Zmorem, znam, upam si!
Tam, pod domačo Goro, ki je le ena – Gora, Polhograjska gora, Sveti Lovrenc. Tam so se rojevale moje poti, od tam sem odhajal, tja sem se vračal.
Prečno čez strme gozdne drče, iskaje močnega drevja, štrlečih korenin, kakšne trdne skale. Pa spet k strugi pa čeznjo, tam se čez lehnjakove skale pritoči lepa voda z nasprotnega brega, pa naprej po imenitni polici …
Še zdaleč ne bo konca grape. Mnogo slapov, gromozanskih balvanov, gladkih skalnih trebuhov, preduhov, listja do kolen, mastnih drsalnic in umirjenih prodov bom prehodil. Ko se bo nad zavitim delom struga nenadoma uravnala, razširila, ko bodo pred menoj na komaj prebujeni zemlji kimala rumena očesca cvetočega lapuha, bom vedel. Zdaj hujšega ne bo več, zdaj sem na planoti, na kateri se rojeva Gačnik, potok, soteska, grapa, ki mi je ves dan delala družbo, ki bo šumela v ušesih še dolgo zatem, ko ne bom več hodil po njej. Zdaj se bo pojavila nekdanja potka, čakaj, skoraj kolovoz je bil, in seveda, še se bo treba nekajkrat malce pretisniti, skalnih prehodov še ni povsem zmanjkalo.
Ko bom končno stopil na prod pod zadnjim slapom, na trdno pot, bo soteska res za mano. Pustil bom, da me bo pršeči slap malce poškropil, tako, kot bi odprl peneče vino, in se veselil. A tam gori, visoko pod Brdarjem, bo voda tista, ki je bom vesel, bo zelenje, bo sveža sapica, ki bo vela s travnikov pod kmetijo Gačnik. Duša bo prepevala, radostno, a tiho, šum slapu bo počasi zamrl, spet bo slišati petje ptic v bukvah na robu.
Ja, tisti rob nad Brdarjem, tisti odprti travniki mi bodo končno dali zadihati, po nekaj urah utesnjenosti v grapi se tisti svet odpre v neskončnost. Pogled bo brez ovir odplaval nad trebušanskimi sinjinami tja v Govce, v strmine Trnovskega gozda, ki tako divje padajo v osenčeno Trebušo. Oko bo zrlo, plavalo, sanjajoče, s spomini in s hrepenenjem. Edinole noge, že kar težke po mnogih urah v soteski, bodo stik s tukaj in zdaj. Da, neke pomladi bom šel.
»Za steno se drži, fantek,« je nekdo rekel. Kaj si zapomni otrok! In se nisem kaj dosti držal, sam in samostojno sem pred mamo prišel čez.
Kje drugje kot doma! Na travnikih, ki jih lahko prehodiš miže. Tam, pod domačo Goro, ki je le ena – Gora, Polhograjska gora, Sveti Lovrenc. Tam so se rojevale moje poti, od tam sem odhajal, tja sem se vračal. Ničkolikokrat samo – z Gore. Velikokrat tudi – z gora. In prav tam, izpred domače hiše, sem krenil na pot. Najprej po domačem Polhograjskem hribovju, potem so stopinje odšle daleč v svet in se – neverjetno, v času pandemije covida – vrnile in poglobile in iskale in našle. Pred domačim pragom! Ničkoliko novih potk, stezic, napol zaraščenih, pa na novo uhojenih … A vendarle v spominu najbolj ostajajo tiste poti, ki so bile – saj ne znam izraziti – posvečene. Nekaj tako zelo posebnega, da ostajajo v spominu za vedno. Da zvenijo v spominu kot glasba, glasba, ki te prevzame.
Vse se je začelo s poletnim žegnanjem na Gori, v začetku avgusta, ko goduje sv. Lovrenc, zavetnik cerkve. Gora je bila izpred domače hiše zame, takrat verjetno petletnega otroka, neskončno daleč. Saj oči niti niso znale najti cerkvice tam gori nad gozdovi, so pa ušesa vedno ujela glas zvonov – zjutraj, opoldne, zvečer. Prihajal je od silno daleč in z velikih višin. Že takrat je bil občutek, ki se ga še danes spominjam, prazničen – tako lepo zveni in tako daleč je. Hrepenenje je postajalo neustavljivo.
In smo tistega avgustovskega jutra šli. Oče je zapahnil vrata v hlev – in pot se je začela. Vznemirljivo, in s prvim korakom. Kot vedno! Skozi domačo Praprotnico, kjer je rosa brž namočila čevlje, pa na Vovčne, kjer se je svet domače doline prvič odprl – o, kako daleč se je od gori videlo, v Polhov Gradec, pa še naprej. Na sosednjo Grmado, Koreno, na cerkvice, ki so kot kokoši čepele vsepovsod. Potem so bile prve skale na Belem pesku (kjer je bil peskokop) pa lepa ozka potka proti Pretovčam, tam se je zvonjenje slišalo že mnogo bliže. Potem prehod čez Plaz (Turška dolina), tam čez je bila potka izjemno ozka in prepadi pod mano neznanski.
»Za steno se drži, fantek,« je nekdo rekel. Kaj si zapomni otrok! In se nisem kaj dosti držal, sam in samostojno sem pred mamo prišel čez, takrat je bil prehod dejansko kar nevaren. Kako ponosen sem bil. Zmorem, znam, upam si!