Poskušajmo se osvoboditi starih vzorcev
Mojca Trkaj staršem svetuje, naj se z otroki povežejo in ugotovijo, kaj so njihove dejanske potrebe
»Pomagam ljudem, da najdejo pot nazaj k sebi, da se prosto izražajo in poiščejo svoj resnični jaz,« na kratko obrazloži svoje delo Mojca Trkaj,
ki se ukvarja z osebnim coachingom, svetovanjem, opolnomočenjem. Išče vzorce, ki so človeka pripeljali v situacijo, ko kar naprej ponavlja iste stvari, pa se iz tega ne more izkopati, tudi če si še tako želi. Vzorci so navadno pridobljeni v otroštvu, v prvih šestih letih, in iz njih se izoblikuje osebnost.
Nanjo se denimo obračajo starši, ki ne morejo najti pravega stika s svojimi otroki. Otroci so vzkipljivi, nato vzkipijo še starši in izhod iz začaranega kroga je težek, ne pa nerešljiv. Vsi si želijo bolj povezanega in umirjenega odnosa, pri čemer pa je predvsem naloga staršev, da se začnejo zavedati, kakšne potrebe se skrivajo za vzkipljivostjo otroka. Torej, kaj je tisto, kar se skriva za takšnim vedenjem. Zavestno starševstvo, ki ga pomaga razvijati Mojca Trkaj, temelji na tem, da se je treba najprej povezati s sabo, preden se povežeš z otrokom, partnerjem, sodelavcem … »Na ta stik s seboj pozabljamo. Mnogi pravijo, da zato, ker nimajo časa zase. A jaz sem prepričana, da ima vsak pet minut časa, da zavestno naredi nekaj vdihov in izdihov ter se poveže s telesom. Telo je naš partner v življenju in moramo mu prisluhniti. Šele potem lahko razvijamo kakovostne odnose,« je prepričana sogovornica, ki je bila že od nekdaj zelo občutljiva in je zaznavala občutke okoli sebe. Velikokrat so k njej prišli prijatelji in znanci ter se ji zaupali, zato je odšla po poti izobraževanja, ki jo je pripeljalo do dela, ki ga opravlja. Telo vedno da odgovore
Sprva se je izobraževala na področju nevrolingvističnega programiranja, potem pa je le našla program, ki ga je tako dolgo iskala, pri dr. Shefali Tsabary, klinični psihologinji, ki živi v New Yorku, izhaja pa iz Indije. Zahodno znanost je združila z vzhodno modrostjo in prišla do spoznanja, da stara paradigma vzgoje ne deluje, da otrok ne smemo zatreti in da je pri vzgoji treba iskati ravnotežje. Najprej je šla Mojca sama skozi svojo transformacijo in ponovno vzgojila sebe, zdaj pa skuša na tak način pomagati še drugim. Letos je končala tudi drugo izobraževanje, ki je pravzaprav nadgradnja prvega in katerega bistvo je, da izklopimo um in povprašamo telo, kakšne so njegove potrebe. »Telo ti vedno da odgovore. To izhaja že iz prvih let življenja, ko imamo impliciten spomin, ne znamo pa govoriti.
Zakaj je to pomembno? Ker nekateri ljudje v 'mentalu' vse razumejo, a dokler tega ne uskladijo s telesom, ne morejo napredovati. Žal mi je, da nekateri čakajo tako dolgo, preden poiščejo pomoč. Ne slišijo klica telesa, ki jim govori, naj se ustavijo ali da nekaj delajo narobe. Ustavi jih potem šele bolezen ali pa razpad zakonske zveze. Prav zato si želim, da bi ljudje pomoč poiskali že prej,« pravi Mojca Trkaj in dodaja, da ljudje namesto tega raje zbežijo – nekateri v delo, drugi v odvisnosti, tretji v nakupovanje in tako dalje. Srečanje s seboj in proces transformacije, v katerem se osvobodimo vzorcev, ki nas omejujejo, je namreč proces, ki se ne zgodi čez noč. Je nekako tako, kot bi si predstavljali rusko babuško. Preden pridemo do najmanjšega dela, ki je osrednja bit človeka, je treba odpreti še veliko plasti, veliko babušk, da končno znamo izraziti sebe in se osvobodimo oklepov, ki nam povzročajo težave. »Jaz pri tem ponujam varen prostor, prostor, kjer se ljudje čutijo videne, slišane, razumljene,« še pristavi.
