Za manj travm in večjo zaščito mladih žrtev
Otroci, ki so žrtve kaznivih dejanj, so pod eno streho deležni ustrezne strokovne podpore, s čimer bodo obvarovani pred nepotrebnim večkratnim podoživljanjem travmatičnih dogodkov
Želje, da bi živeli v svetu, v katerem otroci ne bi bili žrtve najrazličnejših zlorab, žal ostajajo le želje in zato je še bolj pomembno, da so otrokom in mladoletnikom, ki so žrtve kaznivih dejanj, na voljo ustrezno usposobljeni strokovnjaki in ustanove, kjer lahko travmatizirani žrtvi pomagajo po najboljših močeh. To poleg psihosocialne opore vključuje tudi žrtvam prijaznejše (pred)kazenske postopke.
Slovenija je na tem področju naredila korak naprej z odprtjem Hiše za otroke po vzoru islandskega projekta Barnahus, ki je bilo po zamudah vendarle konec maja. Poslanstvo Hiše za otroke, ki stoji v neposredni bližini ljubljanske tržnice Moste, je zaščita otrok, žrtev in prič kaznivih dejanj v kazenskem postopku na način, da se jim zagotovi prilagojen način zaslišanja, ki jih ne izpostavlja mučnim večkratnim zaslišanjem s podoživljanjem travmatičnih dogodkov, in takojšnjo psihosocialno pomoč. Izkušnje iz tujine – islandski primer dobre prakse Barnahus je prevzelo že 23 evropskih držav – še kažejo, da multidisciplinarni in medinstitucionalni pristop, ki ga pod eno streho združuje Hiša za otroke, tudi pospeši predkazenski postopek. Sicer pa se bodo v Hiši za otroke, ki omogoča celostno obravnavo otrok, žrtev kaznivih dejanj, v prvi fazi osredotočali na postopke in pomoč mladoletnikom ob sumu spolnih zlorab, čez dve leti pa tudi na druga kazniva dejanja.
Na zlorabo in zanemarjanje se hitreje odzovemo
Položaj direktorice Hiše za otroke je prevzela Simona Mikec, prej pomočnica direktorice Centra za socialno delo Ljubljana na enoti Ljubljana Bežigrad, ki ocenjuje, da ima Slovenija na splošno dobro razvit in z mednarodnimi standardi usklajen sistem varstva in zaščite otrok. »V zadnjih letih so pristojne institucije sprejele vrsto odločitev in zagotovile izvajanje aktivnosti, ki izboljšujejo položaj otrok: začel je veljati družinski zakonik, katerega temeljno načelo je zagotavljanje največjega interesa otroka, potem je bil dopolnjen zakon o varuhu človekovih pravic, ki ureja področje zagovorništva, sprejeta je bila resolucija o družinski politiki 2018– 2028. Vse to pa samo po sebi ne pomeni, da tega področja ni treba nenehno dopolnjevati in izboljševati.« Simona Mikec ima dolgoletne izkušnje s področja obravnave ranljivih otrok. Zadnje leto in pol je delala kot pomočnica direktorice enote Ljubljana Bežigrad, pred tem pa je bila skoraj 19 let zaposlena na področju zaščite otrok in mladostnikov na enoti Ljubljana Vič - Rudnik (CSD Ljubljana). »Vse moje delovne izkušnje so dragocene, mislim pa, da mi bodo izkušnje, ko sem bila strokovna delavka na terenu, dosti več pripomogle pri vzpostavitvi Hiše za otroke in njeni umestitvi v sistem za zaščito otrok. Sem tudi zagovornica otrokovih pravic pri varuhu človekovih pravic in imam zaključeno specializacijo iz psihoterapije.« Koliko se je v tem času spremenilo naše dojemanje otrok, žrtev kaznivih dejanj, in ali smo začeli odrasli bolje »brati« znake zlorab pri otrocih in tudi ustrezneje ter pravočasno ukrepati? »V 20 letih, odkar delam na področju zaščite otrok, se je spremenilo dojemanje glede prijav nasilja nad otroki. K temu so veliko prispevali tudi zakon o preprečevanju nasilja v družini in številne akcije ozaveščanja; kot družba smo bolj senzibilizirani ter se na zlorabo in zanemarjanje hitreje odzovemo. Še vedno pa veliko primerov ostaja zaprtih med štirimi stenami. In kot sama rada rečem, nikoli nismo preveč senzibilizirani in ozaveščeni, ko se je treba odzvati na zlorabo otroka. Pri spolni zlorabi otroka je najprej treba razbiti vse mite in predsodke, dogaja se namreč v vseh družbenih slojih in ima različne pojavne oblike. Kot družba se moramo truditi, da se odzovemo na stisko otroka, ki se lahko kaže v vedenju, čustvovanju, funkcioniranju ali pa jo otrok izpove. In takrat je pomembno, da otroku ponudimo pomoč in podporo, ki je strokovna, dostopna, hitra in celostna. To namreč ponuja Hiša za otroke. Na tak način se otroka ne bo zasliševalo več, kot je treba, ker se bomo trudili, da bo že prvi intervju speljan na način, da ga ne bo treba ponavljati. Poleg tega bo otrok dobil tudi podporo v obliki krizne podpore in psihosocialne pomoči.«
