Od nasilja ne bežim, ampak ga posnamem
Čeprav je kariero preživel na prvi bojni črti, je šele nedavno tudi sam postal tarča – policije
Legendarni slovenski fotograf, 73-letni Tone Stojko, je znan predvsem po svoji reportažni, gledališki, portretni, koncertni in umetniški fotografiji. Med reportažnimi so mu najbližje fotografije demonstracij, ki se jim s svojim objektivom posveča že pet desetletij. Na protest ne gre, ker bi bil na strani enega ali drugega, temveč da bi ujel realnost tistega trenutka. Pri tem priznava, da se da isto fotografijo vselej razumeti na različne načine, vendar ko fotografija pride na svet, ni več v njegovih rokah, kako bodo prizore na njej interpretirali gledalci. Kot fotograf je bil priča Janševi aretaciji in mnogim vojnim grozodejstvom, šele na nedavnih protivladnih protestih pa je prvič v karieri doživel, da ga je policist poškodoval in je potreboval zdravniško pomoč. Protestni fotografiji bo ostal še naprej zvest, preganja pa ga še en velik projekt, njegova strast, a bo zahteval desetletje njegovega časa.
• Nedavno ste na protestu proti PCT-pogojem neposredno v obraz dobili curek poprovega spreja. Je bolečina že povsem izzvenela? Čutite še kakšne posledice? Posledice so odpravljene. Kljub neukosti o vseh represivnih metodah policije sem se kar dobro odzval: prvega demonstranta, ki sem ga srečal, sem prosil za vodo. Ni je imel. Imel je šveps. Tudi dobro. Malo sem si umil obraz, da sem lahko pritaval od parlamenta do Slovenske ceste.
Tam je bila na srečo odprta prodajalna bureka, donirali so mi pol litra vode. Tako sem si lahko umil obraz in si ga s puloverjem in drgnjenjem posušil. Tako sem spet videl! In fotografiral naprej. Priznati moram, da je bil kasneje solzilni plin, ki so ga spuščali, prava smešnica proti poprovemu spreju, ki sem ga bil deležen. Še dan pozneje me je skelelo, tekočina se mi je zažrla v ušesa, evstahijevo cev, nos. Solzivec se ne topi z milom in ga je treba s hrapavim predmetom zdrgniti stran, kar pa ni tako enostavno.
• S fotoaparatom ste spremljali stopnjevanje napetosti. Ste že takrat ali pa pozneje, ob pregledovanju fotografij, zaslutili, kdaj je bila točka preloma in kaj je ta sploh bila? Kateri je bil ključen trenutek, zaradi katerega so policisti posegli po solzivcu in tudi vodnem topu?
Leta 2010 so bile pred parlamentom velike dijaške in študentske demonstracije. Takrat je bil predsednik vlade Borut Pahor. Kljub temu da je bila varovalna ograja postavljena na drugi strani Šubičeve, so demonstranti v parlament metali kocke, s katerimi je bil tlakovan trg. Če pogledam fotografijo iz tistega časa, lahko naštejem več kot dvajset razbitih oken. Pa takrat ni bilo ne vodnega topa ne poprovega spreja. Vodni top je bil prvič uporabljen 30. novembra 2012 na Shodu proti politiki Republike Slovenije, ko je bil predsednik vlade Janez Janša, in naslednjič v sredo, 15. septembra, na protestih proti PCT-pogojem. Nadalje, leta 2012 so pripadniki specialne enote Slovenske policije od protestnikov prejeli nageljne, če se spomnite, in so si jih upali prevzeti, pred dobrim tednom pa so demonstranti polagali
Tam je bila na srečo odprta prodajalna bureka, donirali so mi pol litra vode.
vrtnice na tla pred vsakega specialca. Ti so cvetje zavračali. Vsi, ki smo bili v prvih vrstah, smo bili pretežno mirni. Lahko je kdo navrgel kako verbalno nestrinjanje s policijo, to pa je bilo vse. Kocke in pirotehnika je letela s Trga republike, to pomeni, da so bile kar daleč od nas. Škoda na parlamentu je bila tokrat minimalna. Kljub temu se je zgodilo nasilje. Iz izkušenj vem, da eno nasilje rodi še večje nasilje, in da ima tudi vodni top kot največji monstrum bolj zastrašilno vlogo in ni rešitelj težave. • Ko ste objavili fotografijo in podpis pod njo, da vas je policist ‘oslepil’, se zdi, da ste ob tem čutili veliko jezo. Ste bili jezni na policista ali vas je razjarilo kaj drugega?
