Zeleno bogastvo s ščepcem skrivnosti
Dopoldne smo preživeli na območju Kočevja in izvedeli veliko o največjih slovenskih gozdovih ter pragozdovih, po katerih se podijo medvedi, divje mačke in volkovi
Kadar kdo omeni območje Kočevja, nas veliko pomisli na gozd in medveda. No, medveda sicer nismo videli, drži pa, da človeka presunejo mogočni zeleni gozdovi, skozi katere nas je vodila cesta do vasi Borovec, nedaleč od Kočevske Reke. Zbrali smo se na pohodu po Borovški naravoslovni poti, da bi bolje spoznali ta del naše dežele, njegove lepote in preteklost. Po kratkem sprehodu po rož polni poljani smo se ustavili pri lovski koči. »V petdesetih ali šestdesetih letih so po najlepših lokacijah lovskih revirjev zrasle lovske hiše. Tukaj je bival lovec z družino, in ko so prišli gostje na lov, je gospa pripravila hrano, mož pa jih je odpeljal v gozd. To je bil takrat neke vrte petzvezdični turizem na tem območju. Danes lovišče s kočo najamejo lovske družine za eno leto, kuhajo pa si sami,« pove in se nasmehne revirna gozdarka Mirjam Mikulič ter nas po cesti pripelje do roba gozda, kjer so obešeni plastični zbiralniki za smrekovega lubadarja, ki načenja tudi tukajšnje iglaste gozdove. »Z umetnimi feromoni jih zvabimo v te pasti, da lahko po količini vidimo, kako velika je njihova populacija v naravi. Trenutno je stanje dobro, pa tudi lani ni bilo veliko lubadarja. No, je pa tudi res, da so nam ti škodljivci pojedli že skoraj vse nižinske smrekove gozdove, saj smo imeli žledolom in vetrolom in takrat se je zelo namnožil. Zdaj pa zanj tukaj skoraj ni več lesa,« pojasni vodnica in na steblu jablane opazi za učeno oko znane sledi: »To so sledi medvedovih krempljev, ki se gre jeseni posladkat na jablane, tudi ko plodovi še niso zreli. Komaj počaka, da bo kaj dozorelo.«
Tisoč medvedov
V Sloveniji trenutno živi okoli tisoč rjavih medvedov, večina jih živi na južnem delu države, na Notranjskem, delih Dolenjske in seveda na Kočevskem. Dejanskih stikov medveda in človeka je malo, čeprav se ljudje vedno bolj širimo v njegov življenjski prostor. »Skozenj smo speljali ceste, železnice. Pohodniki, kolesarji in vozniki štirikolesnikov se podijo po gozdnih stezah, kjer domuje medved. Vsepovsod naletiš na ljudi,« pravi Mirjam Mikulič. »Kaj pa volkovi, jih imate?« vprašamo. »Pri nas v Kostelu so štirje tropi,« reče ena izmed pohodnic in doda, da na pohajkovanju skozi gozdove večkrat najde razmesarjene košute, ki volku niso mogle uteči. »Volkovi niso tako teritorialni kot medvedi, več se gibljejo, tudi do 50 kilometrov naredijo v času parjenja,« pripomni Mirjam Mikulič, ko zakoračimo v prijetno senco, ki jo lahko dajo le drevesa.
Velikanski srednjeazijski ovčar ter dva manjša psa so sopli med nami, ko smo se ustavili na imenitni gozdni poti, ki so jo z leve in z desne obdajala polja čemaža, ki mu ponekod zaradi okusa rečejo tudi divji česen. »Ali veste, kaj je razlika med čemažem in zelo podobno strupeno šmarnico? Šmarnica ima vedno na enem peclju dva lista, čemaž pa ima na peclju le en list,« razloži gozdarka in nam pogled usmeri med mogočna debla, na katerih sta narisani dve vodoravni modri črti. »S tem označujemo meje rezervata, ostanka pragozda ali kaj podobnega. Ko to vidimo, vemo, da gre za poseben gozd, ki ni namenjen sekanju,« razloži.
Nekoč travniki, danes gozdovi
Čeprav v kočevskih gozdovih vidimo veliko smrek, te tukaj niso avtohtone, temveč so jih v 19. stoletju zasadili takratni zemljiški gospodje Auerspergi. »V preteklosti je bil smrekov les komercialno zelo zanimiv za žage, poleg tega smreka tudi hitro raste. Mi temu rečemo nemška gozdarska šola, saj so v Nemčiji na tisoče hektarjev zasadili tudi smreko, ki je v stotih letih lepo zrasla. In potem so to posekali in spet zasadili smreko,« razloži upo
kojeni gozdar Janez Konečnik. V teh krajih so domači listavci, kot denimo bukev, javor, brest in drugi, od iglavcev pa le jelka. Brestovih dreves je sicer vedno manj, saj jim svetlobo jemljejo bolj agresivna bukova drevesa. Tako kot vsepovsod se je tudi na Kočevskem človek naselil ob vodi. A v nasprotju z marsikje drugje je bilo to območje gozdnato in dejansko so tisti prvi prebivalci dolin začeli sekati in požigati gozd. »Ko se je vas povečala, so šli vedno bolj v hrib in krčili gozd. Tukaj, kjer je danes gozd, so bile pred sto ali dvesto leti košenine oziroma travniki, v dolini so imeli sadovnjake. Naj vam povem zanimiv podatek: v teh dolinah so imeli v primerjavi z Brežicami svoje čase enako količino sadnega drevja, danes pa poglejte, kako je. Nekoč je območje Kočevske Reke prekrivalo 39 odstotkov gozdnih površin, danes pa 93. Vse nas je zaraslo,« opozarja Mirjam Mikulič.
