Rožnati kolesarski praznik v Posočju
Dirka po Italiji je tudi letos zavila na slovenske ceste – Navijači so na Giru znova pokazali svoje športno srce
»To je praznik!« je vzklikala skupina navijačev, ki smo jo minuli petek srečali ne enem od ovinkov proti Kolovratu. Za spodbujanje kolesarjev na 19. etapi znamenite dirke po Italiji so si izbrali strateško mesto. Utaborili so se proti vrhu težkega 10-kilometrskega vzpona z Idrskega na Kolovrat, a vseeno ne čisto na njegovem koncu. Zato, da bi njihova spodbuda in glasno navijanje kolesarjem dala moč za še zadnjih nekaj kilometrov do vrha najtežjega dela petkove etape. Predstavili so se kot navijači iz dežele prvih dam, Melanie Trump in Urške Klakočar Zupančič, iz Sevnice in Posavja. Moški del ekipe navijačev se je pohvalil, da Giro v živo spremljajo že zadnjih trinajst let, lani so navijali v Goriških brdih. »V Brda smo prišli samo za en dan, pa smo ugotovili, da je to premalo, in smo se letos boje pripravili,« sta hitela pojasnjevati Barbara in Robert Kosaber. Tokrat so prispeli že dan prej, si ogledali traso in našli najboljšo lokacijo za navijanje. Avtodom so parkirali nekaj ovinkov nad Livkom in nekateri najtežji klanec etape tudi sami prevozili. »Trpljenje?« nas zanima. »Ne, sicer ne bi šli,« so bili odločni fantje v kolesarski opravi. »To, da Giro pride v Slovenijo, je velika promocija, boljše si ne bi mogli želeti,« so z nami komaj uspeli deliti nekaj misli, saj so bili polno zaposleni z navijanjem. Spodbujali so namreč čisto vsakega kolesarja, ki se je tistega dne poleg tekmovalcev povzpel na Livek ali naprej do 1145 metrov visokega Kolovrata. In imeli so polno dela: reka kolesarjev, ki se je že od petkovega jutra vila proti vrhu, ni pojenjala.
25.000 obiskovalcev
Giro d'Italia oziroma dirka po Italiji je v tekmi za zmagovalno rožnato majico letos na slovenske ceste zavila sedmič v svoji devetdesetletni zgodovini in v Posočje kljub petkovemu delovnemu dnevu privabila okoli 25.000 obiskovalcev. Zelo veliko jih je prišlo s kolesi. Nataša Tratnik se je v Kobarid pripeljala na starem očetovem kolesu, na katerem je nekoč tekmoval, nekateri so prikolesarili na lastno moč, drugi s pomočjo elektrike. »Od zelo daleč smo prišli, iz Kamnika, samo zaradi Gira,« je pripovedovala skupina mladih navijačev, ki tudi sami že vsi znajo voziti kolo. Najmlajši, štel jih je morda štiri, je povedal, da bo navijal za Rogliča in Pogačarja, malce starejši so ga popravili, da bodo navijali za Domna Novaka, edinega slovenskega predstavnika na letošnji dirki.
Dva ovinka višje so 26-letnega Novaka, novo slovensko vzhajajočo kolesarsko zvezdo, čakali njegovi: oče Silvester Novak, sestra, brat, bratranec, starši punce in številni navijači iz domačega Novega mesta in Dolenje vasi. »Zelo bomo glasni, trudili se bomo,« je napovedal Domnov oče Silvester. »Če so uspehi, ga je zelo lepo spremljati, če so neuspehi, je težje, a vseeno lepo. Seveda bom danes tudi jaz malo trpel z njim, vedno podzavestno trpim, četudi ga spremljam le po televiziji,« je dodal le trenutek za tem, ko je karavana kolesarjev na 178 kilometrov dolgi etapi na Učji prestopila italijansko-slovensko mejo. Po spustu do Žage, mimo Srpenice proti Trnovemu ob Soči do Kobarida in Idrskega so Domna na Livku pričakovali dobre pol ure kasneje. Njegove noge na tej dirki so bile močne, glava tudi. »Ne vem, kakšna navodila je dobil od ekipe, a po našem prepričanju je doslej dobro opravil svojo nalogo. Mogoče bi mu lahko vsaj en dan dali bolj proste roke, da bi pokazal vse, kar zna,« je njegov oče razmišljal o tem, kar se je naslednji dan na 20. etapi Gira tudi zgodilo, ko je Domen osvojil drugo mesto.
Pot do cilja je vodila prek Nebes
V Nebesih, kjer se nad Livkom razprejo najlepši razgledi, je dirko spremljala Katja Roš, dolgoletna novinarka, danes pa predsednica krajevne skupnosti Livek. »Upam si trditi, da na Livku zadnjih sto let ni bilo toliko ljudi, takega dogodka, tolikšne mobilizacije in gibanja, kot smo jim priča danes. Nazadnje se je to dogajalo med prvo svetovno vojno, ko so vojaki tukaj čez gradili cesto. Hranim sliko iz leta 1916, na kateri mož pri možu kopljejo za to našo cesto,« pripoveduje Roševa in razkrije, da so se organizatorjem dirke po tej livški cesti sline cedile že vsaj desetletje. A bolj
ko so gledali to razdrapano pot, polno lukenj, bolj je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha. Z novim asfaltom je naposled prišel tudi Giro.
