Deklica, ki je srečala Marijo
Dokler se niso zgodili prvi čudeži ozdravitve, Bernardki Lurški niti župnik ni verjel
Bernardka Soubirous se je rodila v Lurdu 7. januarja 1844 kot najstarejša izmed šestih otrok, družina je živela v veliki revščini, oče je bil mlinar brez stalnega zaslužka. Družina je pozneje povsem obubožala, preselili so se v nekdanjo ječo, v majhno vlažno celico. Bernardka je bila bolna deklica, zbolela je za kolero in vse življenje trpela za hudo astmo. Ko ji je bilo 14 let, se ji je v votlini Massabiell blizu Lurda prikazala majhna, mlada gospa, obdana z bleščečo svetlobo, s povabilom k molitvi in pokori. Ko jo je Bernardka vprašala, kdo je, je odvrnila: »Brezmadežno spočetje.« Osemnajstkrat se ji je prikazala, prvič 11. februarja, zadnjikrat 16. julija 1858. »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem,« ji je povedala v enem od prikazovanj. In še: »Pojdi k studencu, pij in umij se!« Marija ji je pokazala, kam v votlini naj gre: Bernardka je začela kar z rokami kopati po zemlji in pritekla je voda. Ta teče še danes in mnogi ji pripisujejo povrnitev zdravja: ker so vodo pili ali se v njej umili. Vsako leto na milijone ljudi roma v Lurd, eno največjih Marijinih svetišč na svetu, k zdravilni vodi, in po več kot 160 letih tej in Mariji pripisujejo ozdravitve, telesne in duhovne.
Že med prikazovanju in prva leta po njih je Bernardka marsikaj pretrpela, saj so jo imeli mnogi, tudi tamkajšnji župnik, za prevarantko – vse do prve čudežne ozdravitve, ki se je zgodila že februarja tistega leta. Bila je preprosta, pobožna, vedno prijazna, nikoli ni iskala pozornosti ali slave. Po končanih prikazovanjih se je želela skriti in umakniti, saj je čutila, da je bila njena naloga opravljena. Leta 1860 je šla v samostan v Neversu, dve leti pozneje je komisija sporočila: »Prepričani smo, da je prikazovanje nadnaravno in da je Gospa, ki jo je videla Bernardka, presveta devica Marija.« Cerkev je kmalu odkupila posesti okrog votline in začela urejati okolico in graditi cerkev, posebne prostore za bolnike in zdravniške preiskave ter za kopeli v studencu. V 35. letu jo je premagala kostna tuberkuloza, umrla je med molitvijo 16. aprila 1879.
Papež Pij XI. jo je 8. decembra 1933 razglasil za svetnico. Pokopana je v cerkvi samostana Saint-Gildard v Neversu. Njeno nestrohnjeno telo počiva v steklenem relikviariju. Goduje 16. aprila.
Je zavetnica Lurda, revežev, pastirjev in pastiric, zasmehovanih in (zaradi vere) poniževanih ljudi, zoper telesne in vsakršne druge bolezni ter revščino. Upodobljena je v votlini v Lurdu, kako kleči pred Marijo. Fotografije prikazujejo prikupno dekle v preprosti obleki z rožnim vencem v roki in ruto na glavi.
Njeno nestrohnjeno telo počiva v steklenem relikviariju.