Učilnica za gozdarje
Ob kanjonu reke Kolpe se razprostirajo najbolj pristni kočevski, pa tudi verjetno slovenski pragozdovi. »Gozdar Leopold Hufnagel s Češkega je za grofa Auersperga pripravil prvi načrt, kako naj se z gozdom dela, in določil, da naj na tem delu ostanejo pragozdovi. Načrt je Auersperg potreboval zato, ker je moral na dvoru dokazati, da lahko izkorišča gozdove, saj je imel žago in železarno in je potreboval oglje. Torej, tukaj so ostali pragozdovi, v katerih ni nikoli prej in še danes ne poje sekira, kjer človek ne lovi živali, skratka, kamor človek ne posega,« pojasni Mirjam Mikulič in spomni, da so pragozdovi tudi učilnica za gozdarje.
Na tem območju je seveda poleg državnih tudi veliko zasebnih gospodarskih gozdov in naša gozdarja pravita, da morajo biti apetiti in želje lastnikov zmerni. »Zagovarjam to, da se mora gospodariti tako, da se vsakih deset letih iz gozda dobi enaka količina lesa. Morda ne gre to v vsakem lastniškem gozdu, je pa to možno na območju revirja,« pravi Mirjam Mikulič, Janez Konečnik pa doda, da so imeli ljudje včasih manjše gozdove predvsem za les za zimsko kurjavo, hudič pa je bil, kadar morda ni bila dobra letina in so morali za preživetje prodati les. »Najhuje pa je bilo, ko se je možila hčerka, saj je bilo treba dati za doto,« pove gozdar. Sicer gozdarji skrbijo tudi, da se v gozdu ohranja dobra genetska sestava, zato velikokrat nalašč pustijo rasti kakšne izjemne primerke dreves do zrelosti, saj te v svoji starosti na tem območju zasejejo dober genetski material in tako je skozi leta gozd boljši in bogatejši.
Po 600 letih so morali oditi
Skozi drevje v zraku zagledamo sokola, kako jadra nad gozdovi in priča o živalskem bogastvu teh krajev. Na tleh zagledamo ostanke polšje kože. »Polhi so nočne živali, prav tako kot sove. Sova polha poje, česar pa ne more prebaviti, izbljuva,« razlaga gozdarka, ki je v svojih 35 letih službe v gozdu videla že vse živali, od medveda do divje mačke. »Prvič sem jo videla na drevesu, v Kočah, res globoko v gozdu,« se spomni.
Pot nas pripelje do gozdnega roba, kjer prečimo travnik, kjer narcise štejejo še svoje zadnje dneve, in se skozi gozdno pot spustimo do prvih hiš, prvih po treh urah hoje. Ob robu vasi je informacijska tabla, ki radovednežu pove, da je prišel v nekdanjo kočevarsko vas, ki so ji njeni nekdanji prebivalci rekli Inlauf.
Kočevski Nemci so to območje naselili v 13. stoletju, saj tukaj zaradi nedostopnega terena, bil je namreč pragozd, ni bilo veliko Slovencev. Sem jih je poslal takratni nemški vladar, da bi imel tukaj svoje vazale. Prišle
Mirjam Mikulič.
ki so bili predvsem goreči protestanti, ki so se jih na neki način v Nemčiji takrat hoteli znebiti. »Začeli so bivati tukaj in ostali 600 let. V času druge svetovne vojne je bilo med njimi močno kulturbundovsko gibanje, a so na njihovo nesrečo po delitvi Slovenije med okupatorji pristali zunaj meja takratnega nemškega rajha. Hitler je ukazal, da se morajo preseliti na območje Brežic, od ko
der pa so morali zaradi simpatiziranja z nacizmom po vojni zaradi nove oblasti zbežati v Avstrijo in Nemčijo. Izselilo se jih je okoli 12.000,« razloži Mirjam Mikulič in doda, da so od kočevskih Nemcev le v Gotenici ostali tri stare ženske in župnik, ki so tukaj živeli do konca svojih dni. Na poti proti izhodišču našega lepega in poučnega izleta gremo mimo manjših bunkerjev, zato beseda nanese tudi na dolgo varovano skrivnost teh krajev.
Skrivnostna Gotenica
Leta 1949 so namreč tam razglasili zaprto območje, saj so za primer vojnega napada začeli graditi podzemne objekte v Gotenici. Tam lahko danes vidimo največji podzemni bunker za politično vodstvo takratne Socialistične republike Slovenije. »Gradili so ga najprej vojni, nato pa politični ujetniki, ki so po opravljenem delu večinoma pristali pod zemljo. To je bila namreč najučinkovitejše zagotovilo, da se skrivnost ne izda,« pojasnita Mikuličeva in Konečnik. Pod skalo skrite objekte so namenili za shranjevanje nitratnih gorljivih filmov, ki so jih prenesli iz Beograda tik pred začetkom vojne za Slovenijo, in še danes te prostore ob ministrstvu za notranje zadeve uporablja tudi filmski arhiv.
V vasi Gotenica še danes ni stalnih prebivalcev, saj je bilo območje odprto le kratek čas. Kmalu so namreč tam ustanovili vadbeni center policije, kar je v Gotenico znova prineslo table z napisi »omejeno gibanje«, še več skrivnih objektov v okolici pa naj bi nadzorovalo ministrstvo za notranje zadeve.
Tako je torej na Kočevskem, kjer se prepletajo naravne lepote in bogastvo ter skrivnosti, ki jih je v objemu gozdov tam pustila preteklost.