Iz piranske globine do Triglava višine
Ekstremna športnica Rea Kolbl v najkrajšem času, 11 urah in pol, priplavala, prikolesarila in pritekla z najnižje točke Slovenije na najvišjo
Ko smo nedavno spremljali junaški podvig Maše Jež, ki je osvojila Triglav, čeprav je zaradi kemoterapije delno hroma, smo na Kredarici spoznali še eno junakinjo. Ko se je na predvečer Mašinega vzpona večina naskakovalcev Triglava v naši najvišji planinski postojanki že odpravljala v zgornja nadstropja in so se luči ugašale, sta se iz popolne teme s čelnimi svetilkami na glavah pojavili dve mladi, zgovorni, zelo nasmejani in predvsem očitno zelo srečni dekleti. Bili sta ekstremni športnici Rea Kolbl in Martina Potrč in pravkar sta se vrnili s Triglava. Rei je uspelo v samo 11 urah in 21 minutah z najgloblje točke Piranskega zaliva priplavati, prikolesariti in prehoditi do najvišje – do Triglava. Martina, sicer zmagovalka letošnjega ultrapodviga, dirke po koroških vrhovih K 24, pa jo je spremljala pri zadnjem delu poti, vzponu na Triglav. Dekleti sta za vzpon, ki ga običajno prehodimo v sedmih urah in pol, potrebovali le dve uri in 45 minut.
Tridesetletna Rea se ukvarja z gorskim tekom, kolesarjenjem in turnim smučanjem. Zadnjih 10 let živi v ZDA, kjer se preživlja kot poklicna športnica. »En del moje službe je, da tekmujem in sodelujem s sponzorji na promociji njihovih produktov. Pri tem imam veliko srečo, da se mi ni treba zanašati le na denarne nagrade, ampak lahko tekmujem v tistem, kar mi pomeni izziv. Včasih končam tudi na zadnjem mestu. Drugi del pa je osebno trenerstvo, športnikom delam programe vadbe. Najbolj dragocena je možnost, da svoje dogodivščine delim z drugimi in da velikim in malim puncam pokažem, kaj vse zmoremo. In da so meje dlje, kot si jih včasih same postavimo,« je vrelo iz Ree na Kredarici, kot da ji ne bi pravkar uspel še en izjemen podvig.
Začela ga je v petek zgodaj zjutraj s potopom do najgloblje točke v Piranskem zalivu, na minus 38 metrov. Nato je odplavala na obalo, sedla na kolo in odkolesarila v Trento, do zatrepa doline Zadnjica, in za konec na očaka. Pri tem je za kar sedem ur in 14 minut prehitela dotedanjega rekorderja Eda Zalarja. Na svojem profilu na facebooku je po veliki osebni zmagi zapisala: »Med pripravami me je nekdo vprašal, zakaj to počnem. Potrebovala sem kar precej časa, da sem se spomnila odgovora, a včeraj mi je postalo jasno – to počnem zato, ker lahko in ker tudi ženske to zmoremo. Predvsem pa zato, ker me ta doživetja tako osrečujejo, da tega niti ne znam opisati z besedami. In po 30 letih je bil že čas, da končno osvojim vrh Triglava, za kar si seveda nisem izbrala najlažje poti.«
Ekstremne počitnice
Najtežje ji je bilo sploh priti na start. Izziv je namreč hotela opraviti že maja lani, pa ji je epidemija koronavirusa preprečila načrt. Za potapljanje na vdih je potrebno ogromno treninga, in ker živi v Boulderju v ameriški zvezni državi Kolorado, bi morala potovati na Havaje, vendar zaradi omejitev to ni bilo mogoče. Nato sta s fantom letos za en mesec prišla v Slovenijo, a sta se že prvi dan zaletela s kolesom, zato so morali prestaviti nadaljevalni tečaj potapljanja, brez katerega izziva ne bi mogla začeti.
»Podvig je bil fenomenalen. Še najtežji del sta bila potop ter plavanje na obalo, saj je bil tok zelo močan in naju je z inštruktorjem hotelo odnesti v Italijo. Po kopnem je šlo brez problemov. Na kolesu skoraj ni bilo vetra in pot je bila zelo lepa. Izogibala sem se prometnih cest in se peljala skozi naselja, ki jih še nikoli nisem obiskala. Vzpon na Triglav je bil prav magičen – s prijateljico Martino sva začeli ob 17.10 iz Zadnjice v Trenti in vrh osvojili v zadnjih minutah svetlobe, ob rdečem horizontu,« pripoveduje simpatična Rea.
Podvig, ki še nima imena, je opravila med enomesečnim bivanjem v domovini. A to niso bile ravno počitnice, ampak se je mimogrede udeležila vseh mogočih tekem. Najprej je v Švici pretekla Ultraks Extreme Skyrace po okolici Matterhorna, v Sloveniji je tekmovala na prvi Spartan Race tekmi v Kranjski Gori, naslednji teden je že skočila v Avstrijo na Hochkonigman Skyrace. Nato je upala, da bo še isti dan prišla nazaj v Slovenijo na izziv Goni Pony, a
30-letnica je diplomirala iz astrofizike na Berkeleyju, magistrirala pa na Stanfordu.
je tekla prepočasi, da bi ji to uspelo. Po kratkem izletu v Cortino d’Ampezzo v Italiji, kjer je preplezala nekaj ferat, je še isti teden zmogla od najnižje do najvišje točke Slovenije, po dnevu počitka pa je šla še v Planico, na tek po letalnici navzgor. Res ekstremne počitnice.
Kolblova se ponaša z diplomo iz fizike in astrofizike na univerzi Berkeley ter z magisterijem iz znanosti uporabe materialov z univerze Stanford. Kako se ji je po opravljeni maturi na Gimnaziji Bežigrad uspelo vpisati na obe prestižni univerzi? »S programom mednarodne mature je bil vpis lažji, saj so vsi testi prilagojeni tudi ameriškemu sistemu. Vpisala sem se na veliko univerz in na srečo končala na Berkeleyju. Imela sem tudi srečo, da sem dobila štipendijo Ad-Future, saj si študija v ZDA sama ne bi mogla privoščiti. Skupaj z življenjskimi stroški znese okoli 50.000 dolarjev na leto, in še to le, če živiš skromno in si najemnino deliš z drugimi. Za podiplomski študij pa si zaposlen na univerzi, kjer delaš kot mladi raziskovalec in prejemaš plačo. Za sprejem na univerze včasih niti čiste desetke ne zadostujejo, a če ti uspe, je to izjemna izkušnja. Ogromno sem se naučila, čeprav diplom pri svojem delu trenutno sploh ne potrebujem,« se nasmeji.