Celostna obravnava otroka
Po raziskavi ministrstva za pravosodje je vsaka peta oseba v otroštvu doživela vsaj eno obliko spolnega nasilja in vsaka sedma dve ali več oblik. Da so projekti, kot je Hiša za otroke, potrebni, kažejo tudi podatki slovenske policije o številu obravnav kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, ki je mlajša od 15 let: leta 2017 je policija obravnavala 114 primerov takšnih napadov (delež preiskanih kaznivih dejanj je bil 87,7-odstoten), leta 2018 96 primerov (89,6-odstotna preiskanost), leto kasneje je bilo primerov spolnih napadov na mlajše od 15 let največ doslej, in sicer kar 145 (preiskanost 90,3-odstotna), leta 2020 100 primerov (z 98-odstotno preiskanostjo) in leta 2021 je policija obravnavala 121 primerov spolnih napadov na mlajše od 15 let (95-odstotna preiskanost). »Tudi moje osebne izkušnje iz dela na področju ogroženih otrok so, da se število obravnav ogroženih otrok iz leta v leto povečuje – kar seveda lahko pripisujemo tudi manjši toleranci do nasilja in bolj senzibilizirani družbi. Zanimivi so podatki z Islandije, po petih letih po vzpostavitvi Barnahusa pri njih se je število prijav podvojilo in število obsodb potrojilo. Podobno je tudi v drugih evropskih državah,« dodaja Simona Mikec.
Vlogo in ključno nalogo Barnahusa vidi v tem, da otroci (in družine) ne bodo več prepuščeni samim sebi, ne samo po zaključenem postopku, ampak tudi med njim. »V dosedanjem sistemu, ko so številni strokovnjaki delali dobro ali celo zelo dobro, se je prevečkrat zgodilo, da je moral otrok večkrat prihajati na zaslišanje ali pogovore na različne institucije (policija, centri za socialno delo, sodišče, izvedenec), ob tem mu nihče ni podal informacij ali mu ponudil podpore, ki bi jo potreboval. Velik izziv v Sloveniji v tem trenutku so tudi dolge čakalne vrste pri psihologih in psihoterapevtih v sistemu javnega zdravstva. Celostna obravnava v Hiši za otroke je usmerjena v to, da bo za te otroke poskrbljeno na način, da bodo prejeli krizno podporo pred izvedbo forenzičnega intervjuja in po njej, sam forenzični intervju bo izvedel za to usposobljen strokovnjak, po zaslišanju pa bo imel otrok tudi psihosocialno ali terapevtsko pomoč, če jo bo potreboval.«
Tudi vrhovno državno tožilstvo že od leta 2016 aktivno sodeluje pri projektu vzpostavitve Hiše za otroke (Barnahus) v Sloveniji s ciljem, da najmlajšim žrtvam v sodnih postopkih omogočijo hitro in prijaznejšo obravnavo. Med njimi je tudi Mirjam Kline, vrhovna državna tožilka in članica medresorske skupine, ki je med drugim sodelovala pri izobraževanju predstavnikov policije za izvajanje forenzičnih intervjujev z mladimi žrtvami kaznivih dejanj: »Bistvo tega projekta je, da otrok vstopi v hišo, ki po ničemer ne izstopa iz okolice – otrok ne vstopa v hišo z velikim napisom sodišče, policija, center za socialno delo, s tem se izognemo stigmatizaciji otroka. Pomemben je tudi ločen vhod v hišo za otroka kot žrtev kaznivega dejanja in obdolženca ter da se med potekom forenzičnega razgovora ne srečata. Obdolženec lahko v spremstvu zagovornika, sodnika in tožilca v ločenem prostoru posluša razgovor z otrokom in prek sodnika oziroma strokovno usposobljene osebe otroku tudi zastavlja vprašanja. Gre za neposredno zaslišanje, ki pa poteka na drugačen način. Pogovor z otrokom se avdiovizualno posname, kar pomeni, da gre za dokaz tudi v nadaljnjih sodnih postopkih. In ker vemo, koliko časa trajajo ti sodni postopki, je zelo pomembno, da s pomočjo posnetkov vidimo, kakšen je bil otrok, ko se mu je zgodilo kaznivo dejanje.« To bo pomembno tudi v primerih, in teh ni malo, ko žrtve dejanje prijavijo kasneje v življenju, ko že odrastejo. Če se bo izkazalo, da je po prvem pogovoru treba dodatno razjasniti določene okoliščine, bo tudi dodaten pogovor z otrokom potekal v prostorih Hiše za otroke. »Pomembno je, da pogovor poteka v hiši, in zaželeno je, da razgovor opravlja ista oseba, ki je z otrokom že prej vzpostavila stik,« še dodaja Mirjam Kline.
