Pesem o junaku, ki potrebuje objem
Legendarnega pevca smo obiskali v »hiši na koncu sveta« in spoznali, kako nastajajo pesmi
Obiskali smo Andreja Šifrerja pri njem doma. Ne po naključju. To je zanj veliko leto – nedavno je praznoval 70 let, čez nekaj dni bo dobil posebno državno priznanje pri predsedniku Pahorju, pripravlja veliki koncert v Kranju, ki bo septembra, sklada nove pesmi in snuje projekte. Skratka, nešteto povodov za klepet ob kavi.
Njegova glasba je bila, vsaj na začetku, bolj kulisa. Pevca in Mirjam, ki mu stoji ob strani, smo imeli tokrat priložnost spoznati drugače, v domačem okolju. Sedemo za mizo in med drugim spregovorimo o tem, kako se ujameta. »Jaz sem televizijski zaslon, Mirjam pa tiskano vezje. Drug brez drugega ne moreta delovati,« je opisal Šifrer. Zdi se, da se res imenitno ujameta in dopolnjujeta; če je treba na kaj opozoriti, to brez zadržkov stori Mirjam, na kaj spomniti, Mirjam, če pa je treba zapeti, to stori Šifrer. Malce smo karikirali seveda, želimo pa povedati, da sta simpatičen par, ki se imenitno ujame.
Na koncu sveta
Hiša je na koncu sveta. Še ena karikatura, da ne bo pomote, ki bržkone terja pojasnilo: s sodobnimi napravami je namreč ne boste našli. »Satelitska navigacija v naših krajih še nima domovinske pravice,« se je pošalil Šifrer. Ta vas bo odpeljala čisto drugam, če jo povprašate po njunem naslovu. Ko prihajate prvič, tako ne ostane drugega, kot da se ustavite, ko izgubite pot, in pokličete gostitelja, ki vas bo sam vodil do vrat. Okolica, nekoč vas, danes bolj predmestje, pa je mirna in spokojna. Zlahka si tam predstavljamo nastajanje pesmi, ki jih danes tako radi slišimo.
Glasbene kilometrine se je res nabralo precej. Njegov prvi studijski album Moj žulj je izšel leta 1978. Z glasbo se je sicer ukvarjal vse od najstniških let, pripomni. »Vendar je kar fino, da sem se postaral, da imam izkušnje, da nisem več tisti srednješolec,« pripomni v smehu. Tistih prvih pesmi se namreč še dobro spomni, kot bi jih pisal včeraj. Recimo:
Vedno po mestu hodim sam brez cilja skozi noč, ker vem, da nikogar nimam, kamor bi šel po pomoč.
»Ni mi več všeč,« reče po tistem, ko jo zrecitira takole iz spomina. In kaj je narobe z njo, vprašamo. »Ogromno,« odgovori. »Prisiljena rima, noč – pomoč, kar zdaj sicer slišim velikokrat, je že ena taka velika težava. Od takrat sem zrasel in me ne zanima, ali bo odziv ali ne, pač pa več pomeni, da jaz sam takega besedila ne morem prežvečiti. Če je to neko lahkotno sporočilo, si včasih to res še dovolim, sicer ne. Recimo v primeru pesmice o Gorenjcih ...«
Pa začne:
»Tukaj mora biti sporočilo nedvoumno in mora biti tako tudi napisano,« pove v svojem mehkem glasu z značilnim gorenjskim pečatom. Nato se spet od srca nasmeji.
»Če pa govorim o odnosu z mojo ljubljeno osebo, imam veliko več prostora uporabiti vesolje besed. Vendar mora tudi znotraj tega biti zelo jasno sporočilo ...«
Za trenutek se iz intervjuvanca spet spremeni v besedilopisca:
Potrebujem objem, tvoj varen objem, ker več ne znam in ne vem. Ko me gledaš v množici, se ti zdim močan, poln samozavesti, zaželen, oboževan.
A v resnici ta junak je krhek in šibak, razcefranega srca, poln neizsiljenih napak.
