Upa, da ga bodo še večkrat polivali
Zoran Zeljković, trener nogometnega kluba Koper, verjame, da po pokalni lovoriki lahko osvojijo še kakšno
»To je krasna spodbuda, da še naprej verjamem vase. Zavedam se, da je za to zaslužno skupno delo, zato sem za nagrado hvaležen celotnemu strokovnemu štabu. Tudi igralci so prispevali k temu, saj kot trener sam ne moreš uspeti,« pravi Zoran Zeljković, 42-letni trener nogometnega kluba Koper, ki je bil letos izbran za najboljšega trenerja slovenske nogometne lige. S klubom, ki je bil še lani na robu izpada iz lige, je letos postal pokalni prvak, za las pa se mu je izmuznila še druga lovorika. A te zgodbe sploh ne bi bilo, če bi Zeljkoviću kot trenerju drugoligaša Krke lani uspelo izločiti njegov sedanji klub.
Vas še močno boli, da ste v zadnjih dveh krogih osvojili le točko in izgubili prednost pred Mariborom?
»Občutki so zdaj že bolj realni. Zadovoljen sem, saj je bil pred sezono naš cilj, da poskusimo priti v Evropo v dveh letih, mi pa smo to dosegli že prvo leto. Imamo eno od obeh lovorik in nekaj tržno zanimivih igralcev. Se pa zavedam, da je vedno lahko še bolje, a tudi slabše. Bili smo res blizu prvemu mestu in smo si sami krivi, da ga nismo osvojili. A te izkušnje nam bodo prišle prav v prihodnosti.«
Bi kaj spremenili, če bi lahko? Praznovanje slovesa kapetana Ivice Guberca že pred začetkom odločilne domače tekme proti Radomljam je verjetno vzelo nekaj energije.
»Ne bi iskal glavnega razloga v tem, je pa tudi to po svoje vplivalo. Tudi sam sem bil ganjen, težko mi je bilo gledati našega kapetana, ki končuje kariero. Videl sem, da je težko njemu in njegovemu očetu, ki je predsednik kluba, ogromno je bilo čustev, kar ni nikoli dobro v nogometu. Danes bi to naredili drugače, a po bitki je lahko biti pameten.«
Še večji vpliv na razplet prvenstva naj bi imele zakulisne igre Maribora z domnevno denarno motivacijo za Radomlje in podpisom pogodbe z Murinim vratarjem, ki ga je moral zato v odločilni tekmi zamenjati neizkušen mladec.
»O teh igricah sem dobil veliko informacij, a sami najbolje vedo, kaj je res. Sem pa vesel, da je naš klub igral pošteno, kar smo dokazali tudi na pokalni tekmi, ko je bilo veliko dvomov o nas. Morda tudi zaradi našega pravega pristopa na koncu nismo bili prvi v prvenstvu, a prej ali slej se taka poštenost povrne. Sam vedno skušam delovati tako, da lahko stojim za svojimi potezami.«
Vseeno ste morda tudi sami slišali kak neupravičen očitek, ko ste lani
kot trener drugoligaša Krke skoraj premagali Koper, ki se je boril za obstanek. Od tega vas je ločilo le nekaj minut, nedolgo po tej tekmi pa ste dobili ponudbo za trenerja Kopra.
»Tega se dobro spomnim. Po tej tekmi sem bil zelo razočaran, še posebej zaradi svojih igralcev. Dobil sem tudi nekaj očitkov, da je bilo vse že prej zmenjeno, zmeraj se pač najde kdo. Na to ne morem vplivati, a moja vest je čista. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom, je že moralo biti tako.«
Menda je na vaš izbor vplivalo tudi priporočilo Josipa Iličića?
»Z Jojom sva skupaj igrala v Interblocku in kasneje sem izvedel, da me je tudi on pohvalil, ko so se v Kopru odločali. Kot so mi povedali, me je sicer predlagal Ivica Guberac. V igri je bilo več trenerjev in meni je bilo v čast že to, da sem med njimi, potem sem bil pa presrečen, ko so se po sestanku odločili zame.«
Ko sva že omenila Iličića, nogometnega genija in občutljivo dušo ... Menda je že v času igranja za Interblock razmišljal o nogometni upokojitvi. Ste kaj v stiku z njim?
