Izjemna reka brzic, bobrov in kanjonov
Štirje kajakaši so preveslali Savo od njenega izvira do meje s Hrvaško in jo pokazali v vsej njeni lepoti
Rok Rozman je oseba, ki človeka ne pusti hladnokrvnega. Za nekatere je malodane vzornik v boju za ohranjanje rek, pravi frajer, mož besede in trdne drže, borec proti krivicam in pohlepu, za druge prav zaradi vsega tega trn v peti, ki bi ga najraje izbrisali z obličja. Svetovna javnost ga je podrobno spoznala pred šestimi leti, ko se je z 2000 udeleženci iz 18 držav podal na dolgo in težko pot boja proti velikim korporacijam in kapitalu, ki želijo na Balkanskem polotoku zgraditi zdaj že 3300 jezov na rekah in potokih, ki še vedno neukročeno tečejo proti svojemu izlivu. Po odmevni akciji Balkan Rivers Tour 1 je nastal film Nepoškodovane, ki je prejel 13 nagrad na mednarodnih filmskih festivalih, Rozman pa je hočeš nočeš postal Robin Hood sodobnega časa. Zdaj je svojo energijo preusmeril na Savo. Na reko, ob kateri je, rojen na Črnivcu pri Brezjah, odraščal. Vse prvo se mu je zgodilo na Savi. Tu se je spuščal z vrstniki na traktorskih zračnicah, se z mopedom podil po njenih bregovih in lovil punce, naredil na njej prve veslaške zavesljaje in z očetom ulovil prvo ribo. Z ekipo štirih kajakašev in v režiji Rožleta Bregarja se je leta pozneje podal raziskat to skrivnostno reko od njenega izvira do meje s Hrvaško. Z vsemi njenimi brzicami, divjo naravo in okoljem, ekosistemom, ki se je ponovno vzpostavil ob njej, ter zgodovino in zgodbami, ki so ostale vklesane v njenih bregovih. Nastal je celovečerec Ena za reko: Zgodba Save.
V Južni Ameriki ali na Savi?
»Le malokdo ve, da se na Savi načrtuje gradnja 12 jezov, od tega kar deset na srednji Savi. Malo jih tudi ve, da je na Savi že zdaj 16 jezov. Veliko je že uničenega. Toda na srečo je ostal del reke od sotočja Sore in Save v Medvodah do sotočja s Savinjo pri Zidanem Mostu, kjer jezov ni. Tam Sava zelo dobro deluje, saj nima ovir. Predlani smo soustvarili skupino, ki bi združila čim več organizacij in posameznikov, ki jim je mar za to reko, in padla je odločitev, da preveslamo Savo od Bohinja do Beograda. Zapletlo se je z mejami, zato smo preveslali le slovenski del reke in raje kot da bi organizirali velik veslaški dogodek, o tem posneli film,« razlaga Rozman. Na pot po Savi se je odpravil z Brankom Djokovićem, s katerim sta začela veslaško pot v Podkorenu na Savi Dolinki, ter Carmen Kuntz in Borom Miheličem, ki sta startala na Bohinjskem jezeru. Na sotočju obeh rek pri Radovljici so se srečali in skupaj nadaljevali pot.
Zakaj je vse premalo pozornosti javnosti za srednjo Savo, Rozman poda preprost odgovor. »Premalo ljudi jo pozna, toda srednja Sava je izjemna. Ob njej so mesta, za katera bi ljudje mislili, da so nekje v Južni Ameriki. Med Litijo in Trbovljami teče v kanjonu, na eni strani je železnica, na drugi cesta, toda ko si na vodi, ne slišiš ne ene ne druge, ker vse naokoli buči od brzic. Kup živali je tam, ptic, rib, vidre, videli smo sledove bobrov. Odkar ni več onesnažena, je postala nenormalno lepa reka z velikim potencialom za trajnostni turizem. Domačini iz Hrastnika so začeli voziti raft, povpraševanja je veliko in bi ga bilo še več, če bi ljudje srednjo Savo zares poznali,« je prepričan.
