Družinska medicina usiha

Pri osnovnih delodajalcih v javnih zavodih mora menedžment narediti red in doseči, da zdravniki opravijo določeno število storitev za svojo plačo – Nujno je izboljšanje kadrovskega načrtovanja

Dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, ki še vedno dela tudi kot infektologinja v UKC Ljubljana, je glede našega zdravstva v nasprotju s splošno prepričanostjo nepopravljiva optimistka. Prepričana je, da je z nekaterimi spremembami, a nikakor ne z veliko reformo, možno doseči, da bomo imeli takšno zdravstvo, kot ga imajo v drugih razvitih evropskih državah, čeprav se tudi tam srečujejo s podobnimi težavami kot pri nas. Ena najbolj perečih je prav pomanjkanje zdravnikov določenih specialnosti. Pri nas je trenutno najbolj vnebovpijoča težava pomanjkanje družinskih zdravnikov, se pa zelo bojijo, kako bo, ko bo v nekaj letih prišlo tudi do resnega primanjkljaja pediatrov in ginekologov.

To, da je pri nas brez osebnega zdravnika več kot 110.000 ljudi, ni nov problem, a je eskaliral, ko so ambulante zaradi upokojevanja zaprli nekateri zdravniki v večjih mestih, na primer v Ljubljani, in je naenkrat brez zdravnika ostalo več tisoč ljudi. Kje vidite kratkoročne rešitve?

»Ena od kratkoročnih rešitev je, da bi bolj stimulirali zdravnike pri tem, da bi sprejeli več opredeljenih pacientov. Seveda to ne bo mogoče kar tako, pač pa s krepitvijo administrativnega kadra in usposobljenih medicinskih sester, ki bi lahko obravnavale določene primere. S tem bi razbremenili zdravnike. Nekaj v tej smeri je že bilo narejenega v času sedanjega ministra, kakšen bo učinek, pa težko povem.«

Pomanjkanje zdravnikov družinske medicine je tudi posledica slabih kadrovskih načrtovanj v preteklosti. Specializacije očitno niso sledile potrebam prebivalstva. Kako to, da Zdravniška zbornica Slovenije ni pravočasno reagirala, četudi so zagotovo bile narejene projekcije, ki so kazale, da bo do tega prišlo?

»Specializacije je ZZS razpisovala v soglasju z ministrstvom za zdravje do leta 2017, od takrat dalje jih razpisuje ministrstvo samo. Dokler je bil vpliv ZZS večji, smo razpisovali skupno število mest za generacijo, mesta pa so bila razporejena po prioritetah. Če ni kandidatov, lahko razpišemo 200 mest za družinske zdravnike, prijavi pa se jih le 20. Za to specializacijo in še nekatere druge enostavno ni zanimanja.«

Če bi dali študentom na voljo manj drugih specializacij, bi se morda vendarle odločili tudi za tiste, ki jih primanjkuje?

»Vidik ministrstva, sicer z dobrim namenom, je bil, da se razpiše več specializacij, a očitno ni šlo. Dokler je to delala ZZS, smo se tega problema zavedali. Res pa je tudi, da imamo kar nekaj specialnosti, kjer prihaja do pomanjkanja. To so recimo splošna interna medicina, hematologija, kirurgija, travmatologija ... Torej delovno intenzivne panoge. Če ni kandidatov nekaj let, se to dolgoročno pozna. Pri lanskih razpisih smo opažali premik kandidatov na določene specializacije, kar bo imelo negativne posledice. Delovno intenzivne specializacije, takšne, ki ne prinašajo zaslužka, in tiste, ki so glavarinsko usmerjene, so za mlade manj zanimive. Opažamo tudi, da je večje zanimanje tam, kjer ni tako intenzivnega kontakta s pacienti.«

Študenti, ki končujejo medicino, gredo, če prav razumem, raje na specializacije, kjer kasneje lahko delajo v zasebništvu?

»Zagotovo. Gledajo svoje vrstnike oziroma tiste, ki so končali študij pred njimi, in si želijo na enak način delati tudi sami. Kot družba moramo to razumeti in na področju medicine je treba omogočiti tudi tak način dela.«

Ampak kako jih privabiti v javno zdravstvo, v javne bolnišnice?

