Pomembno je vsako steblo
V Nordijskem centru Planica si prizadevajo, da dolina skakalnic ostane kraj dobrega počutja za ljubitelje športa in narave
»Zavod za šport RS Planica se je v izhodišču odločil, da bo okolju prijazen center in da bo spoštoval najvišje standarde pri ohranjanju okolja. Pri načrtovanju centra smo se v izhodišču odločili za zeleno energijo. Projektanti so si prizadevali za ohranjanje narave in se res potrudili. Z arhitekturo športnih objektov nismo hoteli tekmovati z naravo, saj lepote Cipernika, Jalovca in Ponc ni mogoče premagati z betonom in steklom. Za nas je bilo pomembno vsako steblo. Cesto in parkirišča smo prilagodili obstoječim drevesom in ne obratno. Na pobočju skakalnic smo zasadili več kot 7000 dreves in 8000 grmovnic. S tem smo želeli čim bolj omiliti svoj poseg in omogočiti, da si narava po končanju gradnje čim hitreje opomore,« o prizadevanjih, da bi Nordijski center Planica ostal zlit z okoljem, govori nekdanji direktor zavoda, sedaj pa vodja centra Jelko Gros.
Številne nagrade
»Drugo in najpomembnejše izhodišče je bilo, da smo se odločili, da v Planici ne bo dimnikov. Vsi objekti so opremljeni s toplotnimi črpalkami, ker smo s študijo ugotovili, da za sončne kolektorje za toplo vodo v zimskih mesecih ni dovolj osončenja, lesni sekanci pa zahtevajo posebno skupno kurilnico in je investicija dražja kot toplotne črpalke. Te energijo jemljejo iz podzemne vode, ki se s tem shladi in je primerna za zasneževanje,« nadaljuje Gros. Ker se zavedajo, da so na robu Triglavskega narodnega parka, so poskrbeli tudi za umiritev prometa v centru, ki je uvrščen med zelene ambasadorje Slovenije. »Ta naziv pomeni priznanje odličnosti. Nima materialne vrednosti, je pa posledica dobrega dela in usmerjenosti k človeku in naravi. Ponosni smo, da so nas prepoznali kot arhitekturno mojstrovino in trajnostni kom
pleks svetovnih presežkov, ki krepi prepoznavnost Slovenije na področju športa in športne infrastrukture. Na področju turistične dejavnosti ga odlikuje inovativen pristop v spodbujanju aktivnega preživljanja prostega časa. Zelo podobno so nas videli tudi na mednarodnem združenju arhitektov za gradnjo športne infrastrukture, ki nam je leta 2019 podelilo zlato priznanje,« je ponosen Gros. Nordijski center Planica je po številu enot za trening največji center za nordijsko smučanje na svetu. Njihov poslovni model, kjer je šport v simbiozi s turističnimi produkti, močno odstopa od drugih centrov po svetu, zato ga obiskujejo številne delegacije, ki se želijo zgledovati po njihovih inovativnih rešitvah. »Za vsak center, ki je odvisen od snega, je najpo
membneje, da zagotavlja sneg. Ker se mrzlo obdobje, ki zagotavlja proizvodnjo snega, začne decembra, mi pa potrebujemo sneg novembra, je bilo treba narediti nov korak v razmišljanju in pripravi snega. V svetu je že dolgo poznana tehnologija snow farming – po naše sneg z deponije. Pokrivanje snega s sekanci je bila prva rešitev. To smo preizkusili in ugotovili, da je to zelo nepraktično in energetsko potratno, saj je veliko transporta in dela s stroji. Zato smo iskali naprej in našli tehnologijo polar tech, ki jo uporabljajo za zaščito ledenikov. To je neke vrste filc, ki ima vgrajena aluminijasta vlakna, ki služijo odboju sončnih žarkov. Dodana je še plast toplotne izolacije. Če primerjamo našo rešitev z lesnimi sekanci, je izkupiček 20 odstotkov boljši. Energetsko pa je zadeva neprimerljiva, saj so izključeni vsi transporti in delo s težko mehanizacijo,« poudarja vodja centra, v katerem so ekološko ozaveščeni tudi pri porabi vode in elektrike.
»Vodo, ki jo izkoriščamo za proizvodnjo snega, načrpamo v Planici in se ob taljenju snega vrne v podtalnico. Večji problem je poraba električne energije. Zato sneg na deponiji delamo le v nočeh, ki so idealne za izdelavo snega. Če je temperatura osem stopinj pod ničlo, naredimo na uro 60 odstotkov več snega kot pri mejni temperaturi štirih stopinj pod ničlo. Posebno nagrado programa Interreg Alpine Space smo dobili tudi za učinkovito izkoriščanje geotermalne vode in inovativen sistem za ogrevanje, hlajenje, namakanje in zasneževanje. Podzemni prostor je poleti namenjen dvorani za tek, pozimi pa je to večnamenski prostor za organizatorje tekmovanj, zato je v prvi funkciji treba prostor shladiti, v drugi pa ogreti. Naš inovativni sistem je najučinkovitejši jeseni, ko se hkrati hladi tekaška proga, stranski produkt hlajenja pa je toplota, s katero se ogreva osrednji objekt,« razlaga Jelko Gros.
Turisti se vračajo
»Za čisto okolje se je treba potruditi. Ni dovolj infrastruktura, ampak še ozaveščenost in dobra volja. Večkrat rečem, da se tistim, ki pustijo smeti povsod, ni treba truditi, da jih skrijejo. Če jih starši niso naučili, da smeti odnesejo s seboj ali do bližnjih odpadnih zabojnikov, naj jih odvržejo na vidno mesto, jih bomo mi pobrali namesto njih. Cinizem je na mestu, kajti fantazija skrivanja plastenk in drugih smeti v grmovje in luknje, na prvi pogled nevidne očem, nam ne koristi,« skuša Gros ozavestiti tudi tiste, ki se požvižgajo na skrb za okolje. Veliko obiskovalcev bo zlasti med bližajočim se svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju. Kaj si obetajo od njega? »Z vidika ohranjanja narave si želimo, da bo Planica po prvenstvu ostala takšna, kot je danes. Kraj dobrega počutja, kjer vsak ljubitelj športa in narave najde nekaj zase. Nordijski center Planica sodeluje z organizatorji po načelu javne službe, kar pomeni, da jim bomo zaračunali le stroške s pripravo tekmovališč. Zato si od prvenstva ne obetamo finančnih koristi, pričakujemo pa, da bo s prvenstvom še bolj utrjena dediščina Planice, ki smo jo gradili v preteklih 100 letih.« Poslovanje centra se deli na javno službo, v katero sodijo treningi in tekmovanja, in tržno dejavnost, ki zajema turistične produkte za njihovih 230.000 obiskovalcev na leto. »Naše osnovno vodilo je, da se obiskovalci v Planico vračajo, kar jim zagotavljamo z atraktivno ponudbo. Lani je k skupnemu prihodku največ prispeval zipline z 31,7 odstotka, sledijo parkirnina, trgovina in oba bara. Letos smo samo pri ziplinu, sedežnici in parkirnini nad rezultatom iz leta 2019, torej pred epidemijo, prihodki od preostalih produktov pa so nižji. Naš največji problem je, da smo v plačnem sistemu javnega sektorja, kar je v trenutni situaciji, ko primanjkuje usposobljenih delavcev, velik hendikep,« ugotavlja Gros.