»Nisva tako dobra prijatelja, da bi bila stalno v stiku, a vedno ko se srečava, se rada pogovoriva in se spoštujeva. Tudi sam sem ga takrat prepričeval, naj vztraja, ker mi je v nekem trenutku rekel, da bi najraje nehal in igral
mali nogomet. Na srečo se je potem kmalu znašel v Mariboru in je njegova kariera hitro šla samo navzgor, čez nekaj mesecev je bil že v Italiji. Želim mu vse najboljše v življenju, ker je res odličen fant. V čast mi je, da sem z njim treniral in igral.«
Kakšni so vaši načrti po tej sezoni, ko se bo pojavila kakšna nova ponudba tudi za vas?
»Kopru sem hvaležen, ker so me odlično sprejeli in mi dali priložnost v prvi ligi. Nudili so mi vse, kar potrebujem skupaj z družino in to zelo cenim. Zdaj so mi ponudili novo pogodbo. Nisem je še podpisal, a smo zelo blizu dogovora. Moji cilji so usmerjeni le v Koper, dokazati želim, da to ni bilo naključje in da lahko skupaj dosežemo še več.«
Že imate kak načrt za okrepitve?
»Osnovo ekipe bomo skušali zadržati. Vemo, kateri igralci so na vrhuncu, kdo na začetku. Imamo nekaj zelo zanimivih igralcev, ki so sposobni narediti še kaj več, imajo znanje in talent. Nekaj bomo prodajali, cilj pa je, da se tudi okrepimo.«
Lani ste imeli srečno roko pri tujcih. Čigava zasluga je to?
»Pri kadrovanju je bila od prvega dne moja želja, da to delamo skupaj. Vsak prihod v klub je bil skupna odločitev,
predlagali pa smo jih jaz, direktor ali predsednik. Vsi delamo v dobro kluba in to je eden od razlogov, da je klub v tako dobrem stanju.«
Kako pa ocenjujete možnosti za slovenske igralce v naših klubih? Zdi se, da ponekod težko uspejo tudi zaradi menedžerjev, ki ponujajo predvsem tujce.
»Moje mišljenje je, da morajo tujci delati razliko, biti boljši od domačih. To sem jim tudi povedal. Ko bodo domačini enkrat enako dobri, bodo vedno dobili prednost. Pri nas so kdaj pomisleki glede tujcev, a več slovenskih igralcev igra v tujini kot pri nas. Ker so naši tam tujci, tudi sam sem nekoč bil, moramo imeti razumevanje tudi za tujce pri nas. Je pa naša želja, da skušamo uveljaviti čim več domačih igralcev, saj se zavedamo, da to privabi več gledalcev na tekme.«
Povejte kaj o svojih nogometnih začetkih. Kdo je bil vaš nogometni vzornik, v katerih klubih ste igrali?
»Brat je treniral nogomet, zato sem ga hotel tudi jaz, tako da je bil pravzaprav on moj vzornik. Sicer pa Brazilec Ronaldo, on je zame še vedno eden najboljših vseh časov. Najprej sem igral za Šmartno, potem v Olimpiji, Ljubljani, Ivančni Gorici, potem pa sem šel v vojsko. Ha, to je bila ena boljših potez v življenju. Rekel sem si, da grem na hitro odslužit tistih pet mesecev, naslednje leto pa so jo ukinili. Potem sem bil spet v Ljubljani, pa v Domžalah, kjer smo osvojili naslov prvaka, pa v Interblocku, kjer smo osvojili pokal in superpokal. Igral sem tudi na Cipru, Madžarskem in v Avstriji.«
Enkrat ste igrali tudi za slovensko reprezentanco na prijateljski tekmi s Švedsko. Kaj je preprečilo, da ne večkrat?
»Imel sem težjo poškodbo, ki je vplivala na vse skupaj, a na koncu si pač tam, kjer si zaslužiš. Nisem bil tako vrhunski, da bi lahko rekel, da je le poškodba razlog mojega neuspeha na reprezentančni ravni. A nekaj so le videli pri meni, saj sem bil zraven pri treh selektorjih.«
Nekoč ste izjavili, da kot nogometaš niste zaslužili dovolj, da bi lahko več let razmišljali, kaj početi, zato ste se takoj odločili za trenersko delo. Kdo pa je tu vaš vzornik?
