Dve uri, veliko koristi
Zaposleni v pohištvenem podjetju Donar so prvi v Sloveniji dočakali šesturni delovni dan
Zaposleni v podjetju Donar od aprila 2018 odhajajo domov dve uri prej kot velika večina delavcev v Sloveniji. Solastnik podjetja Matej Feguš se je kot prvi delodajalec v Sloveniji odločil za šesturni delovni dan. Da so delavci stali pred uro in čakali, da bo odbila tretjo, se mu je od nekdaj zdela izguba časa.
Feguš se nasmehne, da so morda trenutno skoraj bolj znani po tem, da delajo manj, kakor pa po svojih unikatnih in večkrat nagrajenih stolih, ki jih izdelujejo. A da bomo korektni, povejmo, da trenutno vseeno delajo osem ur. Zaradi odhoda dveh sodelavcev v pokoj in smrti kolega so kadrovsko okrnjeni, nove delavce pa težko dobijo. »Takoj ko se bomo lahko kadrovsko okrepili, bomo spet prešli na star sistem,« razloži Feguš.
Ali res potrebujemo toliko?
Pred štirimi leti je imel ob odločitvi za krajši delovni čas pred očmi širšo sliko, ne zgolj dveh prostih ur na dan več. »Najprej sem o tem začel razmišljati zato, ker je vizija našega podjetja usmerjena k ustvarjanju boljše družbe, nato so sledile še druge spodbude. Med najpomembnejše štejem to, da bodo ljudje po 40 letih dela iztrošeni za četrtino manj in bodo lahko mlajšim generacijam še vedno kot mentorji pomagali s svojimi izkušnjami, če si bodo to želeli. Ostalo jim bo torej še nekaj kakovostnih let. Ker lahko zdaj več časa posvetijo hobijem in rekreaciji, bodo v poznejših letih manj obremenjevali zdravstveni sistem. Ne nazadnje takšna odločitev pomeni večjo udeležbo moških pri starševstvu, gospodinjstvu in skrbi za šibkejše člane družine. Vodila nas je tudi misel, ali res potrebujemo toliko, kot imamo. Že aprila smo porabili vse naravne vire, ki jih imamo na razpolago na leto, če želimo ohraniti Zemljo zanamcem. Dve uri manj dela na koncu pomeni tudi dve uri manj elektrike, ljudje si lahko kosilo pripravijo doma, namesto da gredo jest ven ali pa kupijo predelano hrano. Takšna odločitev za širšo družbo prinese zelo veliko dobrega,« je prepričan.
Ohranili plače, prispevke, dopust
Ekipa 15 zaposlenih v Donarju je ohranila enake plače, enak obseg prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje, enako število dni dopusta. Primanjkljaja ur niso nadomeščali z novimi zaposlenimi, saj so zmanjšali skupen obseg dela. V tistem času so namreč sprejeli tudi odločitev, da bodo izdelovali samo izdelke z višjo dodano vrednostjo in izdelke brez negativnega vpliva na okolje. Z manj izdelki, a tistimi kvalitetnejšimi, si hkrati prizadevajo za večji prihodek in krajši delovni čas. »Ali je bila ta odločitev prava, še ne vem, zagotovo pa je bila prava ta, da delamo manj. Učinkov nam ni treba meriti, učinki so vidni. Zgolj primer: naši zaposleni imajo veliko kakovostnejše družinsko življenje, manj je zakonskih težav. Več se ukvarjajo s hobiji,« pravi.
Strinja se, da uvedba krajšega delovnega časa ni enako enostavna v vseh panogah in vseh delovnih procesih. Na trenutke odpor delodajalcev do krajšega delovnika tudi razume. »Takoj ko ga uvedeš, to postane pravica in se na uri znova lahko šteje zgolj čas, ne pa opravljeno delo. Sami smo zato z zaposlenimi sprejeli dogovor, da mora biti delo opravljeno. Če delo ni opravljeno, si ne moremo skrajševati delovnega časa,« je jasen. Prikima, da je kaj takega veliko lažje uvesti v tistih podjetjih, kjer se delavci in delodajalci ne delijo več na dva tradicionalna pola, ampak se medsebojno spoštujejo in podpirajo.
Vseeno vsaka uvedba takšne novosti terja svoj čas. Zaposleni v Donarju s krajšim delovnim dnem niso imeli težav, so se pa pomisleki pojavili pri vodjih. »Razumljivo,« odvrne Feguš, »to od njih terja veliko več načrtovanja delovnega procesa.« Marsikateri podjetnik se tudi boji, kako se bodo na to odzvali poslovni partnerji in ali jim sploh povedati, da ob petkih ne delajo oziroma ob enih zapirajo pisarne. Tudi Feguš postreže s podatkom, da so nekateri njihovi partnerji napol v šali, napol zares večkrat spraševali, ali zaslužijo preveč oziroma imajo predrage izdelke, da si to lahko privoščijo. »To je sprememba, ki mora iti skozi določen miselni proces. Podobno kot pri osebnem postavljanju meja, da po koncu službe elektronske pošte ne odpiramo več in da se popoldne in na dopustu ne oglašamo na klice iz službe,« potegne vzporednice.
Manj delajo na črno
Država trenutno s svojo zakonodajo še ne omogoča legalnega 32-urnega tedenskega delovnika. »Iskreno povem, da v našem podjetju ves čas vodimo dokumentacijo tako, kot da delavci delajo polni 40-urni delovni teden, v resnici pa prej končujemo delo. Moj poziv državi gre zato v smer, da tistim delodajalcem, ki smo to pripravljeni in sposobni izvesti, skozi zakonodajo to možnost omogoči,« pravi. Navsezadnje tudi zato, ker bi v marsikaterem podjetju s takšno fleksibilnostjo lažje dobili dobre delavce. »Poglejmo samo zdravstveni sistem. S tem, ko medicinske sestre odhajajo delat v tujino, ne zapuščajo svojega poklica, le boljše pogoje dela iščejo. Če jim doma omogočimo normalne pogoje, dostojno plačilo in možnost krajšega delovnega časa oziroma možnost, da sami sodelujejo pri organiziranju delovnega časa, ni razloga, da se mladi ne bi odločali za ta poklic,« sklene Feguš.
»Dve uri manj dela na koncu pomeni tudi dve uri manj elektrike, ljudje si lahko kosilo pripravijo doma, namesto da gredo jest ven ali pa kupijo predelano hrano. Takšna odločitev lahko za širšo družbo prinese zelo veliko dobrega.«