»To je torej junak, ki potrebuje objem, varen objem. Ko prideš iz neke zmage, si 'scuzan', izpraznjen, potrebuješ majhen smrček, ki te pride iz teme stisnit k sebi. Ker sam slaviti ne moreš. Sreče ne moreš imeti sam.«
Tule, pri koncu, se je prav prisrčno obrnil k svoji Mirjam.
Takole nenačrtovano se je med intervjujem ponudila priložnost, da smo začutili in videli, kako nastajajo pesmi. »To lahko danes traja leta,« je še pojasnil.
V tistem se spomnimo, da so nam pri založbi ZKP RTV nedavno omenili, da pripravlja novo gramofonsko ploščo. Zakaj vinilka? »Najprej zato,« je odgovoril Šifrer, »ker je ploščo dobro imeti. Drugi razlog je ta, da se te plošče zdaj bolje prodajajo kot cedeji.« Nato malce pomisli in nadaljuje: »Te plošče (Ideje izpod odeje, op. p.) smo sicer ob izidu leta 1990 prodali čez 100.000 izvodov, tokratna naklada bo 500. Da lahko vidite razmerje.« In razliko v času.
Vrnitev skozi čas
Zakaj je vinil spet tako moden in zakaj je njemu všeč? »Najprej zato, ker je zvok boljši. Ta ni stisnjen. Pri cedejih sklepaš kompromise, ker se zgornji in spodnji toni zbrišejo. Spomnim se, kako je bilo, ko so prišli cedeji. Šele takrat smo se tudi zavedli, kako pomembna je velikost gramofonske plošče, saj je lahko umetnik res naredil poseben dizajn ovitka, posebnost, kot si jo je zamislil. Potem so ovitki postajali vsem manjši, no, danes pa jih z digitalizacijo glasbe ni več. Ovitek je bil nekoč prava izložba plošče.«
Med pogovorom se sprehodimo po dnevni sobi, ki je tudi soba spominov. Na eni od sten so obešene slike otrok, vsi so danes že odrasli, na drugi slika njegovega očeta in mame, na tretji plošče in cedeji, spomin na bogate naklade albumov in nekakšen pregled dolge kariere.
Na svoje otroke je izjemno ponosen, staršev se rad spominja. Opazimo, da je na steni fotografija očeta, na kateri se smeji, na drugi je bolj resnoben. Gostitelj se zasmeji in pojasni: da, na oni, kjer je resnega obraza, ga spodaj desno opazuje njegov žena, na drugi pa je sam in prešerno nasmejan. Stare fotografije, črno-bele.
Šifrerjevi so v teh krajih že dolgo doma. Še za časa cesarstva so se priselili in tu ostali.
Toda vrnimo se v sedanjost. Med pogovorom omeni, da so ga povabili na nastop na neki državni proslavi. In, je sprejel? »Seveda. Res pa, da so me prosili, da ne bi zapel Umrla je država.« Spet se nasmeji. »Ustregel sem jim, seveda. Ta pesem je bila napisana v nekem drugem času. Jaz sem namreč velik navijač Slovenije, veste. Sem zdrav patriot, ne bolan. Imamo namreč oboje. Žal mi je, da se patriotizem in ljubezen do domovine enači z neko desno politično opcijo. Mislim, da je to napaka, za katero ne vem, od kod prihaja.«
Razmisli in nadaljuje: »Po zmagi košarkarjev na evropskem prvenstvu je Luka Dončić rekel: 'Tako sem vesel za Slovenijo.' Novinar pa ga je kar prekinil ... Mislim, kaj je narobe? Zagotovo obstaja neki sredinski patriotizem, ki ga ne vidim. No, jaz ga pa imam.«
Med hojo in pogovorom nas je pot pripeljala na vrt. Ravno smo želeli pogovor spet speljati na delo in življenje, ko se Šifrer zasuče proti drevoredu ob robu hiše, bolj natančno k hruški na začetku. »Že tri leta ni obrodila,« jo pogleda in prav pazljivo v dlan položi enega od še majhnih sadežev. »Letos pa se nam obetajo prav slastne hruške.«
Vrt je skrbno urejen in – odprt. Tako redko dandanes, ko se mnogi poskušajo skriti za čim višjimi zidovi. V tem delu njihove vasi je drugače.
