Bomo res lahko delali manj?
Nekatere države že uvajajo krajši delovni teden – Zaposlenim prinaša več zdravja in časa za družino – Kako naklonjeni smo temu v Sloveniji?
V vse več državah delavcem za polno plačo in delovno dobo ni več treba delati 40 ur na teden. Švedska, Francija, Španija, Irska, Velika Britanija ... Tudi v Sloveniji že najdemo takšna podjetja. V družbi za posredovanje dela ManpowerGroup imajo zaposleni proste petke, v pohištvenem podjetju Donar in podjetju Skaza, ki se ukvarja s predelavo plastike, delavci delajo zgolj 32 ur na teden, ne da bi se jim to poznalo pri plači, prispevkih in dopustu. Ali bo to prihodnost vseh nas? Bomo lahko konec tedna začeli že v četrtek popoldne ali pa vsak dan delali zgolj šest ur? So vsa podjetja in vse panoge sposobne preiti na krajši delovni čas? So delodajalci temu sploh naklonjeni? Odgovore smo iskali med različnimi sogovorniki.
Izredna profesorica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru dr. Sara Tement najprej pojasni, zakaj se sploh pogovarjati o krajšem delovnem času. »Logika v ozadju je sledeča: če delamo manj, imamo več časa za boljše sprejemanje odločitev o porabi v gospodinjstvu, izogibamo se manj kakovostni hrani ... Med pomembnejšimi razlogi za vzpostavitev takšnega delovnika je doseganje večje enakosti med spoloma tako na delovnem kot družinskem področju. Veliko držav se za to odloča tudi za to, ker skozi leta beležijo vedno nižjo vključitev zaposlenih v trg dela. Veliko zaposlenih zlasti v tujini se namreč prostovoljno odloča za delo s skrajšanim delovnim časom,« niza razloge, ki govorijo v prid krajšemu delovnemu času. Čisto praktične izkušnje iz posameznih tujih podjetij, kjer že delajo manj, kažejo, da takšen način dela ohranja zaposljivost starejših, da se posebno pri starejših zaposlenih to pozna na njihovem boljšem duševnem in telesnem zdravju, manj je bolniških odsotnosti, stresa, utrujenosti, manj težav s spanjem ter usklajevanjem dela in družine. »Na nekaterih področjih so dosegli tudi višje ravni učinkovitosti. Na primer, ko so eksperiment skrajšanega delovnika vpeljali v zobnih ordinacijah, so ugotovili, da so v obdobju krajšega delovnika dejansko sprejeli več pacientov,« enega od primerov izpostavi psihologinja. A opozarja, da moramo rešitve za takšen način dela iskati kolektivno, možnost tega privilegija pa mora biti enaka za vse in urejena v zakonodaji. Sicer bodo posamezniki, tako kažejo izkušnje iz tujine, deležni negativnih posledic: dobivali bodo manj odgovorne naloge, prikrajšani bodo za napredovanja.
Prednost ali past?
Ob uvajanju krajšega delovnega časa se pojavlja bojazen, da bi ta postal past za še večjo obremenjenost in časovne pritiske, saj marsikateri zaposleni svojega dela že zdaj ne more opraviti niti v osmih urah. Tementova se strinja, da je skrb utemeljena. »Dodatno bi se lahko zgodilo, da bi formalni delovni čas sicer bil krajši, ljudje pa bi opravljali velike količine nadur ali pa bi neformalno dejansko delali več, denimo ob večernih urah. Če torej želimo, da ima skrajšanje delovnega časa večinoma ugodne učinke, moramo ustrezno spremeniti delovne procese in drugače organizirati delo. Vsekakor pa morajo biti temu naklonjene tudi delovne organizacije in delodajalci, prilagoditi je treba organizacijsko kulturo, vodilni pa morajo temu prilagoditi delovne procese in dodatno spoštovati prosti čas zaposlenih,« je jasna.
Jože Smole iz Združenja delodajalcev Slovenije odgovarja, da je naklonjenost krajšemu delovnem času med delodajalci težko meriti na splošno. Veliko je odvisno od narave dela, od tega, ali gre za storitveno ali proizvodno podjetje. »Medtem ko je pri storitvah veliko lažje govoriti o skrajšanem delovniku (tako kot je bilo lažje uvesti delo na daljavo), je v industriji to precej težje, ponekod pa v dani gospodarski situaciji ob pomanjkanju kadrov in visokih stroških dela celo nemogoče. Kjer delo poteka izmensko, bi skrajševanje delovnika pomenilo potrebo po zaposlitvi novih sodelavcev, ki jih na trgu dela ni, in posledično povišane stroške dela. Za vsakega novega zaposlenega je poleg plačila za delo treba računati še na stroške prevoza, malice, regresa,« pojasnjuje Smole in poudarja, da mora biti ravno iz teh razlogov kakršen koli prehod na drugačno organizacijo delovnega časa popolnoma prostovoljen in sprejet na ravni posameznega podjetja.