Štirje kajakaši so se poglobili tudi v zgodovino reke, obiskali muzeje, našli stare fotografije izpred sto let in več, ko je bila Sava okoli Ljubljane široka kilometer in pol, ko je bilo tam eno samo veliko prodišče. »Veliko imen okoli Ljubljane je povezanih
z vodo, Litija pa je bila nekoč veliko pristanišče. Ko smo veslali po srednji Savi, smo videli na njenem desnem bregu ostanke starih opuščenih poti, ki so nastale zaradi vlačugarjev, ki so vlekli ladje proti toku od Siska do Litije in naprej do Zaloga. Okoliški travniki pa so bili poraščeni s konopljo, ki so jo potrebovali za vrvi,« poda eno od zgodb iz filma.
Povsem drugače je bilo v spodnjem toku Save. »Ko reko ustaviš, začne organska snov razpadati, ker manjka kisika, in zato smrdi. Na kar nekaj akumulacijah na spodnji Savi so nasipi tako visoki, da je reka vzdignjena nad pokrajino, in ko veslaš, ne vidiš čez. V Brežicah je akumulacija velika za kar dve Blejski jezeri. Nikakor se nisem mogel znebiti občutka, kaj če gre nekaj narobe. Saj bo vse odplaknilo! Tolažijo nas, da ne bo šlo nič narobe, toda tudi v Mehiki so tako govorili, pa je lani umrlo nekaj sto ljudi zaradi tega. Vsako leto gre kje kaj narobe z jezovi. Meni je že stara mama govorila, voda je hudič in bo zmeraj našla pot. Zadnja dva dneva veslanja nismo niti malo uživali, 40 kilometrov na dan smo veslali po soncu, ravnem in voda je zaudarjala. A dokler tega ne doživiš, ne moreš komentirati.« Rezultat enajstdnevnega kajakašenja pa ni le celovečerni film, z Rožletom Bregarjem sta naredila tudi kajakaški vodnik po slovenskem delu Save, ki obsega 120 strani in predstavi vso reko v 16 etapah. Tako bo lahko vsak, ki zna veslati, preveslal Savo in imel priložnost videti, kakšna je.
Sava ostaja za Roka Rozmana posebna reka, čeprav živi zadnjih pet let
v Kobaridu. »Še vedno rečem: pojdimo za Savo, čeprav mislim Sočo. To je zato, ker sem odraščal z njo. Ko sva z očetom na Savi prvič lovila ribe, sva se v temi vračala domov in vsepovsod je bilo na stotine kresnic. Nič boljšega za štiriletnega fanta, ki povrhu vsega še ribo nese domov,« je prepričan. Kot otrok je treniral hokej, kot se za energije polnega Gorenjca doma v bližini Jesenic pač spodobi. »Le kako mi ne bi bil hokej všeč! Treniral sem ga od tretjega pa do šestnajstega leta, nato sem se skregal s trenerjem in že naslednji dan šel veslat,« odvrne.
Od hokeja, kajaka do olimpijskih iger
Doma niso bili navdušeni, da bi se njihov sin spuščal po divjih rekah. »Moral sem varčevati za kajak, zato je bil prvi v slabem stanju. Za veslo in čelado pa tako in tako ni bilo več denarja. V srednji šoli sva se s kolegom, ki je prav tako veslal, a tudi on ni bil ravno vešč veslanja, februarja podala na Savo Dolinko. Sneg je še bil za vodo in tudi neoprena nisva imela. Kakšen kilometer sem plaval v mrzli vodi, čoln pa sva našla šele pri kampu Šobec. A tako smo se učili. Nekajkrat smo imeli srečo, da nismo vsi utonili,
toda najbrž imam zato še danes rad reke. Ker nič ni bilo samoumevno in sem se moral znajti sam,« razmišlja. Po hokeju je začel trenirati veslanje in leta 2008 nastopil na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je v četvercu brez krmarja za las zgrešil bronasto medaljo. Želel si je olimpijske kolajne, a neke vrste obliž za to je prišel kasneje, ko je z ekipo priveslal bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Poznanu. Toda veslanje na mirnih vodah ga ni nikoli navduševalo, ni užival v tem, zato se je vrnil k svoji prvi ljubezni, kajaku in divjim rekam, ter hote ali nehote postal prvi zagovornik ohranjanja rek, čeprav mu aktivizem ni všeč, saj nekateri na račun mladih in sposobnih ljudi tiščijo naprej svoje agende in dobro služijo, je prepričan.
