Album, ki je prinesel revolucijo v glasbi
Album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, osmi studijski album zasedbe The Beatles, ki je izšel na današnji dan leta 1967, velja za najboljši album vseh časov
Avgusta 1966 po njihovem zadnjem koncertu v San Franciscu so se The Beatles, izčrpani, naveličani turnej, velikih odrov in histeričnih oboževalk, zavestno odločili, da je njihovih koncertnih nastopov konec. Novembra 1966 je Paul McCartney na poletu proti Londonu, ko se je vračal s počitnic v Keniji, prišel na idejo o edvardijanski vojaški godbi ter o izmišljeni glasbeni skupini, torej o Beatlih, ki to niso. »Fantom sem predlagal: Moramo stran od samih sebe. Kaj če postanemo nekakšen alter ego band? To je zelo osvobajajoče. Pred mikrofonom ali na svoji kitari lahko počneš kar koli, saj to nisi več ti,« je pripovedoval leta kasneje. » John Lennon, Paul McCartney, George Harrison in Ringo Starr še nikoli niso bili tako neustrašni in enotni na svoji poti k magičnosti in transcendenci,« so zapisali pri kultni ameriški glasbeni reviji Rolling Stone. McCartney pa je v eni od svojih biografij dejal: »Naveličali smo se biti Beatli. Nismo bili več fantje, bili smo moški, ne performerji, bili smo umetniki.«
Snemali štiri mesece
Šestega decembra 1966 so se zaprli v enega od studiev EMI v Londonu in snemali 129 dni, vse do 21. aprila 1967. Nastal je njihov osmi studijski album s trinajstimi skladbami, skupaj dolgimi 39 minut in 43 sekund, z naslovom Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band (Narednik Poper in njegov klub strtih src). Istoimenska pesem, ki jo je napisal McCartney, se na albumu pojavi kot uvodna in kot predzadnja skladba. Album je v Veliki Britaniji izšel na današnji dan, 1. junija 1967, in v ZDA dan kasneje. Piratski Radio London je album v etru predstavil že 12. maja, skladbo Sgt. Pepper pa so na britanskih radiih prvič uradno predvajali 26. maja, teden dni pred izidom albuma. Dva dni po izidu albuma je naslovno pesem na koncertu že igral Jimi Hendrix, takrat še vzhajajoča rock zvezda, na svetovnih radijskih postajah so jo vrteli cele dneve. Na vrhu Billboardove lestvice je album, ki so ga izdali v nakladi osem milijonov izvodov, zdržal kar petnajst tednov. Leta 1968 je prejel štiri grammyje, med drugim tudi za album leta.
Po mnenju revije Rolling Stone je Sgt. Pepper najboljši album vseh časov. Ameriška Kongresna knjižnica, največja knjižnica na svetu, ga je leta 2003 uvrstila v narodni register posnetkov kot »kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben« posnetek. Album vključuje elemente britanske varietejske glasbe, jazza, popa, rock and rolla, klasične zahodne ter indijske tradicionalne glasbe. Z njim so nadaljevali svoje glasbeno eksperimentiranje, ki so ga začeli z albumom Revolver (1966) – tega je Rolling Stone uvrstil na tretje mesto med 500 najboljšimi. Med Sgt. Pepperjem in Revolverjem so zgolj The Beach Boys z albumom Pet Sounds prav tako iz leta 1966. Med deseterico najboljših sta še dva albuma Beatlov, Rubber Soul iz leta 1965 in The White Album iz leta 1968.
Inovativni v vseh pogledih
Toda ne gre le za to, da je Sgt. Pepper tako izjemen sam po sebi in da po mnenju mnogih predstavlja vrhunec desetletnega ustvarjanja najpomembnejše rock skupine vseh časov. Inovativen album v vseh pogledih, ki je bil umetniška stvaritev tudi za same Beatle, med snemanjem menda močno podprte s psihedelično drogo LSD, je pomenil mnogo več. Rušil je uveljavljene norme in povzročil pravo revolucijo v pisanju glasbe, načinu snemanja, prinesel je povsem nove zvoke, nove stile glasbe, v rockovsko glasbo je uvajal klasične in tradicionalne inštrumente, denimo godala, pa indijske inštrumente sitar, tamburo, indijsko harfo, kot tudi elemente cirkuške glasbe, varieteja, vodvila.