Otroci potrebujejo pristnost
Na vprašanje, kaj lahko starši naredijo, da bi izoblikovali osebnost otroka, ki zna izraziti sebe in postaviti meje, v prispodobi odgovori, da je to večen ples. »Otroci potrebujejo pristnost izražanja, na račun povezanosti pa to pristnost opustimo. Staršem svetujem, da se z otroki povežejo, na primer skozi igro, in ne projicirajo svojih občutkov nanje, ampak ugotovijo, kaj so otrokove potrebe. Če na primer ne posluša, ima zadaj neko potrebo, ki ni zadovoljena. Otroci nas budijo, ker so tukaj in zdaj, ne v preteklosti, ne v prihodnosti, zanje je pomemben sedanji trenutek. Zavestno starševstvo ne temelji na kontroli, prisili, nagrajevanju, ni trendovsko, kot na primer permisivna vzgoja. Bistvena sta povezanost in to, da najdemo čustvo, potrebo in se ne osredotočamo na dejanja. Tu ne gre za kaznovanje, ampak za naravne posledice, otrok se sam nauči, kaj je narobe in kaj prav. To mora priti od znotraj, ne od zunaj. To tudi pomeni, da jih tudi z zgledom naučimo pravilnega ravnanja, da jim damo vrednote. Otroci globoko zaznavajo in začutijo, če nekaj govoriš, misliš pa drugače. Ko smo v sebi trdno odločeni, da ne gre drugače, otroci ubogajo, saj čutijo, da sta usklajena energija in dejanje,« je konkretna. V največje veselje ji je, ko na primer vidi, da starš po njenih svetovanjih ni več vzkipljiv, ampak se nauči sproščeno uživati z otroki. Tedaj pride povsem nova energija, ni napetosti, pride sproščenost, energija lahkotnosti. To pa starši, kot pravi, lahko dosežejo le tako, da se povežejo sami s seboj in otrokom ne vsiljujejo svojega načina videnja. Generacije otrok so danes drugačne, tudi čas je drugačen. Imamo tehnologijo, ki nas spreminja in po eni strani omogoča pozitivne spremembe, po drugi pa otroci z njo izgubijo občutek za čas. V primerih, ko pride do neskladij med staršem in otrokom, je pomembno, da otroku ne zaukažemo, pač pa skupaj poiščemo rešitve. Potrebno je sodelovanje med starši in otroki.
Visoka pričakovanja staršev
Opaža tudi, da starši svoja pričakovanja projicirajo na otroke, ki imajo morda povsem drugačne želje. Na primer, ko si starši želijo, da bi bil njihov otrok odvetnik, ker so to hoteli
postati sami, pa niso, ali pa zato, ker so in želijo, da bi otrok šel po isti poti. Vendar so to želje staršev, vprašati se je treba, kaj so želje otrok. »Vsak otrok ima določeno danost, nismo vsi za vse, če sodelujemo in vsak prinese svojo posebnost, se stvari veliko lepše in boljše zgodijo. Pričakovanja staršev pa so žal zelo visoka. Vsi hočejo, da bi bili njihovi otroci uspešni, odšli na gimnazijo, opravili doktorat … Za nekatere je ta pot prava in jih je treba podpreti, spet drugi pa bi bili veliko uspešnejši in srečnejši kot recimo avtomehaniki. Izpustiti je treba pričakovanja, ki nas omejujejo. Ravno zato nismo odprti za tukaj in zdaj. Ne vidimo, kaj nam prinaša življenje. Pričakovanja izhajajo iz programiranja, primanjkljaja staršev, ker morda sami niso bili uspešni. A jaz svetujem, naj sami izberejo pot, ki si jo želijo, in podprejo otroke na njihovi lastni. Če imajo starši željo po plesu, naj sami plešejo, četudi v zrelih letih. Ni nujno, da k plesu silijo otroka, če ga ples ne zanima. Starši hočejo velikokrat le nahraniti svojega notranjega otroka. Čas pa je, da ga ozdravijo tako, da so najprej sebi starš, ki bi ga potrebovali v otroštvu, šele potem lahko svojega otroka vidijo takšnega, kot je, in ne projicirajo nanj svojih ran in ambicij,« še zaključuje zanimiva sogovornica.
Če imajo starši željo po plesu, naj sami plešejo, četudi v zrelih letih. Ni nujno, da k plesu silijo otroka, če ga ples ne zanima.