Dežela na prepihu
Na prvi pogled se zdi, da Jordanija nima možnosti za preživetje na dolgi rok – Morda res, res pa je tudi, da 11 milijonov prebivalce v svetu, polnem preizkušenj, želi živeti in preživeti – Velike možnosti za turistični razvoj
Državi, obkroženi z bojevitimi sosedami, resnično ni prizaneseno s preizkušnjami. Leži v osrčju Bližnjega vzhoda, kjer so vojne za nafto in druge vojne nekaj običajnega, konflikti z Izraelom pa nekaj, kar lahko vrže svet s tečajev. Kakšnih posebnih naravnih bogastev nima, kar je morda še sreča, saj lahko vsi vidimo, kaj se dogaja z državami, bogatimi z energijo. Več kot 80 odstotkov vse države je puščava, domači prebivalci, arabski beduini, pa manjšina v državi, ki jo sestavljajo pretežno begunci iz Palestine, Sirije in Iraka.
Razmeroma mlada država
Šele v zadnjem stoletju se je oblikovala kot enovita država. Naseljena je že od vekomaj in je omenjena že v Bibliji kot države Moab, Edom in Amon. Zasedli so jo Egipčani, Hetiti, Grki, Rimljani, Arabci, križarji, Turki in še bi se dalo naštevati. Vsak od njih je za seboj pustil sledove. Tudi v veri. Nekdaj so ji vladala kananska in grška božanstva, del države se je spogledoval z judovsko vero, skozi prvo tisočletje jo je poseljevalo krščansko prebivalstvo, ki je govorilo grško in aramejsko. Zahodni del države so osvojili krščanski križarji, ki so govorili francosko. Križarski pohodi so se v 13. stoletju končali s porazom krščanskih sil in Jordanija je postala muslimanska država, kjer je kristjanov le še za peščico. Ne glede na to, da je bil prav tu v reki Jordan krščen Jezus Kristus.
Vse antično obdobje je bilo območje današnje Jordanije del Nabatejskega
kraljestva, ki je obvladovalo trgovino med Jemnom in Sredozemljem. Z ladjami je blago potovalo po Rdečem morju, se zasidralo v Akabi in potem potovalo s kamelami po Kraljevski cesti do strank v metropolah antičnega sveta. To so bile same luksuzne dobrine: kadilo, plemenite smole, za
čimbe, plemenit les. Središče države je bilo v Petri. Ime je grško in pomeni Skala, prebivalci pa so jo imenovali Rekem. Gre za mesto, ki leži sredi brezvodnih vadijev in je obdano z neprehodnimi gorami. En sam dostop do mesta skozi kilometer in pol dolgo sotesko Sik je mestu dal varnost, izredna sposobnost njenih prebivalcev, ki so s svojo neskončno prizadevnostjo izkoristili vsako kapljo dežja ter jo speljali do vodnih zbiralnikov in namakalnih polj, pa možnost preživetja. Mesto, izklesano iz kamna, je živelo sedemsto let in z začetkom islamske dobe ponovno izginilo v puščavi, iz katere je zraslo. Tisočletje pozneje jo je leta 1812 ponovno odkril Švicar Johann Ludwig Burckhardt.
Biseri Jordanije
Na skrajnem jugu države leži Vadi Rum, Rimska dolina. Slikovita puščavska pokrajina deluje nezemeljsko in v istoimenskem narodnem parku so posneli celo vrsto znanstvenofantastičnih filmov, kot so Marsovec, Rdeči planet, Vojna zvezd in tudi Lawrence Arabski. Nič čudnega. Vadi Rum je neskončna mešanica peščenih planjav, divjih gorah, suhih sotesk in naravnih mostov.
Na skrajnem jugozahodu države leži Akaba. Pristanišče je jordansko okno v svet. Na žalost so koralni grebeni v zalivu mrtvi, 26 kilometrov obale pa je mešanica industrije in počitniških kompleksov. Po drugi strani je Vadi Araba suha puščavska pokrajina in del Velikega tektonskega jarka. Proti severu se dvigne do višine kakih 230 metrov in se nato začne zlagoma spuščati proti Mrtvemu morju. To je še v času zadnje ledene dobe bilo sladkovodno jezero na koti +30 metrov. Nato se je podnebje spremenilo in jezero je izgubilo precejšen del svoje prostornine. Ostalo je le še slano jezero s koncentracijo soli 34 odstotkov, dolžine 50 in širine 15 kilometrov, ujeto med Judejskim in Jordanskim hribovjem. Še pred petdesetimi leti je najnižja točka sveta ležala na –392 metrih. Potem pa so Izraelci, Jordanci in Palestinci izrabili vsako kapljo vode v rekah in potokih, ki tečejo v Mrtvo morje. Rezultat je bil umiranje Mrtvega morja, katerega gladina se vsako leto spusti za dober meter in danes leži nekje na –430
metrih. Prav nekoliko grozljivo delujejo hoteli, ki so nekdaj stali na jezerski obali, danes pa je do obrežja dvajset minut sprehoda.
Severno od Mrtvega morja cesta zavije na območje Dekapolisa. Pokrajina se hipoma spremeni. Kamnito puščavo zamenja sredozemska pokrajina in to je najbolj rodoviten in poseljen del države. V času križarjev je bilo to območje na drugi strani reke. Križarji so zgradili vrsto gradov, ki segajo od Turčije prek Sirije, Libanona in Jordanije vse do Sultanovega otoka že v Egiptu. Njim nasproti so muslimani postavili svoje utrdbe in te skupaj z ostanki antičnih mest, predvsem Jeraša, tvorijo pravo kakofonijo zgodovine.
Jordanijo čaka negotova prihodnost. Pomanjkanje pitne vode na eni strani in hitra rast prebivalstva na drugi sta največja izziva. To se lepo vidi v glavnem mestu Aman, ki je pred stoletjem štelo 2000 prebivalcev, danes pa 5 milijonov. Podobno je v okoliških državah. A Jordanija je prekrasna država. Zadnji dve leti smo bili prikovani doma, ovire so letošnjo pomlad padle in obisk pravljične dežele je lepa priložnost za potešitev potovalnih apetitov.