»Del zdravnikov dela v javnem zdravstvu, velika večina – čeprav imajo zasebno prakso – dela za javni sistem. Manjši del, kot na primer plastična kirurgija, zobozdravstvo, so popolnoma zasebni, a večina zasebnikov dela v javnem sistemu. V javnem sistemu zagotavljamo zdravstvo za ljudi in pri tem sodelujejo tudi zasebne institucije. Problem pa so specialnosti, kjer ni zasebnih izvajalcev: internistične stroke, urgentna medicina ... Ker tu zasebnikov ni, je treba toliko izboljšati pogoje, da se mladi zdravniki ne bodo s tako lahkoto odločili, da gredo na primer k zasebnemu izvajalcu delat tako imenovano sekundarno medicino.«

V novi koalicijski pogodbi je zapisano, da je treba v zdravstvu strogo razmejiti javno in zasebno. Je glede na sedanje stanje to sploh še možno?

»Ker imamo bistveno premalo kadra, to ni smiselno. Doseči bi morali sožitje med javnim in zasebnim ter preskrbeti prebivalce s storitvami, ki jih najbolj potrebujejo. Torej, da se usmeri državno in zasebno v zagotavljanje javne zdravstvene storitve.«

Na način, kot je sedanji minister Janez Poklukar dal možnost javnim, koncesionarjem in zasebnikom, da se vključijo v skrajševanje čakalnih vrst?

»Ja, s tem ni nič narobe. Teh izvajalcev ni veliko in treba jih je uporabiti.«

Nova koalicija napoveduje omejevanje popoldanskega dela zdravnikov, ukinitev tako imenovanih dvoživk. To nekaterim zdravnikom ni všeč.

»To je populistična stvar. Svobodni osebi težko omejite delo, če s tem ne krči konkurenčnosti. To je tako, kot vsak drug svoboden poklic. Imamo zaposlene igralce, ki v prostem času snemajo reklame, pravnike, ki imajo hkrati popoldne še zasebna svetovalna podjetja ... Enako velja za zdravnike. Nemogoče jih je obravnavati na drugačen način. Problem vidim v veliki delovni obremenitvi in tem, da bi to počeli v času, ko delajo v matični ustanovi. Taki primeri so žal bili, a so redki. Sicer pa je treba pri osnovnih delodajalcih narediti red, doseči, da opravijo določeno število storitev za svojo plačo. To pa je stvar menedžmenta, kjer pa so težave. Upravljanje in organizacija dela je bila ena od točk, za katero od nove vlade pričakujemo, da jo bo uredila. V zdravstvu se namreč, kar se tiče organizacije dela, zadnjih 70 let ni spremenilo nič. Vse deluje enako, razen da je zrasel segment zasebnih izvajalcev v javnem, delček čistih zasebnih, dogajajo pa se tudi zasebna zavarovanja za zasebne izvajalce.«

»Problem je, da so državne ustanove slabo organizirane, zato se zaposleni premikajo k zasebnikom. Svoje zaposlene bi morali zadržati z organizacijo dela, pogoji dela in tudi stimulacijo.«

Ljudje sklenejo takšna zavarovanja, plačajo okoli 20 evrov na mesec in brez težav pridejo do specialista v 14 dneh. Medtem ko tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, čakajo v dolgih čakalnih vrstah.

»Vprašanje je, ali je to v osnovi samo slabo. Dodatna zasebna zavarovanja so tudi solidarna, čeprav to na prvi pogled ne izgleda. Če si nekdo lahko kupi storitev, s tem odstopi svoje mesto v vrsti za javni del. Ta del solidarnosti je dobrodošel, a problem je, da so državne ustanove slabo organizirane, zato se zaposleni premikajo k zasebnikom. Svoje zaposlene bi morali zadržati z organizacijo dela, pogoji dela in tudi stimulacijo.«

Kaj zdravniki pričakujete od najverjetnejšega novega ministra Danijela Bešiča Loredana?

»Zagotovo neko resno kadrovsko načrtovanje. Usmeriti se je treba v to, kaj bo populacija, ki se stara, potrebovala, ko bodo ti, ki se zdaj vpisujejo na medicinsko fakulteto, študij končali. Potem je tu organizacija zdravstvenih zavodov. Vodstva imajo bistveno premalo pristojnosti. Želimo tudi, da bi se doseglo, da bi se lahko vsi zdravniki vključili v javni sistem. Nelogično je, da bolnik, ki gre čez mejo na Hrvaško na zobozdravstveno storitev, za katero bi tu čakal predolgo, dobi povrnjene stroške od naše javne zavarovalnice, če bi šel k zasebnemu zobozdravniku v Sloveniji, ki ima licenco, pa teh stroškov ne bi dobil povrnjenih. Tako se dogaja, da zdravniki ambulanto samo prestavijo čez mejo. Podobno se dogaja pri slikovnih diagnostikah. Veliko pričakujemo tudi na področju digitalizacije slovenskega zdravstva, saj sedanji sistem ne olajšuje našega dela.«

Foto: Jaka Gasar