Nepogrešljive lilije
Razmeroma visoke rastline v vrt vnesejo eleganco, najlepše so, če rastejo na kupu
Kot okrasna rastlina je bila lilija stoletja motiv v slikarstvu in sakralni umetnosti. V krščanstvu je bela lilija posvečena Materi božji, je simbol čistosti in nedolžnosti. Ime lilium so za lilijo uporabljali že stari Rimljani; izpeljano je iz grškega leirios, ki pomeni bel kot lilija, nežen, ljubek, kar je menda nastalo iz keltske besede li, belina, čistost.
Vzgoja je preprosta, zato so priljubljene na vrtovih, tudi slovenskih. Odlikujejo jih veliki cvetovi, tudi do 30 cm v premeru imajo, na močnem ravnem steblu, ki je bolj ali manj gosto olistano, jih je več. V vrt vnesejo eleganco in barvitost – od belih in rumenih do rožnatih in rdečih odtenkov so –, za nameček pa cvetovi še dišijo, vonj je sladek, težak. Visoke lilije, do dva metra lahko zrastejo, sadimo za ozadje, ob ograje in zidove.
Če bomo dobro načrtovali, bomo v lilijah lahko uživali vse poletje. Najbolj zgodnje cvetijo že maja oziroma junija, večina julija in avgusta, pozne bodo cvetele še septembra in tudi oktobra. Čebulice sadimo jeseni ali spomladi. Nekaj tednov pred sajenjem tla dobro prekopljemo in pognojimo z gnojilom z višjo vsebnostjo fosforja in kalija, ker imajo rade globinsko zrahljana in prepustna tla, za drenažo vsujemo v sadilno jamico kake tri centimetre proda, nanj zemljo in nanjo čebulice; posadimo jih 15–20 centimetrov globoko, vrh čebulice naj prekriva deset centimetrov zemlje, čebulice naj bodo okoli 20 centimetrov narazen. Najlepše pridejo do izraza, če rastejo v skupini, zato skupaj posadite pet čebulic. Potem dobro zalijemo, v hladnejših predelih prekrijemo z zastirko, iz slame, listja ali komposta. Takoj ko poženejo, jih pognojimo. Ne bo odveč zapisati, da so čebulice lilij strupene.
Najbolje bodo uspevale na sončnih legah, ne na vročih in suhih rastiščih, ali v svetli senci; poskrbeti je treba, da ne rastejo v premokrih tleh, teh nikakor ne marajo. Lilije imajo rade mrzlo nogo in toplo glavo, zato okoli njih zasadimo druge, nižje rastline ali tla prekrijemo s kopreno oziroma zastirko. Odcvetele cvetove sproti odstranjujemo, tako preprečimo nastajanje plodov, ko rastlina odcveti, pa steblo odrežemo tik nad tlemi; pozimi prekrijemo z zastirko, najraje iz slame.
Škodijo jim lahko miši, glive, bakterije in virusi; radi jih obžrejo polži in nekatere žuželke, na primer lilijev hrošč ali lilijevka, zato rastline redno pregledujemo.