V knjižnico po reči in s kolesom na smuti
Trajnostna misija: manj zapravljanja, več ponovne uporabe – Če bomo uničili okolje, nam nobena ekonomija ne bo pomagala
Staro pohištvo in oblačila, ki so romala na odpad ali so se jih ljudje naveličali, pokvarjeni električni in elektronski izdelki, za katere ne vemo, ali se jih še splača popraviti ali ne, predmeti, ki jih potrebujemo le enkrat na leto ali celo v življenju, vse to so stvari, ki postanejo nekega dne odpadek in povzročajo velik okoljski odtis – s tem, ko so odpadek in ko so proizvedene le za kratek čas in v velikih količinah. Toda marsikaj je mogoče ponovno uporabiti, predelati, popraviti, s tem pa predmetom podaljšati življenjsko dobo. Na prvem Festivalu ponovne uporabe, ki ga je v Kranju organiziralo društvo Ekologi brez meja v sodelovanju z zavarovalnico Merkur, je bilo idej, kako našim stvarem podaljšati življenjsko dobo, na pretek. Podirala so se prepričanja, da je nekaj nemogoče in se ne splača, odkrivale nove poti k zmanjševanju odpadkov ter izumljale nore, odbite in nenavadne rešitve.
Smuti kolo in staro pohištvo
Franc Tršinar, energičen možak sivih las, iz katerega kar puhti navdušenje nad ustvarjanjem novih izdelkov, se usede na prenovljeno, vijoličasto pobarvano kolo z multipraktikom na krmilu, ki so ga naredili s sodelavci v Depoju Vrhnika, pritisne na pedale in rezila v posodi se začnejo vrteti. To je smuti kolo, kot so ga poimenovali. Posodo napolniš s sadjem in mlekom, se odpelješ in ko poganjaš, obenem delaš okusno pijačo, navdušeno pripoveduje Franc o tem, kako je kolo nastalo. A najpomembnejše je, da nič na tem kolesu ni novo, vse je bilo na poti, da postane ali je že postalo odpadek, dokler niso v Depoju začutili v njem novega življenja. »Zavržene predmete predelamo in obnovimo, na novo skreiramo, šivamo, sestavljamo. Nekaj starega nam ljudje sami podarijo, nekaj poberemo z deponije. Težko je verjeti, kaj vse ljudje odvržejo, včasih še popolnoma nove stvari, originalno zapakirane. Srce te zaboli. Toda mi to ponovno uporabimo in prodamo za majhen denar v naši trgovini na Vrhniki,« pove Tršinar.
Nakupovalne vrečke, nahrbtniki, torbice oziroma »begice«, kot jim pravijo v Depoju, vse to je narejeno iz zračnih blazin in odsluženih varnostnih pasov v avtomobilih, iz zaves in jader. V roke vzame pisano torbico za kolo. »Narejena je iz smučarskega dresa, dresa smučarskih skakalcev,« poudari in že hiti kazat otroški kolesi, ki so ju popravili. Lični, z rožnatim okvirjem in belimi gumami, takšni stereotipno dekliški. Cena 30 evrov, za no
vo bi jih odšteli tudi 200. »Kolesa so tehnično brezhibna, le sedež je malo obrabljen. Edina res nova stvar, ki jo damo na rabljeno kolo, so zavore. Pri varnosti namreč ni šale,« resno reče Tršinar. Po kolesih je tudi največ povpraševanja, v Depoju jih ne morejo popraviti toliko, kot bi jih lahko prodali. »Dela nam ne zmanjka, lahko bi delali 24 ur na dan,« doda. Zadnja leta ne zmanjka dela tudi Fundaciji Vincenca Drakslerja, ki ima na Gorenjskem šest trgovin, sedaj odpirajo novo z rabljenimi oblačili še v starem mestnem jedru Kranja. Njihova primarna dejavnost je zbiranje uporabnih predmetov, predvsem pohištva, njihova obnova in prodaja. Obnavljajo kuhinje, kolesa, kuhinjske aparate, tudi stare likalnike, kuhinjske tehtnice, lesene vozičke ... Nič, kar prinesejo ljudje, ni nenavadno zanje in ni stvari, ki je ne bi bilo mogoče ponovno uporabiti.
»Ljudje pripeljejo pohištvo v zbirne centre ali naravnost do nas, ker ga odvržejo ali želijo, da ga obnovimo po njihovih željah, saj ga bodo ohranili, ker ima zanje neko spominsko in čustveno vrednost,« reče Gregor Tomše in pokaže na star radio iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ga potegnili iz kupa odpadkov. »Ta radio ne deluje več, a ima neko zgodovinsko vrednost. Je okras. Poglejte samo tisto mizo iz masivnega lesa, za novo bi pla
čali skoraj tisoč evrov, pri nas je nekajkrat cenejša. Stoli so namenoma različnih oblik, a enako tapecirani z blagom iz recikliranih plastenk.« V Pristavi pri Tržiču ima fundacija veliko delavnico, kjer zaposleni obnavljajo pohištvo in druge predmete, ljudem pa omogočajo tudi izposojo orodja. A najpomembnejše je, poudari Tomše, da usposabljajo in zaposlujejo tudi invalide in nekdanje odvisnike ter jim dajejo priložnost.