400 jezov v Sloveniji
V Čilu je spoznal Bena Webba iz Avstralije, ki mu je že uspelo rešiti reko v Peruju pred zajezitvijo. Videl je, da je težko, a ne nemogoče. Ko je pozneje izvedel, da nameravajo narediti 2700 jezov na Balkanu, se je začelo. V svet so ponesli glasove domačinov v odmaknjenih balkanskih vaseh, ljudi, ki iz generacije v generacijo živijo z reko, a so bili utišani. Danes so postali sami zagovorniki svojih rek. »V Bosni in Hercegovini so sprejeli resolucijo, da je prihodnjih nekaj let prepovedana kakršna koli gradnja na manjših vodah, v Črni gori so blizu temu, v Albaniji na Vjosi bo nastal nacionalni park. Navdušenci nad reko z vsega sveta prihajajo tja, kjer se je vzpostavila mikroekonomija, od katere lahko živi več domačinov. Toda ne delam si utvar, nedavno sem videl, da nameravajo zgraditi že 3300 jezov, le da na rekah, ki niso pod drobnogledom javnosti. Vedo, da lovijo zadnji vlak, kot pri nas na Savi. Ta trenutek je še mogoče z jezovi dobro zaslužiti, ker jih vsi propagirajo kot zelene, četudi niso.« Rozman je biolog, zato poda biološko razlago, kako jezovi spremenijo ekosistem in okolico. »Vem, da je ljudem malo mar za biologijo in ribe, ki jim s tem preprečimo pot na drst. Toda zaradi jezov se poglablja struga in posledično upada podtalnica. To se kaže že v Ljubljani, kjer je treba zaradi HE Medvode za zajetje vrtati globlje. Ker je več akumulacije, je več megle in posledično se spreminja okolica. A kar je še pomembneje, v Sloveniji že imamo 400 jezov, ogromno smo zajezili,« odvrne in razgrne zgodbo o Soči, na kateri so bili nekdaj načrtovani jezovi tudi v njenem zgornjem toku. »Bilo je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je skupina študentov in nekaj vplivnih ljudi preprečila gradnjo jezov pri Napoleonovem mostu v Kobaridu, kjer so bili temelji za 60-metrski jez, v Trnovem in Bovcu, kjer bi gradili 120-metrski jez. Če ne bi takrat nekaj ljudi reklo ne, ne bi imeli danes v Sloveniji več niti metra reke, ki bi tekla,« opominja.
Rok Rozman je z naravo povezan odveč nekdaj. »Tako kot kmet ne more brez zemlje, ribič ali kajakaš ne moreta brez reke. Nobene globoke filozofije ni v tem. Če ti je nekaj všeč in hoče nekdo temu narediti nekaj krivičnega, se boš postavil zanj. Saj si tudi jaz kdaj mislim, mar bi bilo bolje, če bi kaj normalnega počel, da bi lahko šel v miru na pijačo. Pa grem raje s prijatelji ob reko sedet, kjer imam mir. Da, tako daleč je šlo, že avtomobile so nam razbijali in nam grozili, vrgli kaj proti nam, a sem na srečo hokejist in se za vsako stvar pač ne tresem,« odvrne.
Film Zgodba Save pokaže reko v vsej njeni lepoti in gledalcu poda številne informacije, s katerimi si bo lahko ustvaril mnenje, ali si želi zajezene reke ali ne. »Ne lažem si, da lahko nas pet s filmom reši eno reko, lahko pa pomagamo ljudem, da se odločijo, ali bomo neko reko uničili ali ne. Javno mnenje je ključno,« se zaveda. Premiera filma Zgodba Save minuli teden v Kinu Šiška je bila razprodana, a se bo film predvajal med poletjem na različnih dogodkih v krajih ob Savi in po vsej Sloveniji. Jeseni si ga bo mogoče ogledati tudi v kinodvoranah, pozimi pa bo gostoval na mednarodnih filmskih festivalih.