S stripom do Nobelove nagrade?
Med kandidati za najprestižnejše priznanje je spet tudi naš misijonar na Madagaskarju, ki so se mu že poklonili na svojevrsten način
Vzgodovini človeštva so bila le poredko obdobja miru. Kaj je mir, so razlagali številni misleci, za slogo med narodi je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov. Posameznikom in organizacijam, ki so največ prispevali k svetovnemu miru, podeljujejo številne nagrade.
V antiki so Rimljani poveličevali vojno, njihov rek je bil Si vis pacem, para bellum, če hočeš mir, se vojskuj. S to doktrino je postajal njihov imperij vse večji in večji. V 200-letnem obdobju, od leta 27 pred našim štetjem do leta 180 našega štetja, pa je v celotnem rimskem cesarstvu nastopila doba miru in gospodarske blaginje brez primere. To obdobje označuje izraz Pax Romana.
Po podatku Wikipedije je bilo od leta 1945 na svetu le 26 dni brez vojn! Mir, ta tako redka, a najpomembnejša človeška vrednota, je zato našel zatočišče v več kot sto nagradah, ki jih mednarodna združenja podeljujejo posameznikom in organizacijam.
Glavna je Nobelova
V prvi polovici 19. stoletja so v ZDA, Švici in Franciji ustanovili prve mirovne organizacije, ki so postale pomemben dejavnik prizadevanja za mir. Danes največ nagrad, kar 22, podeljujejo organizacije in specializirane agencije Organizacije združenih narodov (Unesco, Unicef idr.). Eno izmed njih, glasnik miru (Peace Messenger), vsako leto podeli generalni sekretar OZN ob dnevu miru 21. septembra. Na sedežu OZN v New Yorku se takrat vedno oglasi zvonec, na katerem je napis Živel svetovni mir.
Številne nagrade podelijo tudi za dosežke, ki niso neposredno povezani z mirom, vendar vplivajo nanj. Zlate medalje za pomemben prispevek k miru in pravičnosti je denimo Avstralska univerza v Sydneyju podelila ameriškemu lingvistu in aktivistu Noamu Chomskemu, kanadski novinarki Naomi Klein, žvižgaču Julianu Assangeu,
ustanoviteljicama gibanja Jaz tudi Tarani Burke in Tracey Spicer ter gibanju Črna življenja štejejo.
Mednarodno nagrado gandi za mir podeljuje indijska vlada in je poklon idealom Mahatme Gandija.
Ta ni nikdar dobil Nobelove nagrade, čeprav je bil petkrat nominiran in bi si jo nedvomno zaslužil. Mednarodno nagrado za mir otrok podeljuje ustanova Otrokove pravice (KidsRights) otroku, ki se pogumno bori za pravice najmlajših. Osebno jo izroči Nobelov nagrajenec za mir. Občasno svetovno nagrado za mir podeli neprofitna misijonarska organizacija, ki deluje po načelih medverskega sodelovanja ter v duhu altruizma in svetovnega miru. Med drugimi so jo prejeli bivši predsednik ZDA Ronald Reagan, Mahatma Gandi in nekdanji izraelski premier Jicak Rabin.
Kot meni Geir Lundestad, sekretar norveškega Nobelovega komiteja nagrade za mir, pa nobeno priznanje ni tako znano kot njihovo. Neskromno doda, da morda pritegne
celo toliko mednarodne pozornosti in publicitete kot vse druge Nobelove nagrade skupaj.
Alfred Nobel je v oporoki zapisal, naj nagrado za mir prejmejo tisti, ki so največ naredili za bratstvo med narodi, ukinitev ali zmanjšanje stalne vojske ter za pripravo in promocijo mirovnih kongresov. Komite jih ne podeljuje ozko po določilih oporoke. Namenja jih tudi zagovornikom človekovih pravic, borcem za rasno enakost, tistim, ki si prizadevajo za odpravo lakote in revščine ter za zagotavljanje varnejše in boljše svetovne skupnosti za razvoj človeštva. Za letošnjo je 329 kandidatov, od tega 234 posameznikov in 95 organizacij.
Dobri prijatelji
Letos je premier Janez Janša za Nobelovo nagrado za mir predlagal misijonarja Petra Opeko in njegovo humanitarno združenje Akamasoa, Dobri prijatelji. Ob nominaciji je Janša poudaril, da »je pristop Petra Opeke in njegovega združenja Akamasoa k razvoju družbe in humanitarnosti celovit, dejavnost Petra Opeke pa pooseblja cilje OZN. Prizadevanje Petra Opeke in njegovih malgaških sodelavcev je postalo globalni mirovni projekt v boju proti revščini, marginalizaciji in krivicam, da bi revnim ljudem po svetu omogočili življenje, vredno človeškega bitja.«
O življenju in delu misijonarja so napisane številne knjige, letos pa je o njegovem delu na Madagaskarju izšla posebna knjiga, ki z malo besedila in veliko sličicami pove veliko – strip. Avtorji so tekstopisec Etienne Leong in domačina, scenarist Franco Clerc ter risar Rafally.
V uvodu je nogometna tekma, po kateri Peter ( Pedro) Opeka otrokom pripoveduje o združenju Akamasoa. Sledi pripoved od njegovega prihoda na smetišče na obrobju glavnega mesta vse do ustanovitve humanitarnega združenja Dobri prijatelji. Tretje poglavje prikazuje dejavnosti Akamasoe, v četrtem izvemo o ovirah in vprašanjih delovanja združenja. Peto poglavje predstavlja širitev njegove dejavnosti po vsem Madagaskarju, strip pa se sklene z obiskom papeža v naselju Akamasoa.