»Osebno mi je zelo všeč Pep Guardiola, saj imam rad ekipe, ki se igrajo. Spoštujem pa tudi Joseja Mourinha, čeprav ima drug slog in je zanj ključen uspeh in ne igra. Sicer pa sem imel tudi sam ogromno dobrih trenerjev, od vsakega sem kaj skušal odnesti. Zavedam se, da sem na začetku kariere in se moram še veliko naučiti.«
Kot trener delujete zelo umirjeno in uglajeno. Ali se sploh kdaj zaderete na igralce, kar je včasih tudi treba?
»Se, se, a teh trenutkov ni veliko. Kot trener razumem napake, a imam rad red in nekaterih stvari ne podpiram. Umirjenosti sem se naučil, saj moj karakter ni ravno tak. Kot igralec sem bil bolj vzkipljiv, a sem se učil na lastnih napakah. Imam torej naučeno kontrolo in to zahtevam tudi od drugih, saj sem se tudi jaz z leti spreminjal. Igralcem govorim, da imamo ljudje za razliko od živali sposobnost kontrole, zato je treba delati na tem. Sam sem se na žalost učil iz svojih napak, sedanji nogometaši pa imajo ogromno informacij in lažji dostop do njih, zato jim je glede tega laže.«
»Morda tudi zaradi našega pravega pristopa na koncu nismo bili prvi v prvenstvu, a prej ali slej se taka poštenost povrne. Sam vedno skušam delovati tako, da lahko stojim za svojimi potezami.«
Da se dobro obvladate, se je videlo tudi ob osvojitvi pokala, ko so vas sre
di TV-intervjuja igralci razposajeno polivali s pivom, pa niste niti trznili. In tudi frizura se vam ni pokvarila.
»V življenju vedno skušam biti pripravljen na najhujše, pričakujem pa najboljše. Zato sem za tisto priložnost imel s sabo tudi rezervna oblačila za tak primer. Upam, da me bodo še velikokrat polivali.«
Rojeni ste v Ljubljani, a ste del otroštva preživeli v Bosni.
»Moji starši so prišli iz Bosne z eno vrečko. Živeli smo v baraki, oče pa se je v nekem trenutku odločil, da gre delat v Irak. Mama ni mogla biti sama z dvema otrokoma, zato je brat ostal v Ljubljani, mene pa so dali k babici v Bosno, kjer sem bil do šestega leta. Vedno se rad vračam tja, tudi zato, da obiščem babičin grob. Moji starši so zdaj večinoma tam, rad imam tamkajšnjo naravo in gozd. Za razliko od žene, ki ima raje morje in sonce, sem jaz raje v senci.«
Potem je ženi gotovo všeč, da ste zdaj v Kopru. Kolikokrat pa se vrnete v Ljubljano?
»Ko sem dobil ponudbo, bi šla ona tudi peš na obalo, saj je Ljubljančanka z dalmatinskimi koreninami. Skupaj sva že 21 let, ona z najinimi tremi hčerkami živi v našem stanovanju na ljubljanskih Fužinah, a vsak konec tedna pridejo v Koper, jaz pa pridem v Ljubljano vsak ponedeljek in po četrtkovem dopoldanskem treningu. Nič nam ne manjka, delam, kar imam rad, živimo svoje sanje.«
Kako pa v družini sprejemajo vašo kariero?
»Starša nista posebej v športu, tako da oče niti ne ve dobro, kateri klub tre
niram. Starejša hčerka, ki ima 12 let, in 9-letni dvojčici pa so skupaj z ženo glavne navijačice na skoraj vsaki tekmi in jih doživeto spremljajo. Starejša celo pozna vse igralce, ne le Kopra, zato včasih kar njo vprašam, ka
tero številko ima kak igralec. Dobro tudi napoveduje rezultate, po televiziji si ogleda vse gole in izjave ter želi z mano analizirati tekme, tako da ji je povsem jasno, kaj delam in zakaj me kdaj ni doma.«
So vas kdaj zmotili kakšni navijaški vzkliki ali druge žaljivke, ki so del navijaške folklore, uperjene proti ljubljanskim nogometnim klubom?
»Sem ponosen, da sem Ljubljančan. Ljubljana in Slovenija sta meni in družini dali vse, a teh vzklikov ne jemljem osebno. Že kot igralec se nisem oziral na to, čeprav se na tekmah sliši vse mogoče. Slovenski nogomet ima sploh posebnost, da se prav vsakega gledalca sliši s tribun, a tega sem navajen.«