Iskanje čudežev v zdravstvu
Pogledali smo, katere napovedi nove koalicijske pogodbe na področju zdravstva bo mogoče izvesti in kje bo največ težav
Ena od prednostnih nalog nove vlade bo ureditev razmer v zdravstvu. Koalicijska pogodba temu področju namenja precej pozornosti, a mnoga vprašanja o tem, na kakšen način bo mogoče naš zdravstveni sistem preurediti, še ostajajo odprta. Bodoči minister Danijel Bešič Loredan pravi, da bodo najprej na vrsti intervencijski ukrepi, s katerimi bi zdravstveni sistem stabilizirali, šele nato bodo na vrsti sistemske spremembe, pri katerih bodo iskali širši dialog. Pogledali smo, kako bo mogoče uresničiti nekaj najbolj perečih točk, ki jih napovedujejo v novi pogodbi.
1. Popolna ločitev javnega in zasebnega zdravstva
Prepoved popoldanskega dela zdravnikov pri koncesionarjih in zasebnikih, ki so jo napovedovali, je že v začetku naletela na negativen odziv in Bešič Loredan je takoj povedal, da to ne bo šlo. Vsaj čez noč ne. Tako imenovane dvoživke, torej tiste zdravnike, ki delajo dopoldne v javnem zdravstvu, popoldne pa v zasebnem, bodo težko pripravili do tega, da bodo delali samo v javnem sistemu, a to je eden od načrtov, ki ga pripravljajo. »S spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti bo odpravljeno popoldansko delo zdravnikov pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti in koncesionarjih ter uvedena konkurenčna prepoved dela,« je zapisano. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) se strinjajo, da je treba vzpostaviti doslednejšo ločitev javnega in zasebnega zdravstva v smislu bolj učinkovite izrabe javnih zdravstvenih zmogljivosti (kadrov, prostora, opreme). Ker pa za skrajševanje nekaterih čakalnih dob predstavlja ključno tveganje to, da ni dovolj kadrov, se načeloma strinjajo z vključevanjem zasebnikov s koncesijo in čistih zasebnikov v javni zdravstveni sistem, vendar tako, da bodo ti in javni zdravstveni zavodi lahko delovali pod enakimi pogoji – na primer nagrajevanje po storilnosti, kakovosti, učinkovitosti ... »Trenutna zakonodaja menedžmentu v javnih zdravstvenih zavodih tega ne omogoča v dovolj velikem obsegu, zato se soočajo celo z obratnim procesom – torej popoldanskim delom zdravnikov iz javnih zavodov pri zasebnikih,« pravijo pri ZZZS.
2. Skrajševanje čakalnih dob
Dolge čakalne dobe so problem, s katerim se slovensko zdravstvo sooča že leta. Na nekaterih področjih zdravstva presegajo dopustno čakalno dobo in po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) 231.657 ljudi čaka na preglede in operacije nad dopustno čakalno dobo. Kako natančne so te številke, pravzaprav nihče dobro ne ve, saj se je v času, ko se je skrajševanja čakalnih dob lotil odhajajoči minister Janez Poklukar, izkazalo, da je čakajočih nekje precej manj, kot kažejo številke. Torej bo najprej treba prečistiti sezname čakajočih.
Na ZZZS pravijo, da spodbujajo izvajalce k skrajševanju čakalnih dob in izboljšanju dostopnosti do zdravstvenih storitev tako, da tistih, ki ne dosegajo stoodstotnega načrta, ne plačujejo v celoti (za del neopravljenih storitev), v vedno več zdravstvenih dejavnostih ZZZS plačuje storitve količinsko neomejeno glede na dejanske zmogljivosti ter potrebe zavarovanih oseb, pri številnih pa plačuje tudi preseganje plana. Za skrajšanje čakalnih dob bodo potrebni tudi nefinančni ukrepi: izboljšanje vodenja čakalnih seznamov, izboljšanje sistema eNaročanje, preprečevanje nepotrebnega napotovanja v čakalne sezname, optimalna izraba kadrovskih in drugih virov v bolnišnicah, poleg tega pa bi po mnenju ZZZS morali poskrbeti za pravilno načrtovanje zdravstvenega kadra in specializacij, saj ocenjujejo, da bi se skrajševanje čakalnih dob lahko zataknilo ravno pri kadrovskem vidiku – torej pomanjkanju zdravnikov določene specialnosti. Z namenom skrajševanja čakalnih dob ZZZS plačuje vedno več storitev količinsko neomejeno. Letos za vse zdravstvene storitve namenja 147,4 milijona evrov več kot lani.
3. Reševanje morebitnega novega vala covida-19
Nova vlada napoveduje, da se bo reševanja morebitnega jesenskega novega vala okužb lotila po tako imenovanem švedskem modelu – torej ukrepi ne bodo tako strogi, kot so bili pod Janševo vlado, ampak bodo ljudem dajali zgolj priporočila za ustrezno ravnanje. Kako bo to učinkovalo v našem okolju, je vprašanje, saj Slovenci nismo Švedi, kar se kaže že v precepljenosti obeh držav. »Družbo bomo ustrezno pripravili na novi val okužb,« piše v koalicijski pogodbi. O tem, kako, sicer ne piše nič. V primeru nove epidemije bi strokovno skupino vodil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), kar je seveda pravilno, saj so na NIJZ zaposleni epidemiologi, slišati pa je, da namerava nova vlada zamenjati tudi direktorja
Milana Kreka.