Franco Clerc je pojasnil, kako je nastajal strip: »Podlaga je bilo besedilo Etienna Leonga, ki je bilo podrobno poročilo o dosežkih Petra Opeke in združenja, manjkal pa je tisti topli, človeški del, kakšna je osebnost, ki je vse to uresničila. Z bralci smo želeli deliti dvome, strahove in pogum Petra Opeke, da kljub nepredstavljivim oviram nadaljuje delo vse do danes.«
Clerc je proučil številne informacije in se ob nastajanju stripa sestajal z Opeko: »Sproti mi je dajal predloge. Vedno bolj sem razumel njegovo ljubezen do človeškega bitja, malgaškega naroda in njegovo sveto jezo do krivic, ki se godijo revnim. Veliko njegovih misli sem vključil dobesedno. Zelo pomembno se mu je zdelo, da smo vključili tudi neprecenljivo delo številnih sodelavcev združenja.« Franco se je redno sestajal tudi z Rafallyjem, ki je sproti risal. Strip je izdala založba iz Reuniona DBDO (Des bulles dans l’Océan).
Uči jih loviti ribe
Kaj je revščina in kako se proti njej boriti, sta ključna momenta za razumevanje Opekovega dela. Madagaskar je ena najrevnejših držav na svetu, a kot je za Nedeljske novice pojasnil Franco, razlika med povprečno situiranimi in revnimi ni velika. Ljudje iz razvitih držav imajo svojo predstavo o revščini in pomagajo z doniranjem hrane, šolskih potrebščin, oblačil in drugih reči. V resnici ne morejo razumeti, kaj ti ljudje potrebujejo. Malgaški revni ljudje te stvari nato prodajo, da bi pridobili nekaj, tisti hip bolj koristnega. Malgaši prvenstveno živijo za tukaj in zdaj, takšno filozofijo življenja drugi zelo težko razumejo.
Na Madagaskar prihajajo prostovoljci in pomagajo pri gradnji šol in bolnišnic, ker jim tako narekujejo njihove vrednote. To so absolutno hvalevredna dejanja. Žal pa ne poskušajo razumeti, kako si domačini predstavljajo svoj napredek. Nekateri jim darujejo veliko denarja, s tem pa v resnici odvračajo reveže od dela. Navadijo se na tovrstno pomoč in ne napredujejo sami, ko se ta ustavi. Opeka je to uvidel in se poskuša temu izogniti na način, za razlago katerega Franco uporabi parafrazo: »Ko prvič prosiš za hrano, ti dam ribe. Drugič te naučim, kako jih loviti, da se lahko sam hraniš.«
Naš misijonar se je poistovetil s temi ubogimi ljudmi, poskušal je razumeti, kaj je v njihovih srcih, kakšni so njihovo hrepenenje in strahovi, ter korak za korakom uresničeval svoj življenjski projekt. Revežem je dal upanje, dostojanstvo in samopodobo.
Ko smo pred leti obiskali vojaški muzej Janeza J. Švajncerja v Logatcu, nam je ta dejal, da na svetu nikoli ne bo trajnega miru.
Tudi ko bo človek poselil druge planete, bodo vojne svetov. In Peter Opeka: »Človek se bo vedno moral boriti za mir! Mir je sad spoštovanja, medsebojne pomoči, želje, da smo vsi enaki, to pa človeku še ni jasno. Mir je sad duhovne zrelosti, notranjega miru. Srca nekaterih so proti skupnemu dobremu, tega sicer ne bomo odpravili, nasilje in zlo pa lahko zmanjšujemo. Svetovne vojne nikoli več ne bi smeli zanetiti, sicer bo konec sveta. Malgaši imajo rek, da duh naredi človeka, življenje pa je boj. Žal pa se duhovnost v današnjem svetu zavrača, ne jemlje resno. Le moč duha pa bo povzročila spoštovanje vsakega posameznika, da bomo med seboj kot bratje in sestre.«
Opeka nadaljuje, v kakšnem odnosu sta mir in revščina: »V državi, kjer ni socialnih pravic, ta sama poraja nasilje in vojno. Država je odgovorna, da zagotavlja socialne pravice vsem državljanom, brez izjeme, še posebno pohabljenim, prizadetim, prikrajšanim. Razumljivo je, da imajo gospodarji višje plače, ne pa da so te stokrat višje od delavčevih. To je krivica.« Ter zaključi: »Poznam primere, ko so prejemniki Nobelove nagrade za mir opustili svoje poslanstvo. Menim, da to ni prav. Nagrada je priznanje za dosežke kot tudi spodbuda za nadaljevanje plemenitega poslanstva, borbe za mir na svetu.«
Lani je Nobelovo nagrado za mir prejel Svetovni program za hrano (WFP), letošnjega nagrajenca, ki bo dobil 977.818 evrov, bodo razglasili 8. oktobra. Dan prej bodo razglasili prejemnika nagrade za literaturo, med nominiranci je tudi slovenski književnik Drago Jančar.
Malgaši imajo rek, da duh naredi človeka, življenje pa je boj. Žal pa se duhovnost v današnjem svetu zavrača, ne jemlje resno.