Pred enajstimi leti so začeli obnavljati stare kose pohištva in v teh letih se je zavest ljudi močno spremenila. Vse več se jih odloča za obnovo pohištva. »Ne le da je ceneje obnoviti staro kot kupiti novo, tudi za kakovost gre. Pri nas lahko ljudje po ugodni ceni dobijo res kakovostno pohištvo. A gre tudi za okolje, če ga bomo uničili, nam nobena ekonomija ne bo pomagala,« odvrne.
Knjižnica reči
Eden od načinov, kako kupovati manj, potrebovati manj prostora za shranjevanje stvari, ob tem pa ohraniti enako kakovost življenja in povečati solidarnost v skupnosti, je knjižnica reči. Kranjski taborniki so se pred letom dni odločili, da bodo ljudem omogočili izposojo predmetov, ki jih človek ne potrebuje vsak dan. Oprema za žar in piknik, motorna žaga, kanu, krplje, plezalni pas, torba za kolo, orodje za delo na vrtu, sušilnik sadja, sladoledomat … Okoli 160 najrazličnejših predmetov že ima njihova izposojevalnica, ki deluje sila preprosto. Vanjo se lahko včlani kdor koli, plača 25 evrov letne uporabnine in si nato za teden dni z možnostjo podaljšanja izposodi predmet, ki ga potrebuje. Če knjižnici podari kakšno stvar, je letna uporabnina brezplačna. »Taborniki živimo z naravo, zato je ideja knjižnice ta, da vsaj malo zmanjšamo potrošnjo in je neki predmet čim bolj v uporabi, ne da nam leži po nepotrebnem doma. Se pa z izposojo stvari oblikuje tudi neka skupnost,« pravi Jure Ausec.
Izposojevalnico so kranjski taborniki enostavno poimenovali Krpostvar in v enem letu dobili že kar nekaj zvestih uporabnikov. Neki gospod si je malodane izposodil že skoraj vsako stvar, malce karikira Ausec. Toda pri ljudeh se pojavljajo tudi strahovi, kaj, če se stvar pokvari, če bodo kaj uničili. »Razumljivo je, da se stvari pokvarijo, da se lahko kramp zlomi. Zato imamo uporabnino in verjamemo, da nam bo uspelo iz tega vzdrževati in pokriti stroške popravil. Če pa je jasno, da je bila poškodba namerna, potem imamo v splošnih pravilih zapisano, da mora uporabnik poravnati vrednost predmeta. Kot v knjižnici, če knjige ne vrneš ali jo uničiš, plačaš njeno vrednost,« odvrne Ausec, ki mu ni težko živeti okolju prijazno. »Sem učitelj, učim naravovarstvene tehnike in ekološke teme, nimam avtomobila, vozim se s
kolesom in se držim nekaterih drugih ukrepov. In vse deluje. Tako kot naša knjižnica. Tudi sam sem že nekaj stvari podaril, kajti če si jih bo še kdo izposodil, je to krasno. Bolj vidim težavo v tem, da so izdelki narejeni tako, da jih težko popravimo,« dodaja.
Popraviti je mogoče vse
Določene obrti se resda izgubljajo in mojstrov, ki bi znali popravljati stvari, je vedno manj, a to nikakor ne pomeni, da jih ni več. Prav zato so Ekologi brez meja že pred leti postavili portal Manj je več, ki je namenjen ponovni uporabi in na katerem so zbrani obrtniki in mojstri iz vse Slovenije, ki popravljajo razne izdelke. Tudi elektronske, čeravno je v družbi že globoko zasidrano prepričanje, da se elektronike ne da in ne splača popraviti. Jure Oražem iz servisa Jurko na Škofljici je eden tistih, ki zlepa ne vrže puške v koruzo. Sklonjen nad odprtim sesalnikom pregleduje, zakaj ne dela, zakaj je prišlo do težave in kako jo je mogoče odpraviti.
