Fovšljivost je čista intima
Tako zelo mi je všeč, ko drugi povedo, kako jim gre vse narobe. Tako izvem ogromno stvari. V bistvu še najmanj o tistih, ki pravijo, da jim gre vse narobe, veliko več izvem o tistih, ki jim ne gre nič narobe.
Namreč, vsi, ki pravijo, da jim gre vse narobe, v isti sami spustijo v eter ime nekoga, ki mu ne samo da kakor nič ne gre narobe, ampak mu gre zelo dobro.
Jaz to slabo razumem. Kaj ima s tem, da gre nekomu vse narobe, to, da gre nekomu dobro?
Da so bolj kot zaradi svoje nesreče nesrečni zaradi sreče drugega, je menda nekaj najbolj običajnega, ampak tega ne kapiram.
Kakor koli obračam, iz te maternice ne pade nič drugega kot pa zelena zavist.
Razumem jo pri otrocih, kjer je to serijska oprema, pri ženskah, kjer je to obvezna oprema, in pa pri umetnikih. Vse te tri zavisti si niso povsem iste, ampak po moje so še kar neškodljive.
Otroci in ženske so tako in tako zavistni zaradi igračk in moških in zlasti drugo je zelo neumno. Moški smo itak najbolj potrošno blago na svetu in po moje je pri ženskah tako, da skoraj ne morejo dobiti slabšega kot tistega, ki so se ga rešile. Dobro, včasih se res skušajojo vrnvrniti v prejšnješnje razmerje, ampampak tu gre zgolj za ekonomijo,ekonomi ker jih ta vrsta vrnitve popadepade le, ko se jim zdi, dda bi lahko znižale stroške.oške.
Ekonomijaomija je besbeseda ženskega spola in moški se tegateg premalo zavedamo.
V resnicinici gre za isto stvar kot otrocih: fovš so zaradii igrače, ki joj ima vrstnik, ko pa jo dobijo, isto,sto, jih kmakmalu ne zanima več.
Nekakokako tako je z nekaterimi ženskami in mnogimimi moškimi:moškim ko niso več zanimivi, se jim izteče rok uporabe.uporabe
Karar je povsem naravno, če pogledaš z ženskeke strani, in čista svinjarija, če pogledaš skozizi moške oči. Ni pa vsaka svinjarija že kazni-ivo dejanje, je znaznan slovenski pregovor.
Če bi bilo tako,tak bi večina žensk sedela, ne paa stala, vsaj če poslušaš moške, kaj vse se jimm je zgodilo.
Moški so nan ženske, ki jih odslovijo, neskončnoskončno jezni, ampak to je itak čista bedarija.a. Počakati morajo le nekaj let. ReciRecimo deset. Potem bodo videli na tržnici nekolnekoliko ponoše-ošeno gospo, ki mora sama nositi cekarje.cek No, čeče dobrobro pomislijo – si res želijo, da bi na starostost namestomesto te ženske nosili vrečkevrečk oni?
Stvari so zelo plastične, čče si jih pravilnono predstavljamo,edstavljamo, in to ne gleglede na PVC-vrečke.čke. To tako je.
No, sem še rekel, da obstaja zavist, ki mi je skorajaj simpatična, in to je tista med umetniki.etniki. Moj prijateljjtlj jej vrhunski umetnik, vsaj v naših krogih, poznajo pa ga tudi okoli naše kraljevine. Poleg likovnih odlik je njegova odlika tudi, da prizna, da je vedno nevoščljiv, ko njegovim kolegom uspe izdelati kakšno resnično umetnino.
V umetnosti ali v povezavi z njo je v resnici ogromno zavisti. Nekoč sem skoraj po nesreči podedoval neko staro olje, ki ga je poznavalec narobe ocenil, k sreči nizko, in so mi ga skoraj namenili. Stara flamska draguljčica, ki je s severa Evrope potovala na vzhod, se tam zataknila in jo je na svetlo vrglo v nekem zakotnem antikvariatu v nekdanjem vzhodnem bloku.
