V Ženevi so šarmantni
V Švico se je Ljubljančanka preselila zaradi ljubezni in študija
Ana Srovin Coralli, ki v Švici živi že skoraj šest let, dobro pozna življenje tako v Baslu kot v Ženevi. V Baslu zato, ker je njen partner arhitekt in tam dela, v Ženevi pa, ker se sama ukvarja z mednarodnim pravom. V Švico se je po tem, ko je eno leto preživela v Braziliji, Ljubljančanka preselila zaradi ljubezni in študija.
V mestu, kjer ima sedež veliko mednarodnih organizacij, je najprej naredila drugi magisterij iz prava, zdaj pa pripravlja doktorsko disertacijo s področja mednarodnega prava in dela za Geneva Academy of International Humatarian Law and Human Rights, institucijo, ki je specializirana za mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic.
Poleg tega sodeluje z mednarodnim odborom Rdečega Križa, in sicer na področju pogrešanih migrantov, zaradi česar je bila pred dnevi v Tuniziji, kjer je na to temo potekala konferenca.
Dežela nasprotij
Sicer Ana Srovin Coralli za Švico pravi, da je to dežela številnih nasprotij. Družba je po eni strani dokaj individualistična, po drugi strani pa spodbujajo precej oblik sobivanja.
»Zelo so priljubljene stanovanjske kooperative, v katerih kot član skupnosti sobivaš in si deliš razne aktivnosti z drugimi,« pravi. Poleg takih bivanjskih skupnosti, kjer sosedi denimo skupaj urejajo vrtičke, je v Švici pogosta tudi souporaba. »V blokih je denimo nekaj najbolj običajnega, da imajo sosedje skupne pralne stroje. Ko sem se preselila sem, je bilo to zame nepojmljivo.«
V prvem baselskem stanovanju si je tako pri najemodajalcu poskušala izpogajati svoj pralni stroj, a je kmalu ugotovila, da to ne bo mogoče, saj v kopalnici sploh nimajo vtičnic zanj. Poleg tega v blokih pogosto velja natančen urnik pranja, kar pa je pri današnjem življenjskem ritmu, sploh če je povezan s pogostimi potmi, kot pravi Ana Srovin Coralli, lahko precej stresno. »Če zamudiš svoj termin pranja, moraš počakati na naslednjega, kar je lahko tudi šele čez štirinajst dni. Zato moram reči, da imava srečo, da imamo tu, kjer zdaj živiva s partnerjem, zadosti pralnih strojev in tako lahko pereva kadar koli.« Sicer so javne pralnice v mestu običajne alternative pranju v blokih.
V Švici Ana Srovin Coralli opaža, da so ljudje nefleksibilni, kar ponazori z izkušnjami iz restavracij. »Švicarski meniji so precej preprosti. Nimaš veliko izbire jedi – eno vegetarijansko, eno mesno in eno ribjo. Če bi morda želel kaj drugače kombinirati, kot je predvideno, je nemogoče. Ljudje se težko prilagodijo, če je kaj zunaj načrtovanega.«
A v Ženevi v primerjavi z Baslom, kjer je vse bolj vnaprej predvideno, vseeno veje bolj sproščen duh, kar je denimo vidno že pri tem, kdaj večerjajo. V Baslu namreč velja, da jedo kosilo točno med 12. in 14. uro, za večerjo pa je odmerjen čas med pol sedmo in deveto zvečer, medtem ko je to v Ženevi veliko bolj fleksibilno.
Prav tako so, kot pravi sogovornica, v Ženevi ljudje tudi zelo šarmantni, mesto pa je bolj dinamično, barvito in mednarodno.
Mesta neprijazna avtomobilom
Ena od stvari, ki je Ani Srovin Coralli v Švici resnično všeč, je delovanje javnega prometa. »Potovanje z vlaki je enostavno in zanesljivo. V duhu trajnostnega življenja pa so švicarska mesta neprijazna za avtomobile, zato se ljudje večinoma odločajo za
vožnjo s kolesom, kar je zagotovo tudi časovno bolj učinkovito.«
Poleg tega slovenska pravnica poudarja, da so v Švici izjemno učinkoviti tudi državni organi in birokracija. »Prav tako, če greš k zdravniku, nič ne čakaš, vendar je treba vedeti, da je tukaj zdravstvo zasebno. Za vse veliko plačaš, za čisto vsako minuto, in to vse od osnovnega zavarovanja do zobozdravnika.« Zato je del vsakdana v Švici tudi varčevanje.