V hrušču navijačev in siren, ki so napovedovale skorajšnji prihod kolesarjev, se pogovarjamo, kaj bo ta dogodek pustil domačinom. »Prva vojna je prinesla v te kraje veliko hudega. Ko je italijanska vojska prišla na Livek, se je vas izpraznila. Naredili so si piazzo pulito, prazen prostor, in počeli so, kar so hoteli. Dogodek je vasi zadal rane, ki še niso zaceljene. Mogoče bo Giro z vso to množico ljudi od vsepovsod, ki se navdušujejo nad livškimi okrasitvami in lepotami, kot eno očiščenje,« razmišlja Katja Roš. Pove, da imajo Livčani staro dušo. »Oblast ni nikoli poskrbela, da bi Livek napredoval, država sem desetletja ni nič vlagala,« skomigne. Če odmislimo pravkar obnovljeno cesto, so
Livčani zadnje »darilo« od države dobili leta 1974. To je bila ena plast asfalta. Ena, dveh je bilo škoda. Domačini so si bili v petek enotni, da bo ta dogodek in ta slika, ki je šla na milijone televizijskih sprejemnikov in domov po vsem svetu, lahko zanje nova odskočna deska.
Dogodek, ki združuje
»Taki dogodki povežejo ljudi med sabo. Četudi so skregani, tisti teden živijo vsi za enega. Otroci so izdelovali plakate, vsak je nekaj pripomogel. Žalostno je le to, da moramo čakati dirko, da se ljudje združimo,« so na vrtu livške domačije, kjer so s harmoniko in dobro voljo pričakovali začetek dirke, razmišljali domačini Franc, Maja in Saša Faletič. Pripovedujejo, da je nekdaj Livek imel vse: šolo, trgovino, gostišče, celo daleč naokrog poznani disko. »Danes je od vseh jav
Katja Roš, predsednica krajevne skupnosti Livek:
Le 37 kilometrov od skupno 3446 kilometrov dolge preizkušnje Gira d'Italia je bilo dovolj, da se je Slovenija znova pokazala kot gostiteljica z veliko začetnico in kot prva kolesarska velesila na svetu. Ne le tekmovalna, ampak tudi rekreativna.»Poglejte, saj je več ljudi na kolesih kot na nogah,« je na Livku ugotavljal Vinko Ivanek.
nih stavb ostala le še cerkev,« se kislo posmeje Franc Faletič. A še zdaleč ni vse tako črno, pravijo. Livek znova postaja živ kraj. Ljudje se vračajo, hiše se polnijo, spet bi lahko odprli podružnico šole ... Na Livku in v okoliških vaseh živi okoli 300 duš. Priprave na Giro so se na Livku začele pred tremi meseci. Ugotovili so, da nimajo ničesar in da tudi na pretirano pomoč iz doline ne morejo računati. »Takrat sem naredila nekaj, kar je nekdo poimenoval 'pa saj to je cel elaborat'. Nato smo dva meseca stali na mestu,« se posmeje Katja Roš. Led so prebili z otroško delavnico, nato se
je zadnja dva tedna pred dirko začelo gibanje, prava mobilizacija šivilj s šivalnimi stroji, fantov s spenjači, nastalo je 1500 rožnatih zastavic, ljudje so začeli tekmovati z rožnatimi in kolesarskimi instalacijami pred domovi. Gospodinje so posadile roza cvetje, nazadnje so v petek na vrvi obesile samo rožnato perilo. Kmetje so pokošeno travo povili v rožnato folijo, oštir na Idrskem je na mize pogrnil rožnate prte.
Ob 15. uri ni bilo več varno zapuščati navijaškega mesta, da ne bi zgubili najboljšega pogleda na karavano kolesarjev. Druščina iz Poljanske doline
je zato s sabo prinesla tudi čevapčiče in pest oglja, na katerem jih je spekla kar ob progi. »Želimo podoživeti to vzdušje, radi obiskujemo športne dogodke. No, saj jih še nismo obiskali prav dosti, a načrti so veliki. Kolesarstvo, skoki, motokros,« so naštevali, zakaj so prišli na dirko. »Tu smo zaradi kolesarstva,« so bili enotni navijači iz čisto drugega konca Slovenije, iz Radencev in Radgone. »Prišli smo popestrit dogodek in pogledat kolesarje, nenazadnje živimo s kolesom. Smo člani kolesarske sekcije Radenci,« je povedal Vinko Ivanek. Do Livka so, čeprav ne več v najbolj rosnih letih in
ne na domačem ravnem terenu, prikolesarili. »Za nas je to Mont Blanc, a mi se ne damo,« se je že nekoliko spočit od klancev razgovoril Ivanek.
Enaka spodbuda za prvo in zadnjo potno majico
Ob 15.40 je završalo. Prvi ubežniki so prispeli na Livek in na noge dvignili več tisoč ljudi, ki so enako glasno in srčno spodbujali tako prvega kot zadnjega kolesarja, od prve do zadnje potne majice. Z zastavami, ploskanjem, vzklikanjem, sirenami ... Navijači iz Sevnice so ostali brez glasu, Livčani pa so kimali, da take prireditve že dolgo ni bilo in vprašanje, kdaj bo spet. Le 37 kilometrov od skupno 3446 kilometrov dolge preizkušnje je bilo dovolj, da sta se Posočje in z njim Slovenija znova pokazala kot gostitelja z veliko začetnico in kot prva kolesarska velesila na svetu. Ne le tekmovalna, ampak tudi rekreativna. »Poglejte, saj je več ljudi na kolesih kot na nogah,« je na Livku ugotavljal Vinko Ivanek, preden se je tudi sam v družbi več tisoč kolesarjev spustil nazaj v dolino ter Livek prepustil domačinom in njihovi iznajdljivosti, kako ga izkoristiti za lažje življenje daleč od oči in srca domače države.