Pozneje nam je med pogovorom zaupal, da se rad druži s pozitivnimi ljudmi. Če pri kom začuti, da se ne bosta najbolje ujela, se mu raje izogne. »Ni kemije.« To se kar nekako sklada s tistim, kar smo začutili ob pogledu na odprtost tega prostora.
Že od lani pri sebi doma redno organizira večere z ljudmi, s katerimi se je v življenju ujel in ki so na njem pustili pečat. Kakšnih dvajset gostov vsakič, začelo pa se je, kot je pojasnil, s poklonom Juretu Robežniku pred kakšnim letom dni.
Zaklad v uti
Na robu vrta stoji lesena uta, ki se je izkazala kot imeniten povod, da smo pogovor vrnili na glasbeno pot. V njej so na steni obešeni plakati, ki so nastajali ob različnih priložnostih. Na skrajno levi strani je denimo plakat, ki je bil promocija za Zoboblues. Takrat je imel Šifrer še precej bujnejše rjave lase in brado, ki je bila dolgo tako značilna zanj. Lepi spomini, pripomni.
To je bil tudi čas, ko je bil kot zunanji sodelavec vpleten v založbo ZKP RTV. Takrat je med drugim obiskoval dogodke v tujini in srečeval zanimive ljudi. Prek takšnih poznanstev je imel priložnost bolje spoznati ameriški Nashville, prestolnico country glasbe in te industrije. Mnogi prijatelji iz tujine so zaznamovali njegovo pot: Dave Cook recimo, ki je bil producent na nekaterih njegovih ploščah, Des Moore, Steve Wood, kitarist Mike Hamilton ...
Z nekaterimi angleškimi kolegi bo letos nastopil po Sloveniji, je omenil. Med drugim v Zgornjem Tuhinju, kjer je sovpadla Šifrerjeva okrogla obletnica s 70-letnico tamkajšnje gledališke skupine. Mimogrede je še omenil, da bo pel tudi na letošnjem Lentu v Mariboru.
Njegovih pesmi bržkone ni treba naštevati, mnoge so ponarodele. Vendar je glede tega precej skromen. »Bilo je veliko takšnih in drugačnih,« se je glasil njegov odgovor. Ko smo hodili mimo omenjene stene, na kateri ima obešene platinaste plošče, je omenil, da jih sprva ni imel namena postaviti nikamor, pač pa ga je k temu prepričal mojster, ki je pomagal pri obnovi. Hiša tudi ni zvezdniško razkošna, kot bi nemara po vsem blišču, ki ga gledamo na malih zaslonih o življenju zvezdnikov po svetu, pričakovali, pač pa je nekako racionalno funkcionalna. Tudi s kakšno pokvarjeno žaluzijo, da ne bo pomote. Eno tako so »popravili« otroci, pojasnita gostitelja. Prijeten dom, prijetna družba in veliko smeha.
Kot rečeno, je letošnje leto za pevca s številnih vidikov nekaj posebnega. Med drugim mu bodo v Kranju septembra priredili veliki koncert, spremljala ga bo razstava. »To je nekaj, kar se še ni zgodilo,« je ob tem pripomnil Šifrer. »Da bi te župan, torej neke vrste vladna struktura, poklical in rekel, da bi nekaj naredili zate. Neverjetno.«
Pozneje se je porodila še ideja o razstavi. Mirjam razmišlja, da bi pripravili tudi kolaž posnetkov s koncertov, na katerih se začuti energija, ki jo s seboj prinaša tista imenitna pesem Za prijatelje. Ta je res domala naša druga himna.
Takšni so bili torej vtisi, besede in občutki na obisku pri Šifrerju in Mirjam. Bilo je prijetno. Zaupal nam je še, da ima eno besedilo napisano o sebi. Nekaj hudomušnih verzov nam je že zaupal, toda naj ostanejo za kakšno drug priložnost. Aha, pa še to: najraje pije kavo, bogato obloženo s sladko smetano ...