Pasji stoletnik Naj že doma
Srečni konec zgodbe 18-letnega izgubljenca, ki ne sliši, ne vidi in težko hodi
Stari psi trpijo za podobnimi boleznimi in tegobami kot ljudje. Mnogi oslepijo, izgubijo sluh, se zaradi obrabljenih kolkov in drugih delov okončin vse težje gibljejo, prav tako pa lahko imajo težave s sladkorno boleznijo ali demenco. Zato ni čudno, da imajo težave z orientacijo, spominom in koordinacijo gibov. In nemalo se jih zato izgubi ali zatavajo. Mnogi končajo pod kolesi, spet druge pokončajo zveri ali poginejo zaradi dehidracije, nekateri pa imajo pasjo srečo in pridejo v zavetišča, k posvojiteljem ali se, kot Naj, vrnejo k svojim lastnikom.
Vzavetišču Horjul, kjer imajo te dni polne roke dela predvsem z reševanjem, zdravljenjem in oskrbo povoženih, zavrženih ali bolnih mladičev prostoživečih mačk, se je nedavno odvila tudi pasja zgodba s srečnim koncem. S pomočjo dobrih ljudi in delavcev tega zavetišča so našli izgubljenega in onemoglega 18-letnega psa ter ga predali od neprekinjenega iskanja povsem izmučeni 74-letni lastnici.
Branka Alič iz Dragomera, presrečna lastnica rešenega superveterana med psi, se je še pred opisom celotne zgodbe reševanja svojega Naja, mešančka s srninim pinčem, najprej zahvalila vsem, ki so ji hišnega ljubljenčka pomagali iskati in ga pripeljali v varno zavetje zavetišča v Horjulu. Čeprav zaradi starosti ne vidi, ne sliši in je že tudi brez zob, pa je tako zanjo kot njenega moža nepogrešljivi družinski član, saj jima dela družbo in ju kljub visoki starosti še vedno zabava.
Izgubil se je
Aličeva je povedala, da je 15. julija ob 22. uri nesla smeti na ekološki otok, ki je od njene hiše oddaljen le 80 metrov. Pri tem jo je spremljal njen Naj, ki se je vedno drži kot klop in brez njega ne more skorajda nikamor. Ko je svoje opravila, je nenadoma ugotovila, da ga ni nikjer. Najprej je pomislila, da se je odpravil domov. Ker ga tam ni bilo, ga je začela iskati z avtom, saj je upala, da ga bo lahko osvetlila z žarometi in videla, kam je zataval. Pozneje se je usedla na kolo in preiskala vse bližnje ulice v Dragomeru. Med iskanjem je tudi nerodno padla, a se k sreči le potolkla. Iskanje je končala ob eni uri ponoči naslednjega dne. Po nekaj urah slabega spanja je iskanje z avtom nadaljevala že ob pol šestih zjutraj. Za pomoč je zaprosila tudi vse znane lastnike psov, ki so bili na jutranjih sprehodih s svojimi kužki, iskala ga je po vseh gostilnah, na izgubo Naja pa je opozorila celo komunalne delavce in začela lepiti plakate.
V obcestnem grabnu
Čeprav je bilo Brankino iskanje neuspešno, pa ga je neka gospa že dopoldne vendarle našla v enem od obcestnih grabnov na Ljubljanski cesti v Dragomeru. Ker ni vedela, kdo je Najev lastnik, je o najdbi obvestila horjulsko zavetišče. Tam so kmalu odkrili, da je pes čipiran in da ima lastnico. Ker pa je bila telefonska številka stara, so se v zavetišču znova obrnili na najditeljico in ta je k sreči vedela, za koga gre. In pozno dopoldne je Aličeva že odhitela v zavetišče, kjer so ji vrnili obnemoglega, a nepoškodovanega Naja. Ko sta prišla domov, pa je od stresa, strahu in naporov izmučen pes le spal, in to veliko dlje kot običajno. Zdaj si je že opomogel in se Branki mota tesno okoli nog še bolj kot sicer. Tudi sama bo še bolj pazljiva, da ne bo brez nadzora odšel s hišnega vrta. To bo nujno, saj povodca ne mara in si ga ne pusti nadeti. Raje se upre na vse štiri in noče nikamor.
Vrnitve psa v domačo hišo je bil neizmerno vesel tudi obnemogli Brankin mož, saj vso družino spominja na njegovo mamo Čito in burno pasjo zgodovino, ki je zaznamovala vse družinske člane. Branka je povedala, da so v njeni mladosti pri hiši imeli lovske pse, a so ti bili vedno zunaj, nihče od otrok pa se jih ni smel niti dotakniti, kaj šele da bi jih vodil v hišo. Do svojega prvega psa je tako prišla povsem po naključju. Sodelavki, ki je imela v stanovanju dogo, je v pogovoru pred leti dejala, da sama v stanovanju nikoli ne bi imela tako velikega psa, kvečjemu srninega pinča. Ko je sodelavki doga poginila, si je ta nabavila čistokrvno psico pasme srnin pinč in prvega mladiča, ki ga je ta povrgla, ji je prinesla v službo, potisnila v roke, dejala, ta je zdaj tvoj, in odšla. Ker je šel Brankin mož tistega leta v pokoj, ji je takoj ob pogledu na pasjega mladička, ki ga je nenapovedano prinesla domov, dejal, da se on ne bo ukvarjal z njim. A že naslednji dan je Čito začel nositi v žepu in postala sta nerazdružljiva prijatelja. Ko je »s pomočjo« vaškega potepuha skotila tri mešančke, so enega kmalu morali evtanazirati zaradi vodenoglavosti, drugega je povozil avto, edini preživeli pa je ostal Naj. Ker je Čito pri sedmih letih do smrti zbil avto, so se na Naja vsi navezali še bolj. In odločeni so, da bo z njimi ostal vse do smrti, četudi je slep, ne vidi, ne sliši in tudi vse težje hodi.