Slovo Borisa Pahorja, državljana sveta
Poslovil se je Odisej sodobnega časa – Pričal je o grozotah, da bi nove generacije zmogle graditi boljši svet
V 109. letu je dolgo življenjsko pot sklenil eden največjih slovenskih pisateljev Boris Pahor. Odisej sodobnega časa. Mož, ki je videl preveč. Pričevalec grozot 20. stoletja. Človek, ki je živel pred časom. Vest Slovencev, Evrope in sveta. Kot sedemletni deček je gledal, kako v zubljih fašističnega sovraštva gori Narodni dom, preživel je grozote nacizma in izobčenje iz sredine, ki jo je najbolj ljubil. V svojih nastopih in knjigah je zato izkoristil sleherno priložnost za pričevanje o tem, kar je videl in doživel. Ne zaradi celjenja svojih ran, temveč da bi nove generacije zmogle graditi boljši svet. Do zadnjega je živel doma, v svoji hiši v Kontovelu z veličastnim pogledom na Tržaški zaliv. Ko je še lahko prihajal na prireditve, je vedno prišel z rjavo čepico na glavi. Če je njegovo drobno telo dajalo vtis krhkosti, so njegove besede, um in energija pričali drugače. »Hočem povedati to, kar sem doživel in kar družba potrebuje, da bi se popravila,« je dejal ob svojem 105. rojstnem dnevu. Takrat je nazadnje spregovoril tudi za Nedeljski dnevnik. Zanimalo nas je, kakšna je njegova vera v človeka, ali bomo kdaj dočakali dan, ko bo človek s človekom živel v sožitju. Za trenutek je premislil, nato povedal, da je evropskemu parlamentu že predlagal, naj se človeštvo – podobno kot ob vprašanjih globalnega segrevanja, toplogrednih plinov in raznih drugih škod, ki jih povzroča človek – zbere in najde način, kako človeškemu življenju najti smisel, ki ne bo v vojni, klanju in krvi. Želel si je, da bi sleherni človek, ne lačen ne žejen, dostojno živel. Bogataše in tiste, ki imajo v rokah orožje, je prosil, naj vsak od svojih milijard odmeri skromen odstotek bogastva za blaginjo vsega človeštva.
Rad se je družil z mladimi in jim na srce polagal veličino ljubezni. »Imejte se radi. Ljubite se, kadar koli se utegnete in kjer koli se lahko. Za ljubezen ni nikoli prezgodaj ali prepozno,« jim je podarjal svoja spoznanja. Če bi zadnja leta še lahko pisal, bi napisal knjigo o ljubezni. O ljubezni po starem, ki prihaja od srca.
Trpljenje ga je izoblikovalo v humanista
Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v revni slovenski družini. Oče je v Trst prišel s Krasa, mama z Notranjske. Fašizem je bil eden od treh totalitarizmov, ki je Pahorju že v otroštvu in mladosti grenil življenje. Prikrajšal ga je za jezik in kulturo, kasneje ga je do nagega razgalil nacizem, komunizem pa bojkotiral njegove knjige. Walter Bandelj, ki v zamejstvu vodi Svet slovenskih organizacij in je skupaj s Pahorjem dočakal vrnitev Narodnega doma Slovencem v Trstu, razmišlja, da sta prav izkušnja fašističnega tlačenja Slovencev na Primorskem in trpljenje v nacističnih taboriščih pi
satelja izoblikovala v velikega evropskega in svetovnega humanista, ki je dostojanstvo človekove osebe in življenja postavljal vedno na prvo mesto. Zaveda se, da se s Pahorjevim odhodom v slovenski narodni skupnosti odpira velika praznina, ki jo bo mogoče zapolniti le z zvestobo načelom, na podlagi katerih je pričevalec 20. stoletja živel, delal in ustvarjal. »Naša naloga bo torej, da kot slovenska narodna skupnost v Italiji še naprej vztrajamo pri najvišjem vrednotenju naše narodne identitete in jezika, enotnosti in narodne svetovljanskosti, ki slovenski narod uvršča v evropsko družino, osnovano na spoštovanju človeškega življenja in dostojanstva osebe,« edino pot nakaže Bandelj. Pahor je bil namreč vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete in je vedno poudarjal, da ljubezen do svojega jezika ter naroda še ni nacionalizem.
Nanj so opozorili Francozi
Pahor je epohalno delo, Nekropolo,
v katerem popiše življenje v vseh nacističnih taboriščih, kjer je bil zaprt, napisal že leta 1967, a je dolgo ostalo spregledano tako v Sloveniji kot v pisateljevem rodnem Trstu. O njegovi veličini so nam morali spregovoriti Francozi, kjer je delo s pomočjo slovenskega intelektualca Evgena Bavčarja izšlo leta 1996 in Pahorja ustoličilo za državljana sveta. Štirideset let je bilo potrebnih, da je postal znan v svojem okolju. Danes je Nekropola
prevedena v številne jezike, pisatelj je zanjo prejel vrsto nagrad in bil za svoj celoten opus večkrat predlagan za Nobelovo nagrado.
Zadnje delo, ki ga je samostojno spisal pri 99 letih, je posvetil ženi Radi Premrl Pahor. Z njo je bil poročen 57 let, bila je vedno na obrobju njegovega življenja, a kot se izkaže v Knjigi o Radi, je bila vendarle vedno njegova glavna junakinja. Ljubezen in naklonjenost, ki ji ju je morda odtegnil v času svojega velikega zanosa nad pisanjem, ji je zato obilno vračal
zadnja leta. Pri 95 letih je tri mesece vsak dan zamenjal štiri avtobuse, da jo je lahko obiskal v sanatoriju, ji po žličkah dajal juhe in ji v pozdrav na senca pritisnil »bešek«. Poljub.
Vsakodnevni priklon skrivnosti življenja
Rojstnih dni že dolgo ni praznoval nič drugače kot slehernega dne, ki se ga je razveselil vsako jutro znova. »Ko sem se rešil taborišča in potem bolezni, jetike, sem si rekel, da se bom vsak dan posebej priklonil skrivnosti življenja, ker me ohranja živega,« je povedal pred leti. »Zadnja leta je vedno bolj poudarjal, kako se moramo veseliti vsakega novega dne, moje zadnje osebno srečanje z njim decembra lani pa je bilo eno lepših, a hkrati bolj presunljivih. Naročil mi je, da moramo pričevati naprej o tem, kar je on doživel. Zlasti o fašističnem nasilju in plamenih, v katerih je zgorel Narodni dom. Zdelo se mi je, da se ves čas gibava med tostranstvom in onostranstvom. Tako težko sem se tisti dan poslovila od njega. Ko sem odhajala, sem mu rekla, da se bova še srečala. Od njega sem se naučila predvsem zvestobe slovenski književnosti in slovenstvu, vere v (so)človeka in njegovo človečnost,« se od njega poslavlja literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica Urška Perenič, ki je imela privilegij, kot pravi sama, da je v zadnjih letih večkrat sedela pri njem in srkala njegove modrosti.
Novinar Primorskih novic Andraž Gombač je lanskega avgusta opravil enega zadnjih intervjujev s pisateljem. Pahor mu je nazdravil s skodelico kave. »Nazdravljal je svobodi, resnici, pravici,« nikoli ne bo pozabil njegove zdravice. »Nič več se ne bomo drenjali okrog njega, ga prosili, naj požuga s pestjo in glasno pove, kar jim – kar nam – gre. Ne, nimamo več izgovora: zdaj bomo morali vse prebrati. Scela se je preselil v knjige. Iz njih naj nagovarja tudi in zlasti nove rodove.«