Od sramežljivih začetkov do epidemije
Od šestdesetih let preteklega stoletja pa vse do pojava epidemije covida skorajda ni bilo gasilskega društva, ki v poletnih mesecih ne bi priredilo vsaj ene veselice
In kako se je zgodba o naši narodnozabavni glasbi sploh začela? Skupaj s šegami, navadami in običaji se je na podeželju razvijala tudi tradicionalna ljudska, večinoma ustno prenesena pesem z glasbo. Zanjo je značilno večglasno fantovsko petje. Fantje so ljudske pesmi prepevali ob kmečkih opravilih ali vaških praznikih, ob toplih večerih so zapeli tudi pod lipo sredi vasi, kasneje pa so se odpravili pod okna deklet. Godci, ki so igrali na bas, rog, gosli, klarinet, citre ali frajtonarico, so izvajali melodije večinoma pozabljenih, zato neznanih avtorjev za plesalce, le redko pa so z glasbili spremljali tudi pevce. Iz godčevskega igranja in ljudskega prepevanja se je po drugi svetovni vojni začela razvijati narodnozabavna glasba. Seveda sta napredek in čas naredila svoje, vedno se je kaj dodalo. Dejstvo je, da je diatonična harmonika kmalu potem, ko se je pojavila pri nas, postala povsem slovensko ljudsko glasbilo, na radiu pa je bila dolgo »prepovedana«. Veliko se je igralo tudi v gostilnah in vaških točilnicah. Ko so traktorji, kombajni, kosilnice, obračalniki, motorne žage, pripomoček za ličkanje koruze in drugi stroji zamenjali pridne roke delavcev, je družabno življenje na kmetijah počasi zamrlo.
Glasba po okusu poslušalcev
Industrializacija in potreba po delovni sili sta vse več ljudi s podeželja pritegnili v urbana okolja. Tako sta se v Ljubljano, ne zaradi glasbe, ampak zaradi dela, preselila poznejša največja zvezdnika narodnozabavne glasbe, harmonikarja Slavko Avsenik (1929–2015) in Lojze Slak (1932– 2011). Slavko si je službo kot pletilec poiskal v tovarni nogavic Tonosa v Savljah, Lojze, ki se je izučil za tapetnika, pa se je zaposlil v tedanji tovarni pohištva, pozneje se je imenovala Hoja. »Spomnim se, da sem že kot mladenič na igranjih v gostilnah in na zabavah po opravljenih kmečkih delih opazoval poslušalce, ob katerem taktu se je kdo nasmehnil, tlesknil z nogo ob tla, zavriskal ali zaploskal. In tudi pozneje sem dobil največ uporabnih glasbenih smernic prav od občinstva. Prilagajal sem se njihovemu okusu in rečem lahko, da me občutek, kateri ritem vžge, nikoli ni pustil na cedilu,« je zgodbo o svojih glasbenih začetkih pred leti razkril Slavko Avsenik. Zjutraj, na poti domov, je Slavko včasih zaigral še pod oknom kakega dekleta. Kot mi je zaupal, se je najpogosteje ustavil pred penzionom v Poljčah in s podoknico razveselil znano hotelirko Šturmovo, ki je vedno odprla okno in prisluhnila lepim melodijam. V tistem času se je začel razvijati radio, zabave so se s polj ali skednjev preselile v vaške dvorane, tovarniške hale, kulturne in zadružne domove, organizatorji pa so za izpeljavo programa potrebovali godce, šaljivce, ljudske pevce in plesalce, skratka, zabavljače vseh vrst. Vaške godce, ki še niso bili povezani v ansambel, so spodbujali, naj ga ustanovijo. Na Radiu Ljubljana so začeli predvajati ljudske pesmi in godčevsko igranje. Harmonikar Avgust Stanko, skupini Vaški kvintet in pevski kvartet Fantje na vasi (ki so nastopali že pred vojno), pevski duet Božo in Miško, pevki Rezika Koritnik in Sonja Hočevar, Tone Kozlevčar so tisti, ki so po vojni orali glasbeno ledino.
