Ledene može je povozil čas
Izredni vremenski dogodki, ki se jim razvitejše države laže prilagodijo, postajajo pogostejši in izrazitejši – Zaradi mednarodnega sodelovanja natančnejše tudi slovenske vremenske napovedi
Včasih lahko srečanje z enim človekom na glavo postavi naše načrte za prihodnost. To se je v času, ko je stal na pragu visokošolskega študija, zgodilo dr. Klemnu Bergantu, danes izvršnemu direktorju Evropskega združenja državnih meteoroloških služb (EIG EUMETNET), ki ga je v meteorologijo zaneslo po naključju. »Naravoslovje in tehnika sta me vedno zanimala. Vpisan sem bil že na študij elektrotehnike, ko sem na informativnem dnevu na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko poslušal žal zdaj že pokojnega profesorja Tomaža Vrhovca, ki me je navdušil za meteorologijo. Takrat sem si rekel, to je to, in nikoli mi ni bilo žal.«
Po koncu študija je zasedel položaj mladega raziskovalca na biotehnični fakulteti, preden se je leta 2006 pridružil Agenciji RS za okolje, je nabiral izkušnje še kot vodja centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici, s katero kot pridruženi profesor za meteorologijo še sodeluje. Na agenciji za okolje (Arso) je med letoma 2006 in 2017 vodil urad za meteorologijo, od leta 2017 do konca leta 2020 pa urad za meteorologijo in hidrologijo. Velja poudariti, da je kot izvršni direktor EUMETNET Bergant prvi slovenski meteorolog na tako odgovornem in visokem položaju v eni od mednarodnih ustanov.
Sodelovanje in izmenjava
Pri gospodarskem interesnem združenju EUMETNET s sedežem v Bruslju gre predvsem za povezovanje in sodelovanje državnih meteoroloških služb 31 evropskih držav, med njimi je tudi slovenski Arso. Čeprav izvajajo različne programe na različnih področjih (med njimi je tudi razvojni projekt AutoPollen s ciljem vzpostavitve mreže samodejnega zaznavanja cvetnega prahu), je največji poudarek na meteoroloških meritvah in opazovanjih, deloma pa tudi na meteorološkem napovedovanju in podnebnih storitvah. Zakaj je za državo, kot je Slovenija, članstvo v združenju pomembno? Razlogov je več, eden pomembnejših je izmenjava meteoroloških podatkov, do katerih sicer zaradi naše majhnosti ne bi prišli. Ker Slovenija sodeluje v združenju, »imamo dostop do večjega števila podatkov, ki jih lahko izkoriščamo za spremljanje trenutnega vremena ter za napovedovanje z našim modelom ALADIN, zaradi česar so napovedi boljše. Združenje izvaja tudi skupne programe, kjer je poudarek na skupnem razvoju in izmenjavi znanj. Tako imamo dostop do znanj in orodij, sodelovanja pri skupnih projektih, ki jih pač sami ne bi mogli pridobiti,« pojasni Bergant. Tudi področja, ki niso v pristojnosti nobene posamezne službe, v združenju izvajajo in financirajo skupaj. Primer tega
je pridobivanje podatkov o razmerah nad severnim Atlantskim oceanom in delom Arktike, ki jih nobena državna služba ne pokriva, so pa za napovedovanje vremena v Evropi in globalno zelo pomembni. Članice združenja tako skupaj pošiljajo vremenske balone z določenih ladij, ki pljujejo prek Atlantika, v morju plujejo skupne merilne boje in plavači, na odročnih otokih stojijo skupne vremenske postaje in izvajajo skupne programe za pridobivanje podatkov, ki jih med pristajanji in vzleti izmerijo letala. »Vse te podatke lahko članice združenja uporabijo za čim natančnejši opis trenutnega stanja vremena, ki je pogoj za čim boljše vremenske napovedi.« Združenje ima kot zastopnik vseh državnih služb tudi pomembno vlogo pri zaščiti interesov in skupnih ciljev, pomembnih za meteorologijo (na primer, vprašanje zaščite frekvenc, na katerih delujejo meteorološki radarji in sateliti ob velikem pritisku telekomunikacijskih ponudnikov). Ne nazadnje pa meddržavno sodelovanje omogoča tudi stroškovno učinkovito izvajanje skupnih programov. »EUMETNET ni velika ustanova, ampak majhen sekretariat, ki se ukvarja predvsem s koordinacijo, medtem ko programe izvajajo posamezne odgovorne službe. Primer tega je evropski spletni servis Meteoalarm, ki združuje vsa opozorila pred nevarnimi vremenskimi dogodki, za skupino 31 članic pa ga izvajajo Avstrijci. Gre morda za najbolj poznan program združenja EUMETNET,« strukturo delovanja združenja povzame Klemen Bergant.
Odgovornost leži na nas
Postajamo vse bolj pozorni tudi na vremenska dogajanja drugod po sve
tu, od koder v zadnjem času poročajo o ekstremnih vremenskih razmerah: od temperatur, ki se po Indiji in Pakistanu bližajo 50 stopinjam Celzija, pomanjkanju padavin in več kot 10 stopinj višji povprečni temperaturi v nam bližjih Franciji in Španiji do številnih toč in (hudourniških) poplav po drugih delih sveta.
