Rusija nima vojakov za to, da po kasarnah lupijo krompir
Rusija je svoje interese in vpliv na druge države pogosto širila z vojaško silo in postavljanjem marionetnih vlad, podobno kot počnejo Američani
V vojne in oborožene konflikte po svetu se pogosto vmešajo svetovne velesile, mnogokrat jih najmočnejše države, ki svoje interese uveljavljajo tudi s silo, celo povzročijo. Pri tem seveda prednjačijo Združene države Amerike, ki so z zunanjo politiko izvažanja in »obrambe demokracije« v preteklosti vojaško sodelovale v konfliktih številnih drugih držav. Američan so kot edina supersila s svojo razvejano varnostno in obveščevalno mrežo ter močno vojsko tudi strmoglavile mnoge diktatorje po svetu, odstranili pa so tudi povsem legitimno imenovane vodje posameznih držav, ki niso želeli plesati po njihovi glasbi. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da je tudi nekdanja Sovjetska zveza svoj vpliv v svetu velikokrat širila z mečem, kakor njena naslednica Ruska federacija počne zadnje tri mesece v Ukrajini. Ne gre pozabiti, da so bile Sovjetska zveza in ZDA v okviru kubanske krize leta 1962 zelo blizu medsebojnega konflikta, ki bi gotovo prerasel v jedrsko vojno. Sovjeti so nato umaknili rakete s Kube, Američani pa iz Turčije. In svet je lahko zadihal.
Na braniku komunizma
Sovjetska zveza kot velesila hladne vojne se je seveda bolj ali manj aktivno vključevala v mnoge svetovne konflikte in podpirala posamezne uporniške skupine, vojske, vlade ali predsednike, kot v omenjenem primeru Kube. Predvsem se je videla kot zaščitnica komunizma in ideološka ter vojaška protiutež ZDA, ki so povečini podpirale nasprotni tabor. Sovjeti so bili aktivni v vojni v Indokini, Vietnamu in Koreji, radi pa pozabljamo na vdor in okupacijo Afganistana leta 1979, ki je trajala kar deset let. Moskva je prav tako skrbela za red
med državami za železno zaveso. Leta 1953 je Rdeča armada zadušila vstajo v Vzhodni Nemčiji, kjer so delavci protestirali proti sovjetizaciji. Tri leta kasneje se je začela revolucija še na Madžarskem, kjer so ljudje množično nasprotovali politiki, ki jo je narodu vsiljevala Sovjetska zveza. Vstajo je Rdeča armada krvavo zadušila. Leta 1968 so čete Varšavskega pakta s Sovjeti na čelu vstopile na Češkoslovaško, da bi zadušile poskuse demokratizacije v tej socialistični državi. Sovjetske sile so ostale na Češkoslovaškem vse do leta 1991.
Jelcin in poraz v Čečeniji
Ko je Mihail Gorbačov podpisal razpad Sovjetske zveze na 15 republik, se je na oblast v Ruski federaciji, njeni
pravni in politični naslednici, zavihtel Boris Jelcin. Jedrska velesila, ki je bila gospodarsko na dnu, se je že takoj leta 1991 zapletla v gruzijsko državljansko vojno, v kateri je podpirala vladno stran. Zanimivo pa je, da je Rusija hkrati podpirala tudi želje regije Abhazija, ki se je želela osamosvojiti od Gruzije in ji je to tudi uspelo – Abhazija je še vedno de facto samostojna država, gruzijski parlament pa jo je razglasil za ruski okupiran teritorij. Rusija se je v tem času vmešala še v vojno v Transnistriji, konflikt v Severni Osetiji in državljansko vojno v Tadžikistanu. Leta 1994 se je začela prva čečenska vojna, kjer so se poraženi Rusi morali umakniti in za nekaj let so v Groznem prevzeli oblast čečenski islamski uporniki.
Putin in prva evropska vojna 21. stoletja
Leta 2000 je v Rusiji prišel na oblast Vladimir Putin, ki je še kot direktor ruske Zvezne obveščevalne službe leto prej dejansko začel in vodil operacije v drugi čečenski vojni. V Čečeniji je namreč Džohar Dudajev uvedel popolno predsedniško oblast, državo spremenil v čečensko republiko Ičkerijo in uvedel strogo šeriatsko pravo. Prav tako je Dudajev začel etnično čiščenje ruskega prebivalstva v Čečeniji. Vojna je trajala deset let, umrlo je mnogo vojakov in civilistov, Rusija pa je znova vzpostavila trden nadzor nad Čečenijo in slednja je še danes njena marionetna državica znotraj federacije, ki jo vodi Moskvi zvesti Ramzan Kadirov.
Rusija se je pod Putinom znova zapletla v konflikt z Gruzijo, saj je leta 2008 vojaško »zaščitila« Južno Osetijo in Abhazijo, ki ju zaseda še danes. Bojevanje med Rusijo in Gruzijo je imelo vse značilnosti vojne, zato gre za prvo vojno 21. stoletja na evropskih tleh. Kmalu so se Rusi vpletli tudi v vojno v Severnem Kavkazu, kjer so skupaj s Čečeni, Dagestanci in drugimi porazili razvpito samooklicano teroristično Islamsko državo.
Ukrajina in Krim
Putinova Rusija se je leta 2014 očitno počutila dovolj močno, da je v hitrem posredovanju zavzela ukrajinski polotok Krim, na katerem živi veliko Rusov in ki je bil nekoč že del Rusije. Kmalu se je konflikt razširil še na ukrajinski regiji Doneck in Lugansk. Po letih navideznega miru je Rusija pred tremi meseci napadla tudi Ukrajino, prav v regijah Doneck in Lugansk pa zdaj potekajo hudi boji med ruskimi silami in separatisti na eni strani ter ukrajinsko vojsko na drugi.
Leta 2018 se je Rusija tudi aktivno vključila v državljansko vojno v Siriji na stani predsednika vlade Bašarja Al Asada, kjer je sodelovala predvsem z zračnimi silami, ki so bombardirale cilje Islamske države, sirskih upornikov in drugih protivladnih skupin v tej državi. Manj znano pa je denimo, da je istega leta Rusija začela z opremo podpirati tudi vlado v Centralnoafriški republiki, kjer še danes poteka državljanska vojna.