Album je bil torej poln eksperimentov. Ker se jim ni nikamor mudilo, prav tako jim ni bilo treba razmišljati, kako bi kakšno skladbo izvedli pred občinstvom, so si vzeli čas, se prepustili domišljiji in se ob snemanju predvsem izvrstno zabavali. Svojega zvestega producenta Georgea Martina so spodbujali k ustvarjanju nemogočega, povsem novih zvočnih učinkov. Na plošči je, denimo, čisto na koncu slišati drobec pogovora, ki se je kar naprej ponavljal, če nisi dvignil gramofonske igle. Šli so celo tako daleč, da so razrezali magnetofonski trak in nato koščke naključno spet sestavili, že posneti zvok so upočasnili ali pospešili, prav znameniti pa so postali posnetki njihovega petja, predvajani nazaj. To so bile za tedanji čas izjemne tehnične novosti.
Tudi sama likovna zasnova albuma, ki sta jo ustvarila oblikovalca Peter Blake in Jann Haworth, je bila popoln odmik od uveljavljenega. V ospredju so alter egi Beatlov oziroma člani skupine Sgt. Pepper s hipijevskimi brki in oblečeni v fluorescentne pisane oficirske uniforme, izdelane posebej v ta namen. Poleg njih stojijo voščene figure Beatlov v njihovem dotedanjem stilu, v enakih oblekah in značilnih pričeskah iz obdobja beatlomanije, za njimi pa je kolaž 57 svetovno znanih obrazov, ki so jih kot publiko na svojem koncertu izbrali Beatli sami. Med njimi tako najdemo Marilyn Monroe, Marlene Dietrich, Marlona Branda, Boba Dylana, Stana in Olia, Oscarja Wilda, Karla Marxa, Alberta Einsteina, Sigmunda Freuda in druge.
Trinajst samosvojih skladb
Ploščo je tudi publika dobro sprejela in album sodi med najbolj prodajane albume vseh časov, še leta 2018 je bil v Veliki Britaniji v samem vrhu najbolje prodajanih, okrog sicer mojstrskih in hkrati enostavnih besedil nekaterih skladb na njem pa se še danes krešejo mnenja. Ena takih je denimo Lucy in the Sky with Diamonds, ki sta jo napisala Lennon in McCartney. Po izidu albuma so se namreč pojavile špekulacije, da naj bi pesem v naslovu skrivala kratico LSD in s tem na
Album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band je rušil uveljavljene norme in povzročil pravo revolucijo v pisanju glasbe, načinu snemanja, prinesel je povsem nove zvoke, nove stile glasbe, v rockovsko glasbo je uvajal klasične in tradicionalne inštrumente, denimo godala, pa indijske inštrumente sitar, tamburo, indijsko harfo, kot tudi elemente cirkuške glasbe, varieteja in vodvila.
migovala na uporabo te psihedelične droge. Lennon je to vztrajno zanikal in zatrjeval, da je besedilo navdihnila slika njegovega sina Juliana, ki je v vrtcu naslikal vrstnico Lucy z očmi v obliki diamantov. Ko jo je pokazal očetu, je dejal, da je to Lucy na nebu z diamanti (Lucy in the Sky with Diamonds). Na droge, predvsem na heroin, naj bi namigovali tudi v pesmi Being for the Benefit of Mr. Kite. Čeprav naj bi večji del besedila navdihnil cirkuški poster iz 19. stoletja, jo je Radio BBC, ki je pesmi z albuma predvajal nekaj dni pred njegovim izidom, umaknil s sporeda, saj naj bi Henry the Horse, ki se pojavi v besedilu, impliciral na heroin, čeprav je Lennon tudi to vztrajno zanikal.
BBC je v začetku bojkotiral tudi pesem A Day in the Life, pri kateri naj bi del besedila prav tako insinuiral bodisi na uporabo drog bodisi na seks. Toda pesem, katere del besedila je navdihnila novica o smrti Lennonovega in McCartneyjevega prijatelja Tare Browna, dediča Guinnessovega pivovarskega imperija, se še danes redno pojavlja na lestvicah najboljših skladb vseh časov. Na koncu skladbe so na Lennonovo pobudo dodali 15-kiloherčni zvok, previsok za človeška ušesa, a precej vznemirjajoč za pasja. Na albumu so poleg naslovne pesmi, ki se pojavi dvakrat, še With a little Help from my Friends, Getting better, Fixing a Hole, She's leaving Home, Within You Without You, When I'm Sixty-Four, Lovely Rita ter Good Morning Good Morning.