Kako čudovite gozdove ima Slovenija!
Te so si te dni ogledali člani mednarodnega združenja, ljubitelji in strokovnjaki – Med slovenskim človekom in drevesom se je stkal poseben odnos
Slovenija ima ene najlepših gozdov srednje Evrope, morda celo na svetu. Kot primer, da je nekaj posebnega, omenimo, da so se te dni pri nas mudili člani mednarodnega združenja ljubiteljev in strokovnjakov gozdov oziroma člani mednarodne dendrološke zveze. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so bili navdušeni. Nam pa se je to zdel imeniten povod, da o naših gozdovih izbrskamo in povemo kaj več. Pri tem nam je malo pomagal dr. Jože Bavcon iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, malo pa tudi različna strokovna literatura, ki je na tem področju kar bogata. Navsezadnje bi lahko tudi rekli, da imamo Slovenci prav poseben odnos do dreves, da jih cenimo in spoštujemo. Pomislimo: Slovenija ima zaradi lege izredno raznoliko rastlinje, po drugi strani se lahko tako rekoč s kolesom zapelješ od panonskih do gorskih gozdov, in če si vzameš še čas za ovinek nekoliko južneje, lahko doživiš pragozd. Kar štirinajst jih imamo. Ko si že v naših gozdovih, lahko slišiš lepo simfonijo pesmi ptic in narave. Nam se to morda zdi samoumevno, drugim ne. Dr. Bavcon, ki je omenjene tuje goste vodil po naši deželi, je med drugim omenil, da so bili nad pesmijo kukavice povsem očarani Angleži. Tam te pesmi namreč ne slišijo več.
Kaj so lahko videli?
Kaj so lahko gostje še videli? Denimo Cvelbarjev dob ob Krki, nedaleč od Kostanjevice, kjer ležijo Malence, tam pa domuje najmogočnejše bitje evropskih poplavnih ravnic oziroma edini avtohtoni hrast, ki je za domovanje izbral močvirnata, občasno poplavljena tla.
Lahko so zavili v Krakovski gozd, v središču katerega je pragozd. Za ljubitelje posebno doživetje. Ko so se peljali čez Vršič, so lahko opazovali naglo spreminjanje drevja. Medtem ko je na eni strani hriba listje šele dobro začelo rasti, je nedaleč stran narava že povsem spomladansko bujna. Seveda, ker je del Vršiča in okoliškega hribovja lep čas pod snegom.
Lahko so odšli še malo naprej in v Kanalu ob Soči vstopili spet v čisto drugačen svet v primerjavi s svetom le malce severneje. Tam vstopamo v deželo sredozemskega vpliva. Tako velike spremembe v razmeroma majhni deželi.
Kako posebna je v tem smislu Slovenija, kaže podatek, da pri nas uspeva več kot 3500 rastlin, kot nam je povedal dr. Bavcon. V denimo Nemčiji, na precej večjih prostranstvih, bi jih težko našli več.
Kot mnogi, ki obiščejo Slovenijo, so tudi ti gostje prespali v Ljubljani. Vtis? Kako zeleno mesto! Posebej s ptičje perspektive, ob pogledu z gradu je mogoče videti, kako drevje spomladi, poleti in jeseni močno zaznamuje, ozeleni to mesto. Tudi na ulicah je lahko vzdušje posebno. Mali jesen, denimo, kraljuje na nekaterih najpomembnejših, kot so Slovenska, Gosposvetska, najti je mogoče hrast, v kakšnih uličicah brezo, ponekod
ciprese, prijeten gozd pa že na bližnjih hribih, kot sta Šišenski hrib in Golovec.