Ali lahko rečemo, da so takšni ekstremi zdaj že naša stalnica? Bergant odgovarja, da se leta med sabo razlikujejo in tudi smo že imeli eno leto bolj ekstremno, drugo manj. »Ne moremo reči, da bi bilo eno leto znanilec, da bodo takšna tudi vsa naslednja. Dejstvo pa je, da se premikamo v to smer: vedno več imamo izrednih dogodkov, temperature so višje, hitreje prihaja do vročinskih valov, ki so daljši, prehodna obdobja pa postajajo manj izrazita. Poleti imamo pogostejše suše, hkrati pa so padavine, kadar pride do njih, močnejše. Po pričakovanjih bosta v prihodnje oba ekstrema bolj izrazita, pogostejše bodo tudi hudourniške poplave. Žal se kaže, da bodo v smeri, v katero drvimo, izjemni dogodki pogostejši in tudi izrazitejši.« Žalostno dejstvo je, da ima razvitejši svet prednost pri uvajanju prilagoditev na ekstremne spremembe v okolju in s tem tudi boljše možnosti preživetja. »V manj razvitih državah so veliko bolj ranljivi, saj ni kapitala, ki bi investiral v prilagoditve – denimo zaščitne pregrade pred dvigom morske gladine, ki bo ogrožala obdelovalno zemljo in domove ljudi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da je boj proti podnebnim spremembam globalen napor in vsaka država, tudi Slovenija, mora prispevati svoj delež. Včasih slišimo: 'Kaj pa je Slovenija, saj Slovenija ni nič.' Ampak je. Če bi vsak to rekel, se ne bi zgodilo nič. Vsi moramo prispevati. V preteklosti so bile razvite države tiste, ki so povzročale glavnino izpustov toplogrednih plinov in tudi na račun tega razvijale ter pridobile današnje zmožnosti prilagajanja okoljskim spremembam. Države v razvoju danes povzročajo več izpustov, a jim težko rečeš, naj jih ukinejo, če jim ne ponudiš alternative in učinkovitejše tehnologije, saj le zavreš njihov razvoj.«
Zdi se tudi, da so dobri nameni, usmerjeni v boj proti podnebnim spremembah, z zaprtjem družb v času covida-19 in zdaj ukrajinsko vojno potisnjeni v ozadje ali pač …? »Drži. Roko na srce, že pred covidom se je zdelo, da so določene države različne sporazume sprejele s figo v žepu: zaveze so sprejele, koliko so jih prenesle v prakso na nacionalni ravni, pa je drugo vprašanje. Zakaj? Ker ima to svojo ceno: emisije so povezane z industrijo, gospodarstvom, in če omejiš emisije, omejiš tudi proizvodnjo. Treba je najti alternativo, kar na kratki rok ni vedno lahko, in zaradi tega že pred covidom implementacija zavez v praksi ni potekala, kot bi si želeli. S covidom in vojno v Ukrajini so v ospredje stopile druge aktualne zadeve – kar je logično. Na vprašanja podnebnih sprememb se ni pozabilo, niso pa v prvem planu,« odgovarja Bergant. Zapiranje družb smo (upajmo) končali, tudi vojne bo enkrat konec, a podnebne spremembe bodo še tu, morda celo izrazitejše in preobrat bo morda še težje izvedljiv. Zato je po Bergantovem mnenju ključno, da na ta vprašanja ne pozabimo.
V vsakdanjem življenju z družino (je oče dvema otrokoma) pazijo na svoj ogljični odtis in se po Ljubljani, kolikor je to mogoče, z ženo se vozita s kolesom. Covid-19 je pokazal, da lahko na daljavo opravimo veliko več, kot smo domnevali, in zato so tudi njegove poti v Bruselj danes redkejše. Tudi pri združenju EUMETNET so zmanjšali število srečanj z osebno prisotnostjo, kadar pa do tega pride, je lokacija določena v odvisnosti z dostopnostjo z vlakom za čim večje število udeležencev.
Kaj pa poscana Zofka?
»Napovedi evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi kažejo, da bo letošnje poletje precej vroče in suho. Če ne pride do spremembe, bo celotna Evropa zelo nadpovprečno topla in podpovprečno namočena, kar pomeni nevarnost obsežnejše suše. Upajmo, da se to ne bo zgodilo in da bo nezanesljivost sezonskih napovedi tokrat na naši strani.«
Med ljubiteljskimi vrtičkarji in tudi resnejšimi kmetovalci nekateri še prisegajo na ljudski vremenski koledar s tremi ledenimi možmi in poscano Zofko. Je to danes še smiselno?
»Ko ni bilo na voljo drugih vremenskih informacij, je bila ljudska statistika, ki se je odražala v teh pregovorih, edino, kar so ljudje imeli. V naravi so sproti prepoznavali znake, na primer, da kapa nad hribom kaže na povečanje količine vlage in verjetno spremembo vremena, in opazovanja ter statistike nato izražali s pregovori. Včasih so takšna opažanja imela dodano vrednost, danes, ko imamo na voljo številne konkretne informacije, s katerimi lahko do določene mere kmetijsko proizvodnjo načrtujemo in prilagajamo dejanskim napovedim, pa so tovrstni pregovori izgubili svojo uporabno vrednost.«
In za konec: kakšen odnos ima kot strokovnjak do dnevnih vremenskih napovedi? »Sem zelo podoben drugim uporabnikom (smeh). Ko potrebujem informacijo o vremenu v Sloveniji, vedno pogledam spletno stran Arso vreme. Vedno je namreč dobro preveriti lokalni vir podatkov, saj lokalne službe v svoje izračune vključijo veliko lokalnih podatkov in bodo po pričakovanjih njihove napovedi natančnejše od napovedi globalnih ponudnikov. Če gremo z družino na potovanje, preverim podatke pri tamkajšnjih lokalnih službah, medtem ko za neko splošno informacijo pogledam tudi globalne ponudnike. Drugače pa moram priznati, da me žena velikokrat vpraša, kakšno bo vreme, a me nato prehiti in preveri pred mano (smeh). Če ni potrebe, mine kakšen dan tudi brez tega, da bi preveril vremensko napoved.«