Priložnost za privlačnejša delovna mesta
Marsikatero podjetje že zdaj pesti pomanjkanje kadra, s tem problemom se srečujejo področja od zdravstva do turizma. Nekateri zato krajšanje delovnega časa kategorično odklanjajo, drugi pa v tem vidijo priložnost, ki bi ta delovna mesta naredila privlačnejša. Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, je denimo prepričana, da bi skrajševanje delovnega tedna pripomoglo k temu, da bi se delavci lažje odločali za delo v teh dveh specifičnih dejavnostih, ki delujeta »nonstop«, vse dni v letu. »Da delo poteka vse dni v letu, pa ne pomeni, da mora biti tudi en in isti delavec ves čas na voljo – celo obrnjeno: ravno tak delavec mora imeti še več možnosti in časa za regeneracijo in usklajevanje svojih družinskih obveznosti,« pravi. Če bomo nekoč delali zgolj štiri dni v tednu, bodo potemtakem tudi šole ob petkih zaprte oziroma bodo učitelji lahko delali le 30 ur na teden? »Utopija,« pravi Boris Ravnikar iz Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije. »Trideseturni delavnik pomeni, da bo delovna obveznost učitelja v razredu za četrtino manjša. Kdo bo torej opravil to razliko v razredih? Lahko le nekdo drug, torej drug učitelj! Če bi želel delodajalec v vzgojnih in izobraževalnih zavodih zaposlenim omogočiti 30-urni delavnik, bi moral na ta račun na novo zaposliti eno četrtino zaposlenih. Šola s 60 zaposlenimi bi morala na novo zaposliti 20 novih delavcev. Lahko torej prehodu na 30-urni delavnik rečemo kako drugače kot utopija?« se sprašuje Ravnikar. Poudarja, da je takšna sprememba mogoča le s predhodno spremembo standardov in normati
vov, ki bodo učiteljem zmanjšali sedanjo delovno obveznost za četrtino. Sprememba teh pa je nujna – ne glede na to, kako se bo iztekla napoved o krajšem delovnem času – ker so, tako Ravnikar, zastareli, ker ne ustrezajo več potrebam časa in ker učitelje pehajo v izgorelost.
Golobov ne, koalicijski da?
Zanimalo nas je tudi, kako so krajšemu delovnemu času naklonjene stranke, ki sestavljajo vladajočo koalicijo. V Gibanju Svoboda na naše vprašanje niso odgovorili, je pa premier Robert Golob javno že povedal, da 32-urnega delovnika ne namerava uzakoniti. Medtem se tako v Levici kot pri Socialnih demokratih zavzemajo za postopno in v socialnem sporazumu doseženo skrajševanje delovnega tedna na največ 32 ur na teden, razporeditev ur (bodisi s skrajšanjem dnevnega delovnika bodisi z dodatnim prostim dnevom v tednu) pa bi prepustili delodajalcem samim. V Levici se strinjajo, da je treba začeti pri zakonodaji, saj v Sloveniji že obstajajo podjetja, ki bi uvedla krajši polni delovni čas, a jim to zakonodaja onemogoča in morajo zato uporabljati formalno neustrezne obvode. To drži. Naša zakonodaja trenutno omogoča, da imajo zaposleni – če se s tem seveda strinja delodajalec – vse prispevke poravnane, če delajo najmanj 36 ur na teden, z največ polovičnim delovnim časom in hkrati plačanimi celotnimi prispevki lahko delajo starši majhnih otrok, podjetja, ki se odločajo za 32-urni delovni teden, pa to lahko počno na črno oziroma zgolj iz lastnega prepričanja. Za konec: angleški ekonomist John Keynes je že leta 1930 napovedal, da bomo nekoč delali le še 15 ur na teden, napovedal je globalizacijo in liberalizacijo trga. Zgodilo se je vse, le delovni teden se ni skrajšal, čeprav s pomočjo robotizacije in digitalizacije naredimo desetkrat več kot pred stotimi leti. Čas za spremembe? Verjetno, a nadejamo si jih lahko šele, ko bomo vsi enako odgovorili na vprašanje, ali delodajalec delavcu plačuje ure ali njegovo znanje oziroma kaj je tisto, kar res prinaša dobiček.