Prvi so bili Beneški fantje
Leta 1951 so na Radiu Ljubljana v okviru oddaje za Beneške Slovence, avtohtone prebivalce, ki naseljujejo pokrajino na zahodni strani meje Slovenije z Italijo, prvič zazvenela uvodna beneška narodna pesem Preuozke so stazice, ki sta jo vodila Benečana pevec Edi Bucovaz in Anton Birtič. Ker je harmonikar Birtič med drugim prirejal beneške ljudske pesmi za zbore, so mu radijci predlagali, naj sestavi glasbeno zasedbo. In tako so se rodili Beneški fantje, prvi tovrstni ansambel pri nas. Zasedba, ki letos praznuje 70 let, sprva ni igrala avtorske glasbe, temveč priredbe ljudskih pesmi. In tudi številni drugi ansambli so se tako rekoč rojevali zaradi potreb radia in organizatorjev raznih prireditev. Radijska oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, ki neprekinjeno deluje od leta 1953, je bila postala pravi vaški praznik. V tistem času radijskih sprejemnikov ni bilo veliko, zato so ga lastniki običajno postavili kar na okensko polico in ga navili na ves glas. Pred hišo, kjer so imeli radio, so se ob četrtkih zbrali sorodniki in sosedje, ki so se prav zaradi te oddaje predčasno vrnili iz hlevov in z njiv. S pojavom Avsenikov, leta 1953, se je popularnost narodnozabavne glasbe močno povečala, utrgal se je plaz novih ansamblov. Leta 1954 so se rodili Štirje kovači, začel je delovati ansambel Celjski inštrumentalni kvintet, ki se je leta 1956 prelevil v Dobre znance. »Poleg Četrtkovega večera ne smem pozabiti gasilcev, prirediteljev tradicionalnih veselic, ki so takrat nam godcem reševali obstanek. Tako smo doma šti
ri leta zapored vse sobote in nedelje igrali na vrtnih prireditvah. Krožila je celo šala, da kjer igrajo Avseniki, si gasilci lahko kupijo novo brizgalno, če pa bo vreme slabo, jo bodo morali prodati,« je za Nedeljski dnevnik razkril Avsenik. In še: »Ker na vrtu gostilne Pri Jožovcu nikoli ni bilo dovolj prostora za vse, so nekateri splezali kar na drevesa. V zgodnejšem obdobju nas občinstvo s prireditev ni pustilo domov vse do jutra. Poslušalci so običajno na naša igranja prihajali od daleč z avtobusi, in če smo po nastopu na kakšnem hodniku dvorane še malce zaigrali, so ljudje kot v filmski burleski z vseh koncev in krajev spet drveli skupaj.«
Narodne noše so bile všeč Avstrijcem, Nemcem in Švicarjem
Slovenci se lahko pohvalimo z dolgoletno tradicijo zborovskega petja in pihalnih godb. In prav »pleh muzike« so bile valilnice domačih ansamblov, saj so dolga leta večino od njih sestavljali prav godbeniki pihalnih orkestrov. Čez nekaj let, ne ravno čez noč, se je pojavilo kar nekaj nadarjenih in uspešnih glasbenikov in avtorjev, ki so navdušili: Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik, Franc Šegovc, Rudi Bardorfer, Boris Kovačič, Vili Petrič, Lojze Slak, Jože Burnik, Miha Dovžan, Andrej Blumauer, Henček Burkat, Franc Mihelič … Tako kot glasbo so v šestdesetih letih Avseniki krojili tudi modne smernice. »Najprej smo se med nastopi potili v enotnih oblekah. Sešili so nam jih iz blaga, kupljenega v Trstu, a so se zelo mečkale. Kasneje smo igrali v povsem enakih srajcah in hlačah. Da bi se razlikovali od plesnega orkestra, smo si oblekli gorenjske narodne noše. Ugotovili smo, da so za igranje na prostem izjemno trpežne, pa še Avstrijcem, Nemcem in Švicarjem so bile neizmerno všeč. Pozneje so se v povsem enakih oblačilih začeli pojavljati tudi drugi naši in številni tuji narodnozabavni ansambli,« se je spominjal Avsenik. Slovenci poznamo dve osnovni različici narodnozabavne glasbe. Ena je Avsenikova, druga Slakova. A nekje vmes med obema našima vodilnima godcema je še ogromno različic. Nihče ne more biti izvajalec tistih pravih slovenskih polk in valčkov, če prej ni poslušal pionirjev te glasbe. Z nastajanjem novih in novih ansamblov, katerih člani so praviloma šolani glasbeniki, kakovost domače glasbe vseskozi raste, naše polke in valčki pa so postali izvozno blago.
Krožila je šala, da kjer igrajo Avseniki, si gasilci lahko kupijo novo brizgalno.