Bučarja združila moči
Projekt zasebne glasbene šole S harmoniko po Goriških brdih
Zasebna Glasbena šola Bučar iz Ljubljane letos zaznamuje deseto obletnico obstoja. Znani so po številnih projektih, s katerimi učencem ponujajo nekaj več kot zgolj klasičen pouk. Med projekti je tudi glasbeno popotovanje po Sloveniji, ki ga organizirajo vsako leto avgusta. Letos bo na vrsti že deveti.
Kot pravi vodja zasebne glasbene šole in harmonikar Simon Bučar, so dejavni na območju Ljubljane z okolico na Dolenjskem in Primorskem.
»Poleg individualnih ur za vse naše učence vsako leto pripravimo nastop za starše, konec šolskega leta pa še javni koncert glasbene šole. Prav tako vsako leto zadnji avgustovski vikend organiziramo glasbeni projekt, ki traja kar dva dni. Letos, devetič zapored, se bomo odpravili v Goriška brda, zato smo projekt poimenovali S harmoniko po Goriških brdih,« nam pove Bučar, ki obenem vabi k vpisu vse zainteresirane mlade harmonikarje in druge inštrumentaliste in obljublja, da bo prihajajoče leto še posebno pestro in polno dogodivščin, saj praznujejo 10. obletnico ustanovitve glasbene šole.
Na letošnji projekt so se temeljito pripravljali, saj je nekoliko drugačen, še bolj unikaten in poseben. Posneli so namreč videospot s primorskim glasbenikom Rudijem Bučarjem in izbrali priredbo istrske skladbe Moja mati ćuha kafe. »Videospot smo posneli v naravi, v živo z Rudijem Bučarjem, v čudoviti vasi Abitanti v slovenski Istri,« razkriva Bučar. In doda, da so v projekt vključili učence vseh programov, ki jih poučujejo v Glasbeni šoli Bučar, tako da je bil nabor mladih res velik. »Zbralo se nas je kar sedemdeset. Snemali smo ves dan in ustvarili izdelek, na katerega smo vsi, tako mentorji kot seveda učenke in učenci, zelo ponosni,« še pravi Simon
Bučar, ki seveda upa, da bo tudi potepanje po Goriških brdih uspelo in bo izvedljivo. Lani so se na potep odpravili v začetku septembra, in to po Posočju, še pred tem, pred korono, so se odpravili po obrobju treh dežel, Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Potepali so se po naši obali in gorah, tudi ob Kolpi so že bili.
Slovenija v Tokiu pridno zbira kolajne v različnih športih. Mnogi pa pogrešajo odličja v veslanju, nekoč naši paradni panogi, ki je tja do leta 2012 domov nosila kose žlahtnih kovin. Še več. Nekoč ponos domovine že drugič zapored nima predstavnikov na olimpijskih igrah! To pa je znak za alarm. Včasih so se naslovi kovali na Bledu, maja letos sta kandidate za igre v Tokiu dala samo Izola in Maribor. A trojici ni uspelo. Izolan Rajko Hrvat je v konkurenci skifov in v svoji polfinalni skupini zasedel šesto mesto in ostal v Luzernu brez možnosti, da si izbori mesto na igrah. Mariborčana Nik Krebs in Jaka Čas v dvojcu brez kramarja sta finale zgrešila za eno mesto. Veliko premalo za nekoč slovenski paradni šport.
ALARM
Izgubili stik
»Fajn bi bilo, če bi poznal jasen odgovor, potem bi tudi vedeli, kaj narediti,« svoje razmišljanje začne Iztok Čop, nekdanji šampion, danes pa predsednik blejskega kluba. »Zagotovo je več dejavnikov, eden je ta, da smo pred 15 leti prekinili kontinuiteto. V tistih letih smo imeli ogromno bazo mladih veslačev, ki pa niso dobili prave priložnosti v članski reprezentanci. Med letoma 2004 in 2006 smo izgubili tako čez prst ocenjeno in povedano vsaj 10 tekmovalcev, ki bi se danes borili ali bi bili celo v A-finalu na velikih tekmovanjih. Svoje je dodalo tudi to, da ni več tako izjemnih posameznikov. Po olimpijskih igrah v Londonu pa nimamo več ekipe, s katero bi se lahko vse druge ekipe primerjale na treningu. Svoje je dodal še novi koronavirus. Tekmovanj ni bilo, to je prizadelo predvsem manjše reprezentance, kot je Slovenija. Močnejše in velike imajo zaradi števila posadk dobro interno primerjavo, pri nas tega ni,« Čop naniza nekaj razlogov za porazno stanje v veslanju. Pomudimo se pri obdobju med letoma 2004 in 2006. »Morda bi morali trenerji takrat drugače odločati. Bil pa je problem, ker smo bili mi stari veslači še vedno tako