Odgnal vojsko, nato skoraj umrl v gozdu
Slavko Godejša je prvi v samostojni Sloveniji, ki so mu pomagali gorski reševalci
Vključnih dneh našega osamosvajanja, ko se je odvijala 10-dnevna vojna za Slovenijo, je bil Tržič z okolico zaradi svojega obmejnega položaja pod velikim pritiskom jugoslovanske vojske. Proti mejnemu prehodu Ljubelj so 26. junija začele prodirati do zob oborožene enote JLA, sestavljene iz oklepnih transporterjev, tankov in samohodnih protiletalskih topov. Enote slovenske teritorialne obrambe (TO) in številni prostovoljci so napredovanje preprečevali s cestnimi zaporami in bili ves čas pripravljeni na spopad.
Peti dan vojne je tržiški enoti TO uspelo razorožiti jugoslovansko vojsko na mejnem prehodu Ljubelj, naslednjega dne so teritorialci pregnali vojake tudi iz obmejne stražnice ob vznožju grebena Košute. Le dan zatem, v sredo, 3. julija, pa se je v prepadni grapi nad Jelendolom odvila po vsej verjetnosti prva nesreča v samostojni Sloveniji, v kateri so ukrepali gorski reševalci. S hitrim posredovanjem je ekipi Gorske reševalne službe (GRS) Tržič, v kateri sta bila tudi zdravnika dr. Iztok Tomazin in dr. Tatjana Peharc, kljub barikadam na cesti in izrednim razmeram uspelo rešiti življenje 41-letnega Slavka Godejše, ki se je težko poškodoval pri delu na zelo težko dostopnem in prepadnem delu gozda nad Jelendolom.
Negiben v potoku
Dogajanje nam je najprej opisal alpinist in dolgoletni gorski reševalec Gorske reševalne službe (GRS) Tržič Marjan Gros - Torta. Še zelo dobro se spominja drame pred 30 leti. Kot obveščevalca s terena ga je aktivirala krajevna skupnost Podljubelj, ga opremila z orožjem in mu dala nalogo, naj patruljira po vaseh in gozdovih, spremlja gibanje vojakov JLA in obvešča štab TO o dogajanju. »Bil je lep sončen dan in slučajno sem se spustil iz patrulje v Tržič, ko nas je gorske reševalce dosegel alarm, da se je zgodila huda nesreča pri delu v gozdu. Poklical nas je državni lovec, ki je bil v bližnji lovski koči. Pustili smo vse in hitro sestavili ekipo,« začne pripoved.
»Pridemo tja in pod skalno pečino vidimo Slavca, kako negiben leži v potoku, njegov goseničar pa je obstal na robu stene. Doktor Tomazin se je moral z vrvjo spustiti do njega. Prav on je z gozdnimi delavci nekaj dni prej s cestnimi barikadami v Čegelšah zaustavil kolono oklepnikov na poti na Ljubelj. Le za las je manjkalo, pa Slavc nesreče ne bi preživel,« opisuje dogajanje pred 30 leti Marjan Gros.
Koloni postavil zasedo
»Res je, velikansko srečo sem imel, da sem še tukaj,« se nasmeji 71-letni Slavko Godejša, ko ga obiščemo doma v okolici Tržiča. Prosili smo ga, naj za začetek opiše, kako je 26. junija s TO in nekaj gozdarji zaustavljal jugoslovanske oklepnike. »Iz našega štaba so nam javili, da se približuje kolona JLA, in takoj smo šli v akcijo. Postavili smo jim zasedo, čez cesto smo naložili drevesa in tovornjake, iz njih smo odstranili akumulatorje. To je bilo odločilno, saj vojska potem, ko je prišla do barikade, ni mogla vžgati naših tovornjakov. Samo obrnili so se in šli nazaj dol.«
Takoj ko je JLA zapustila tržiški konec, je Godejša začel delati v gozdu. Z goseničarjem je odstranjeval les z vlake, ki jo je pred njim zoral buldožer. Toda ogromni delovni stroj je na mokrem terenu zdrsnil. »Z goseničarjem vred sem drvel navzdol in se obračal. Na srečo sem kmalu padel iz stroja, ki bi me sicer lahko zmlel, saj je težek okoli 10 ton. Potem sem padel čez pečino v potok in najbolj se spomnim, kako me je zeblo v tisti vodi. Še dobro, da je takoj prišel državni lovec Lojze Primožič, ki je prej po telefonu že poklical gorske reševalce, nato pa mi je dal svojo srajco, da me ni zeblo. Tega se še spomnim, pa doktorja, ki je prišel do mene in mi dal injekcijo, nato sem v rešilcu zaspal. Menda so me morali zaradi zapor cest v jeseniško bolnico peljati po ovinkih, čez Gorje, a tega se ne spomnim več,« pripoveduje Slavko Godejša.
Življenje na nitki
Kar 34 dni je bil v komi in nihal med življenjem in smrtjo. »Šest reber se mi je pri padcu zasadilo v pljuča in roko mi je skoraj utrgalo. Le še na koži je visela in le izjemni ekipi se lahko zahvalim, da so me rešili. Bil sem razbit, od glave do nog, še zdaj imam nekaj šraufov v trajen spomin.
Pa desne roke tudi ne morem dvigovati in od takrat moram jesti z levo,« našteva Slavko.
Po dveh mesecih okrevanja v jeseniški bolnišnici in letu dni terapij v URI Soča se je vrnil v službo in nekaj časa opravljal lažja dela, nato pa mu je delodajalec na zahtevo osebnega zdravnika skrajšal delovni čas na polovico. Tako je delal vse do leta 2004, ko se je upokojil.
Marjan Gros - Torta je za konec opisal razmere, v katerih je pomagal v reševalni akciji: »Ne bom se delal heroja, ampak vzdušje ni bilo prijetno. Nihče ni vedel, ali se kje v gozdu ne skrivajo vojaki, poleg tega so nam mnogim, ki sicer nismo znali ravnati z orožjem, dali puške in pištole. Nikoli nisem imel rad orožja, tudi služenju vojaščine sem se izognil zaradi poškodbe noge pri plezanju. Res ne vem, kaj bi naredil, če bi moral uporabiti tisto pištolo. Kljub temu smo vsi, brez strahu in kakršnega koli pomisleka, vsak na svoj način s ponosom sodelovali v aktivnostih, ki so bile na koncu poplačane z našo samostojnostjo.«
Na srečo sem kmalu padel iz stroja, ki bi me lahko zmlel, saj je težek okoli 10 ton.
Res ne vem, kaj bi naredil, če bi moral uporabiti tisto pištolo.