistvu smo ugotovili, da tudi dosti manj potrebujemo, kot smo mislili. Dejstvo je, da še zmeraj lahko normalno živiš, pa nisi bil nekje na dopustu, pa kup enih stvari nisi doživel, pa nisi kupoval oblačil, ker jih nisi rabil ... Absolutno je manko, ampak računam na to, da pridejo boljši časi in ga bomo nadoknadili.
• Ker ste vendar nepremagljivi, ali ...
Oh, tudi jaz sem premagljiva, brez skrbi. Nepremagljiva je zgolj fraza, ki ti v težkih trenutkih, s katerimi se vsi soočamo, da neki veter v jadra. Drugače pa vsak dan ne gledam nase kot na nepremagljivo, kajti to bi bilo ošabno, nerealno in otročje. Vem, da sem zelo premagljiva in zamenljiva in minljiva ... Vsega tega se zelo dobro zavedam, ampak se mi zdi dobro, da sam sebi poveš, da zmoreš, da si nepremagljiva prek trnja do zvezd. Dejstvo je, da je z vrhov, ki se jih najtežje osvoji, vedno najlepši razgled. Zato je fajn, da si poveš, kadar ti je težko, da si nepremagljiva, saj to dela čudeže.
Utreti si moraš neko pot in hoditi po njej tako, da bo tebi v redu. To je celotna filozofija.
Vem, da sem zelo premagljiva in zamenljiva in minljiva ... Vsega tega se zelo dobro zavedam, ampak se mi zdi dobro, da sam sebi poveš, da zmoreš, da si nepremagljiva preko trnja do zvezd.