Poleg multidisciplinarne obravnave otroka v Hiši za otroke je, kot smo omenili, pomembna tudi umestitev same ustanove v prostor in njena neformalna narava, saj navidezno ne gre za »uradne prostore«, kot so prostori policije, sodišča in drugi. Kako pa poteka postopek, ko je otroka v Hišo za otroke napotilo sodišče? Simona Mikec pojasnjuje, da se bodo najprej na tako imenovanem pripravljalnem sestanku sestali vsi pomembni vpleteni, ki otroka obravnavajo in poznajo. »Namen pripravljalnega sestanka je, da si izmenjamo informacije in pripravimo na forenzični intervju. Ko bo prišel otrok, ga bo sprejel strokovni delavec, ki se bo z njim pogovoril, mu podal potrebne informacije, ga razbremenil in ga odpeljal v sobo
Simona Mikec, direktorica Hiše za otroke: »Nikoli nismo preveč senzibilizirani in ozaveščeni, ko se je treba odzvati na zlorabo otro
ka.«
za zaslišanje, kjer ga bo čakal tisti, ki bo izvajal forenzični intervju. Tudi takoj po zaslišanju bo otrok dobil potrebno podporo, v nadaljevanju pa tudi psihosocialno pomoč, ki lahko traja dlje časa. Zakon predvideva, da lahko tudi policija in centri za socialno delo opravljajo svoje naloge v sodelovanju s Hišo za otroke, kar pomeni, da lahko uporabijo naše prostore ali storitve, seveda ob predhodnem dogovoru,« pojasnjuje Simona Mikec. Psihosocialna pomoč bo otrokom omogočena predvidoma tedensko, je pa obravnava odvisna od potreb in starosti otroka ter ciljev obravnave. Pomoč in podporo bomo ponujali tudi nezlorabljajočim družinskim članom. »Pomembno je, da sta cilj in namen obravnave prilagojena vsakemu konkretnemu otroku posebej. Če bo sodišče ocenilo, da bi bilo za otroka, ki je že v obravnavi na sodišču, potrebno, da se vključi v Hišo za otroke, ga bomo seveda sprejeli.«
Primer dobrega sodelovanja
Projekt Hiše za otroke spada pod okrilje ministrstva za pravosodje, in preden je zaživel, se je zamenjalo kar nekaj ministrov in šele četrti po vrsti, Marjan Dikaučič, je tik pred predajo ministrskega žezla prerezal slavnostni trak ob odprtju konec maja. Začetne aktivnosti segajo v leto 2017 (ideja o posebni zaščiti otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj, je po besedah Mirjam Kline še starejša), intenzivneje delo pa se je začelo leta 2020 s pripravo zakonskih podlag za njeno delovanje. Vzporedno so potekali postopki za pridobitev sredstev Norveškega finančnega mehanizma, s katerimi so na ministrstvu v okviru vnaprej opredeljenega projekta Hiša za otroke zagotovili prenovo, preureditev in opremo prostorov hiše. A pri projektu gre za veliko več kot za lično urejene prostore. Gre predvsem za okolje, kjer je žrtev v stiku z ustrezno usposobljenimi strokovnjaki: na ministrstvu za pravosodje so s pomočjo skupnega projekta Evropske unije in Sveta Evrope ter projekta PROMISE 3 zagotovili usposabljanje tako kriminalistov, ki bodo izvajali forenzične intervjuje z otroki, kot tudi strokovnjakov za psihosocialno pomoč. Forenzični intervju z otrokom, žrtvijo spolnega nasilja, lahko namreč po posebnem protokolu opravlja samo verificirani delavec policije, ki je predhodno opravil predpisano izobraževanje in pridobil certifikat. Kot so pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, certifikat za opravljanje forenzičnega intervjuja z otrokom ni datumsko omejen, je pa ob tovrstni obravnavi nujno potrebno tudi redno usposabljanje vseh strokovnjakov, ki bodo izvajali zaslišanje otroka, kar bo zagotavljala Hiša za otroke. Forenzični intervju je pogovor z otrokom, ki mora biti opravljen po protokolu, ki določa faze in pravila pogovora ter ima kot tak tudi procesno veljavo. Cilj te oblike intervjuja je, da otrok izpove svojo grozno izkušnjo le enkrat (pogovor je tudi avdio- in videodokumentiran). V slovenski policiji so vzporedno z izobraževanjem zasnovali protokol, ki temelji na mednarodno priznanih protokolih in upošteva tako posebnosti slovenske zakonodaje kot jezikovne posebnosti. Protokol so pregledali eksperti v Sloveniji in mednarodni eksperti, ki jih je angažiral Svet Evrope, so po zaključku izobraževanja aprila letos sporočili iz policije.
Do zdaj hiša sicer še ni sprejela prvega otroka, potekajo pa usposabljanja in predstavitve obravnave v Hiši za otroke za vse pomembne deležnike. Med poglavitnimi cilji v tem trenutku je kadrovska zapolnitev ekipe sodelavcev in dokončna ureditev prostorov ter delovanja javnega zavoda. »Prizadevamo si, da bi čim prej začeli sprejemati otroke – ne zaradi razlogov, zaradi česar bodo napoteni k nam, ampak zato, da čim prej začnemo izpolnjevati svoje poslanstvo,« še dodaja direktorica Simona Mikec.