V 10 letih mrli skoraj vsi Slakovi sodelavci
Virtuoz narodno-zabavne glasbe se je poslovil 29. septembra 2011, a živi v več kot 800 skladbah
dejo. Skeptiki so menili, da bo zanimanje upadlo, a se to ne zgodi,« je delovanja vesel Pungerčar. Stalna razstava Lojzeta Slaka je zelo bogata z video- in avdiovsebinami, material je na voljo tudi naglušnim in slabovidnim, saj sta urejeni slušna zanka in zloženka v brajici, pisavi za slepe.
Pred muzejem je parkiran zelen audi, to je zadnji avto, ki ga je Slak vozil. »Avtov ni pogosto menjal, ga je kar znucal do konca. Prej je vozil forda in še enega audija, pri hiši je bil tudi Renaultov kangoo, s katerim je pogosto potoval z ženo iz Ljubljane do Trške gore, kjer so imeli vinograd. Kangoo je imel v prtljažniku dovolj prostora za sod cvička,« razloži Pungerčar.
»Lojze je bil pravi ambasador cvička, po njegovi zaslugi je to vino zaživelo. Sprva je bilo na slabem glasu. Tega sramežljivega bledoličneža so se sramovali, Lojze pa ga je postavil na mizo in mu dal veljavo. Tudi z njegovo pomočjo so ga spromovirali in naredili danes perfektno vino!« Rad je delal v vinogradu, le časa ni imel. Pomagali so mu sorodniki in prijatelji, tudi ženo je naučil kletarjenja, zato zdaj prav Ivanka zmeša dober cviček. Že vrsto let pa pri delu v vinogradu pomaga tudi družina z Ribniškega, ki je prevzela botrstvo nad vinogradom na Trški gori. »Spomnim se anekdote, ko je Lojze klical bratranca Lojzeta na Dolenjsko. Prosil ga je, naj mu nujno poškropi vinograd. Pa je bratranec škropil pri sebi v vinogradu in grlu že dopoldne. Odpravil se je v Slakov vinograd, a pozabil dodati v vodo škropilo. Vse je pošprical le z vodo. Lojze se je jeseni pohvalil, da tako dobrega pridelka še ni imel,« smeje sklene Pungerčar.