V dobrem stanju
Kako je mogoče, so se spraševali gostje, da je Slovenija tako raznolika? Zaradi lege, seveda, in zaradi ljudi, ki skrbijo za naravo. Dr. Bavcon nam je med drugim povedal, da je gozd pri nas praviloma v dobrem stanju, da se širi in da je, kadar govorimo o šestdesetih odstotkih poraščenosti pri nas, ta odstotek morda v resnici višji, vsaj če gledamo z vidika prostora, ki ga ima gozd na razpolago. Slovenija se tako po nekaterih podatkih glede gozdnih površin uvršča takoj za Finsko in Švedsko, po nekaterih podatkih pa takoj za Finsko. »Slovenski gozd je po drugi strani zelo raznolik, ne potrebuje dodatnega pogozdovanja in se sam izredno dobro obnavlja,« je še poudaril dr. Bavcon. Omenil je še, da izgubljamo gmajne in še kaj, kar sicer popestri rastlinsko raznolikost, in da moramo ohraniti tudi to, sicer bo narava v tem pogledu siromašnejša. Povedano drugače: če ne bomo pazili, utegne biti gozda že preveč, s tem pa se zmanjša prisotnost drugih rastlin. Dvorezni meč, torej. Pri slovenskem zavodu za gozdove navajajo, da je Slovenija res prava dežela gozdov, saj ti, gledano bolj natančno, statistično, pokrivajo 58,2 odstotka naše domovine. 1.180.281 hektarjev gozdov pokriva več kot polovico površine države, ob tem imamo še 14.367 hektarjev drugih
gozdnih zemljišč, kot so rušje, površine pod daljnovodi, gozdne ceste. »Večji del slovenskih gozdov je v območju bukovih, jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih gozdov (70 odstotkov), ki imajo razmeroma veliko proizvodno sposobnost,« še navajajo pri zavodu.
Ko smo dr. Bavcona vprašali, ali se strinja, da imamo na Slovenskem poseben, sentimentalen odnos do dreves, je pritrdil. »To lahko med drugim opazimo pri mestnih drevesih,« je odgovoril. »Kadar jih moramo posekati ali kaj spremeniti, se ljudje utegnejo zelo razburiti. Seveda moramo včasih tudi kakšnega odstraniti. Veste, v mestu je posebej pomembno, da je drevo zdravo, sicer se lahko na koga prevrne.«
Ocenjuje sicer, da je tudi v tem smislu pri nas dobro stanje, drevje pa navsezadnje redno skrbno pregledujejo. To bi morali storiti vsaki dve leti.
Slovenija ima zaradi lege izredno raznoliko rastlinje, tako rekoč s kolesom pa se lahko zapelješ od panonskih do gorskih gozdov, in če si vzameš še čas za ovinek nekoliko bolj južno, lahko doživiš tudi pragozd. Kar štirinajst jih imamo.
Drugačno obrezovanje
Da se odnos do dreves, ki je že tako dober, lahko še izboljša, pa kaže dejstvo, da danes pri nas v stroki velja nov, boljši način obrezovanja. No, da je način nov, morda ne bo držalo, nas je opozoril sogovornik, saj se načina oskrbe dreves dobro zavedajo kmetje in so ga poznali naši predniki. Za kaj gre? V šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in tudi še malce kasneje se je drevje v mestih in doma skoraj vedno obrezovalo tako, da se je porezalo vse veje, kar je za rastlino šok. »Takrat niso toliko upoštevali in se zgledovali po naravi,« je pojasnil sogovornik.
Namreč, če drevju obrežemo vse veje, potem utegne pognati še bolj na vse strani. Tako danes drevje obrezujejo skrbneje, in sicer tako, da obrežejo kakšno suho vejo sem ter tja, drugo praviloma pustijo. Na tak način drevo med drugim ohrani svojo sposobnost, da se zaščiti pred raznimi okoljskimi negativnimi vplivi. Da so gozdovi nekaj posebnega, vse bolj spoznavajo v Evropski uniji. Morda bi rekli, da bi se lahko v Bruslju česa naučili od nas, zdi pa se, da gredo svojo pot. Bavcon nas je opozoril, da je sicer zamisel, da bi po Uniji posadili tri milijarde dreves, dobra, vendar Slovenija tega ne potrebuje, saj je že tako dovolj gozdnata. Navsezadnje tudi ne bi bilo prav pametno, svari, k našemu drevju dodajati tujerodne vrste, ker bi s tem lahko k nam med drugim prinesli še kakšno novo drevesno bolezen in bi tako imeli nove težave.