Med prioritete je koalicija zastavila tudi rehabilitacijo prebolevnikov covida-19 in skrb za paciente z znaki hujših bolezni, ki med epidemijo niso dobili ustrezne oskrbe. Vlada namerava spremeniti tudi zakon o nalezljivih boleznih, ki mora, kot piše, postaviti ustrezno institucionalno strukturo, ki bo poskrbela za spoštljivo komunikacijo z ljudmi.
4. Zagotovitev osebnega zdravnika za 110.000 ljudi
Ta naloga bo zagotovo ena najtežjih, saj je družinskih zdravnikov kronično premalo. Z upokojitvijo enega morajo zaposliti enega in pol, da sprejmejo vse opredeljene paciente, saj so se glavarinski količniki leta 2017 zmanjšali (osebni zdravnik ima manj pacientov, kot jih je imel pred tem). Sašo Rebolj, direktor ZD Kamnik, ni optimističen. Meni, da bo ob obstoječi organizaciji dela in z obstoječimi in prihajajočimi družinskimi zdravniki nemogoče zagotoviti zdravnike za vse. Problem s pomanjkanjem družinskih zdravnikov po njegovem mnenju ni niti srednjeročno rešljiv, saj šolanje družinskih zdravnikov traja dolgo, zanimanja pa ni. »Trenutne izredne obremenitve družinskih ambulant niso le zaradi potreb po fizičnih pregledih bolnikov, ampak zaradi ogromne količine strokovno-administrativnega dela, kot je predpisovanje receptov za redno terapijo, izdajanje bolniških listov, pisanje napotnic za kontrolne specialistične preglede …« Vsaj začetek reševanja problematike vidi v razbremenjevanju obstoječih ambulant, in sicer tako, da bi izrazito okrepili zdravstveno administracijo. Trenutno priznanje 0,3 administratorja na eno ambulanto niti slučajno ne zmore sprejeti vseh telefonskih klicev, iskati kartonov, komunicirati z zdravnikom glede predpisovanja receptov … Druga rešitev je prenos določenih kompetenc predvsem na diplomirane medicinske sestre in zdravstvenike.
5. Digitalizacija zdravstvene dokumentacije
Tudi to je ena od prednostnih nalog nove vlade. Čas bi že bil, da se stvari tudi na tem področju uredijo, saj morajo pacienti, ki že tako težko pridejo do zdravnika, krožiti s svojimi papirnatimi izvidi in drugimi dokumenti od enega do drugega. IT-sistemi po različnih zdravstvenih ustanovah niso interoperabilni, »ne znajo« komunicirati med seboj. Po mnenju Saše Rebolja je digitalizacija zdravstvene dokumentacije predvsem uvedba e-kartona, da ne bi bilo treba za vsak stik s pacientom (pa naj bo to pregled, posvet po telefonu, predpis terapije) iskati fizične kartoteke in jo potem vlagati nazaj. Takšnih »dogodkov« je od 150 do 200 na ambulanto na dan, kar je izredno zamudno, a hkrati nujno. Prav tako je nujno dokončanje projekta elektronskih obrazcev, saj je poleg e-napotnic, e-receptov, e-bolniških listov ostalo še nekaj papirnatih obrazcev, kot so naročilnice za tehnične pripomočke, delovni nalog, delovni nalog za fizioterapijo, ki jih morajo reševati fizično. »Gore administrativnega dela ubijajo veselje do dela osebja ambulant, posebno v luči tega, da med šolanjem družinski zdravnik pridobi ogromno znanja, zna opraviti ogromno posegov, česar pa, zasut s kartotekami in administrativnimi zahtevami, enostavno ne more izvajati. Razumljivo je, da to ne more biti dobra popotnica, ki bi privlačila v poklic nove družinske zdravnike,« je prepričan Rebolj.
6. Pripojitev dodatnega zavarovanja k javnemu
Ta ideja je stara že vsaj petnajst let, a je do sedaj niti eden od ministrov ni mogel uresničiti. Spomnimo se, da je ravno na tej točki »padla« tudi vlada Marjana Šarca. Vsekakor gre bolj za politično vprašanje davčne obremenitve oziroma načina nabiranja finančnih sredstev za zdravstvo. Na ZZZS ocenjujejo, da obstoječe dopolnilno zavarovanje ni dolgoročno, sistemsko vzdržno.
7. Od kod denar?
Za javne zdravstvene storitve bi do leta 2030 namenili 12 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), vključno z investicijami. Sredstva bi povečevali za pol odstotne točke na leto. Veliko denarja iz javnega zdravstva ponikne pri dobaviteljih, zato koalicijska pogodba predvideva še centralizirano javno naročanje zdravstvenega materiala pa tudi ustanovitev neodvisne nacionalne agencije za razvoj, investicije in kakovost v medicini.