»Vse je mogoče popraviti, če se le hoče in ljudje želijo plačati. Tudi novi izdelki niso izjema, kot so na primer televizorji z ravnimi zasloni. Je mogoče in še vedno se splača. Le ležajev, na primer pri pralnih strojih, se ne splača, ker je treba zamenjati kompletno pralno enoto, in to je zelo drago,« pravi, sklanjajoč se nad sesalnik. »Motor je pregorel,« odvrne, ko ugotovi napako, »treba bi bilo vstaviti novega, a se je stranka odločila, da ga ne bo popravljala, ker je popravilo dražje kot nov sesalnik. Kakšnih 230 evrov bi stalo popravilo, nov pa je bil 200 evrov. Veste, če sesalnika ne čistite, potem motor pregori. Tja do 150 evrov je znesek, do katerega se ljudje še odločajo za popravilo.«
Pralni stroji so tisti, ki jih v servisu Jurko še vedno največ popravijo, medtem ko je popravilo kavnih mlinčkov popolnoma izumrlo. Tudi sušilniki za lase pa zobne ščetke, vse to je že šlo skozi Juretove roke. A najbolj nenavadna elektronska stvar, ki jo je popravil, ima vendarle bolj žmohten karakter. »Vibrator. Morali smo ga očistiti in zamenjati baterije pa je deloval,« smeje pojasni.
Servis Jurko je tudi hišni serviser podjetja Zeos, katerega primarna dejavnost je ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. »Z našimi podizvajalci zbiramo in obdelujemo električne odpadke, naš dodatni projekt pa nosi ime Spodbujamo e-krožno, prek katerega spodbujamo krožno gospodarstvo na področju ravnanja z električno in elektronsko opremo, to je servisiranje, souporaba in ponovna uporaba. Veliko sodelujemo s šolami, saj so ravno otroci ključni, da v prihodnje ne bo toliko odpadkov. Ljudje morajo videti, da je mogoče in se splača popraviti, zato širom po Sloveniji promoviramo serviserje. V naši bazi jih imamo že kar nekaj in to ba
zo še povečujemo. Imamo tudi kotičke za ponovno uporabo, ki so postavljeni predvsem na zbirnih mestih in komunalah, kamor lahko ljudje prinesejo svoje elektronske aparate, da se pregledajo, popravijo ali dajo naprej v ponovno uporabo. Na naši spletni strani pa imamo trgovino teh aparatov. Sodeč po dogodkih, ki smo jih imeli, je ozaveščenost ljudi večja, toda še vedno jih preveč misli, da se stvari ne da popraviti. Zato se trudimo pokazati nasprotno,« pa pravi Nastja Šubic iz Zeosa.
Preveč potrošniški
Ponovne uporabe je še vedno premalo, ljudje so preveč potrošniško naravnani in raje kupijo izdelek, kot nekaj ponovno uporabijo, vse prevečkrat kupijo tudi premalo kakovosten izdelek, je prepričana Barbara Kirn iz društva Ekologi brez meja. »Čeprav se določeni premiki dogajajo,« dodaja. Medtem ko so elektronski odpadki problematični, ker močno obremenjujejo okolje, je tudi tekstil velik problem, saj ga uporabljamo vsak dan, zato so aktivnosti društva na tem področju usmerjene predvsem na posameznike. »Spremembe izhajajo iz posameznikov, a navade je težko spremeniti,« se zaveda Kirnova.
Toda socialno podjetje Knof iz Krškega, ki razvija trajnostne rešitve, ima smelo vizijo. Že sedaj imajo butike ponovne uporabe z imenom Stara šola tudi v Brežicah, Litiji, Sevnici in Novem mestu, do leta 2025 pa želijo, da bi v vsaki vsaj malo večji občini bila ena trgovina brez embalaže, butik ponovne uporabe, salon pohištva iz ponovne uporabe in izposojevalnica predmetov. »Naša misija je popularizacija trajnostnega načina življenja. V Krškem imamo 3000 kvadratnih me
trov prostorov, mizarsko in šiviljsko delavnico ter krožni laboratorij, kjer razvijamo trajnostne rešitve. Delujemo tudi na sistemski ravni, lani smo dali z drugimi podjetji za ponovno uporabo pobudo za znižanje DDV z 22 na 8 odstotkov, saj bi tudi na tak način spodbudili ljudi, da bi kupovali stvari iz druge roke,« navaja Polona Hrovat Mavsar, vodja razvojnih projektov pri Knofu.
Prikima, da dobrih in kakovostnih kosov danes ni težko prodati, naj gre za oblačilo ali pohištvo. Povsem drugače pa je pri predmetih slabe kakovosti, s katerimi je veliko dela, da jih popravijo in obnovijo. A tudi na tem področju iščejo rešitve. Ena takih je, da bi iz plastike in tekstila delali predelne stene, ki imajo daljšo življenjsko dobo. »Da, ljudje se vedno bolj zavedajo ponovne uporabe, zato tudi
obisk narašča. Zadnja tri leta sploh je postala trajnost trend, kar je lahko tudi dvorezen meč. Tako imamo lesene slamice, toda zakaj v resnici sploh potrebujemo slamice. Zakaj papirnati krožniki in kozarci na pikniku, ko pa lahko imamo keramične, sploh če smo doma. Zato bi moralo biti prvo pravilo, da ne kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo,« še pravi.