Nobene jeze nisem nikoli čutil do tega policista. Bolj razočaranje. Policist je delal samo tisto, za kar so ga trenirali. In trenirali so ga, da hudobca zadene s svojim curkom direktno v obraz. Takrat tekočina čilija in feferonov deluje takoj in hudobec je onesposobljen. Tokrat sem bil prepoznan ne za fotografa, temveč za hudobca skupaj z vsemi mirnimi demonstranti v prvih vrstah. Ne vem, kaj se je zgodilo s fantom, ki je več kot uro sedel pred nogami robokopov in meditiral. Ne vem, kaj se je zgodilo z otroki, ki so bili v prvih vrstah. Ne vem, zakaj ni bilo fizične prepreke med specialci in demonstranti. Zdi se mi, da je bilo premalo policistov in da bi morali ti predvsem varovati parlament, ne pa da na horuk in panično čistijo okolico vsepovprek in z vsemi sredstvi.
• Se vam je kdo iz vodstva policije opravičil?
Ni bilo opravičilo, bilo je bolj obvestilo o taktiki in o sestavi poprovega spreja.
• Že 50 let spremljate proteste. So vaša strast? Kaj je tako izjemnega na njih, da jih ne želite zamuditi? In da želite o njih pripovedovati s sliko?
Najprej me zanima fotografska dokumentacija upiranja. Če ni fotografskih ali filmskih dokumentov, so mogoče raznolike manipulacije in, predvsem, dogodki se pozabijo že čez nekaj dni. Zanima me tudi sociološka plat demonstracij. Paleta zahtev demonstrantov je zelo široka: od socialnih stisk do političnih zahtev. Krivice se vedno godijo, to ni samo slovenska posebnost, in tudi demonstracije so bile, odkar pomnim, in bodo tudi v prihodnje. Beležim zelo majhen segment upiranja. Po svetu so demonstracije vsak dan in skorajda vsepovsod. Samo tam, kjer vlade delajo za ljudstvo, ki jih je izvolilo, in ne za svoje koristi, tam je lahko mir in neko družbeno ravnotežje.
• Kako ključen mejnik je bila ena vaših najbolj znanih reportažnih fotografij, ko ste maja 1988 skrivaj posneli pridržanje Janeza Janše. Ste se tedaj zavedali, da ste ustvarili zgodovinsko fotografijo?
Tam je bilo toliko naključij, da se ta ne morejo nikoli več ponoviti. Sama fotografija je sicer kot taka dolgočasna, saj samo trije hodijo, Janša pa ni vklenjen. Kot zgodovinski dokument pa je imela veliko vlogo.
• Koliko adrenalina je bilo takrat v vas, ko ste pritisnili na fotoaparat?
Če sem odkrit, me je bilo strah, saj nisem vedel, kako se bodo odzvali v tajni službi oziroma v službi državne varnosti, ki so Janšo sumili izdaje vojaške skrivnosti. A nisem imel nobenih težav. Fotografijo sem takoj izdelal, in ko sem prišel na Mikro Ado (računalniško podjetje Igorja Bavčarja in Janše), je Bavčar komentiral: Ni ga na sodišču, ni ga v zaporu, ni ga v bolnišnici, nakar potegnem fotografijo in rečem: Evo, tukaj je. Filme in fotografije sem skril, če bi se kaj zakompliciralo, ampak v tistem hipu je slika že imela svojo vrednost in se je kot taka ohranila.