Človek, ki je tistega dne stopil v antikvariat, seveda ni vedel, kdo je bil lastnik mojstrovine, vedel pa je, da je njegova plača veliko večja, kot so številke v komunizmu, in olje se je odpravilo na pot na jugozahod.
V tej zgodbi se me je dobrota nekoliko ognila in prečudovita miniatura visi na nekem zidu, kjer pod njo živeči sploh ne vedo, kaj imajo, kaj šele, da bi razumeli prizor, ki ga je slikar nekoč zaoljil na platence, ki ga verjetno v komunizmu ni nihče kupil zato, ker je bilo premajhno. Komunizem je imel rad velike stvari, čeprav je bil standard zelo majhen.
V tisto vzvalovano morje, težke oblake in človeka, ki si da opraviti v njem pred nevihto, bi si želel zreti na starost.
Žal je čoln zasidran drugje. Tolaži me le, da edini vem, koliko je čudoviti prizor vreden, za tiste, ki umetnost razumejo skozi številke. Še ne vem, če jim bom kdaj povedal. S hudobijo si včasih lepo pomagaš.
Upam le, da slike niso ukradli kakšnemu Judu, v pogromih, ki so v prejšnjih stoletjih divjali na Poljskem, v Rusiji in na Madžarskem, ali pa da si umetnine ni prilastil kakšen izmed lokalnih fašistov v državi, kjer je bila kupljena.
Take stvari prinesejo slabo.
Ne glede na to sem precej zavisten, ker ne morem zreti v temačen prizorček, ki se je bil pred stoletji zgodilodil nekje v Severnem morju.
To, daa slika v spopadih, ko se je odločalo,o, kam bi lahko šla, sam pa v njih nisem želell sodelovati, saj sem ljudi premalo poznal, razen onega, ki je menil, da bi se prizor najbolje zlepil z mojo dušo, da ta ni pri meni, pač pa pri drugih,d me niti malo ne napeljuje na misel, dda gre meni slabo, drugim, ki jo imajo, pa dobro.dobr
Kje pa, povsem drugače je. Meni gre obupno,pno, ampak sem to vzel kot način življenja. Ampak nikolinik ne bi menjal z njimi. Razen mordamo za sliko ... Ah, zdaj sem tak kot potomci slovenskih osvoboditeljev, ki so pobasali zaplenjenoza robo, potem pa so se tožili, ko bi moralimora zapustiti v resnici tuja stanovanja, ki so jih ddobili kot v dar.
V bistvubi sem ljubosumen na ljudi, ki tako razmišljajo.razmišl Da zadržijo nekaj, kar je ukradeno, saj to razumejor kot svojo lastnino.
SpetSp se bliža selitev. Najprej bodo šle z menojmeno slike, grafike, še kakšno nič vredno olje, ki mim je ljubo ali pa zgolj drag spomin.
V bistvu se veselim, ker bom slike postavljalljal po vseh neprimernih mestih, stene novega časačas zame niso bile postavljene z namenom, da bi nosile likovno lepoto, tam so slike okna, ki zrejozr v naravo.
Ne rečem pa, da bi se ne našla kakšna zaplatap na zidu, velika 20 krat 15 centimetrov.
Tisto vzvalovano morje, težke oblake in človeka, ki si da opraviti v njem pred nevihto, bi zlahka zasidral kamor koli.
Ne me basat, da ni mogoče biti kakovostno fovšljiv. Fovšljivost je čista intima. Če bi vanjo spustil še koga, bi vse pokvaril.
Ko si enkrat kakovostno fovš, je to božanski občutek.
Saj veste: res da si lahko Mesec, ampak še vedno lahko zavidaš drugim zvezdam. Per aspera ad astra? Skozi stiske do zvezd? Saj zavist je stiska, a ne?
Ne, po moje je preprosto tako, kot je rekel Albert. Da sta neskončni le dve stvari, vesolje in človeška neumnost, a da glede prve ni povsem prepričan.
Jaz sem.