• Imate negativ fotografije še vedno pri sebi?
Vse črno-bele fotografije in kolekcije do leta 2007 sem zaupal Muzeju novejše zgodovine.
• Letos ste izdali knjigo reportažne fotografije s protestov Naša jeza je brezmejna 1968–2020. Fotografirali ste v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru. Lahko sklenemo, da pri nas verjamemo, da protesti družbo lahko spreminjajo na bolje? Kakšni protestniki smo Slovenci?
Po besedah prijatelja pesnika in dramatika Vinka Möderndorferja
imajo slovenski protestniki veliko humorja in domišljije. Izvzamem pa pretepače, ki so tako ali tako brez domišljije.
• Pravite, da opažate premalo upora. Smo v čemer koli razvili svojo, lastno protestniško kulturo?
Slovenci smo razvili tudi neko vztrajnost: poglejte petkove proteste. Že več kot 16 mesecev so vsak petek in razvili so tudi svojo likovno in vsebinsko zasnovo in so odgovor na vse dogajanje v Sloveniji v tem času.
• Kaj na protestih pritegne pozornost vašega fotografskega očesa?
Vsaka malenkost, ki nas bo nekje v prihodnosti spominjala in poskušala razumeti čas, v katerem je bila posneta.
• Fotografija oz. zgodba je verjetno močnejša, če so na protestih uporabljana pirotehnična sredstva, vodni topovi, solzivec … Dobro fotografijo zagotovi kaos oziroma nepričakovano dejanje?
Osebno sovražim nasilje in si ga želim čim manj tudi na fotografijah. Če se že zgodi, ne bežim od njega in ga posnamem.
• Leta 1991 ste bili kot reporter tudi na bojiščih v vojni za Slovenijo. Potem ste za nekaj časa obesili reportažno fotografijo na klin in se posvetili gledališki fotografiji. Zakaj takšen preskok? Zakaj ste izstopili iz vojne fotografije?
Ni bil preskok. Gledališče sem fotografiral že od 1969. Hkrati sem fotografiral na različnih področjih in vedno vztrajal, da vse, kar počnem, počnem v nekem daljšem času. Ko se je končala slovenska vojna, kjer sem imel veliko sreče, da se mi ni zgodilo kaj hujšega, sem sklenil dvoje: ne želim si več v nobeno vojno, kjer so žrtve tudi novinarji in fotografi, ter nikoli nočem biti protokolarni fotograf, kjer je vrhunec stisk rok dveh predsednikov. Podprl sem sina
Simona v njegovem športu in vsako leto sva nekajkrat prevozila Evropo, kjer je tekmoval v BMX v prostem slogu z vajami na tleh.
• Protestni fotografiji boste ostali še naprej zvesti kljub priokusu čilija in feferonov, ki ste ga nazadnje dobili na sredinih izgredih?
Ja, vse stvari počnem v daljšem časovnem obdobju.
• Za bolj sladke trenutke pa pridejo na vrsto rojstni dnevi vnukov? Imate sicer vselej prst na sprožilcu fotoaparata?
To prepuščam sinu Simonu. Jaz sem bil njegov kronist od rojstva do konca športne kariere. Zdaj z videokamero spremljam samo športne uspehe svojih vnukinj in vnukov. Preostalo prepuščam njihovemu očiju, ki jih bo lahko spremljal dlje, kot bi jih jaz.
• A pred sabo imate še velik projekt, ki ga želite dokončati?
Drži, imam še dela za najmanj desetletje. Rad bi digitaliziral gledališke predstave. Imam čez 1800 videoposnetkov dram, in če tega ne bom storil jaz, niti pozneje ne bo programov in strojev, ki bi to znali brati, in bi bilo vse moje delo zaman. Tega pa si ne želim.
Nobene jeze nisem nikoli čutil do tega policista. Bolj razočaranje. Policist je delal samo tisto, za kar so ga trenirali.
Ne vem, kaj se je zgodilo s fantom, ki je več kot uro sedel pred nogami robokopov in meditiral.