Kam spet bežijo?
Včasih, ko se odpravljam spat, pogledam skozi okno. Da vidim, ali se bom potopil v toplo pomladno noč ali v snežni metež. Oziroma kaj takega. In tako sem zadnjič opazil, da pri sosedu kljub pozni uri gori luč. »Žena,« sem vzkliknil, »pri Srečku očitno pakirajo!«
Mila soproga se mi je pridružila ob oknu in skupaj sva ugibala, za kaj gre.
Slavni Branko Grims je namreč v parlamentu s tresočim glasom ocenil, da pravkar uspešni podjetniki zlagajo kovčke, ker se bodo preselili kam na lepše. Nova vlada jim namreč pripravlja takšne davke, da bi bili nori, ko bi ostali v tej nehvaležni državici …
Zjutraj navsezgodaj sem se odpravil k Srečku. Res je rinil kovčke v avto. »Torej greste?« sem vprašal sočutno. »Saj tale golobja oblast bo res ugonobila kapitaliste, kajne?« Srečko me je odsotno pogledal. Pa ne zato, ker ne bi maral, da ga imam za takšnega, se pravi uspešnega in sploh, ki dobro služi, marveč zavoljo časa.
»Se nama že malo mudi,« je odvrnil. »Greva na barko, saj veš, skiper naju bo peljal v Grčijo. Tam je že poletje ...«
Aja, sem olajšano zavzdihnil, na barko.
Srečko ima jahtico, hm, velik čoln, kot pravi, kajti ko je videl v črnogorski marini ruske tajkune, je ocenil, da smo pri nas res pravi kmetavzarji. »A veš, kaj je to jahta?« me je nekoč podučil. »To je ladja, ki ima na krovu helikopter in ploščad za pristajanje. Vse drugo so navadni čolnaklji ...«
Ja, res je skromen in ponižen ta naš Srečko.
Ta svoj »čolnakelj« ima registriran v znani davčni oazi, kjer ima tudi podjetje, neki poštni predal, kot se reče. In od tega »nabiralnika« potem najema barko za potovanja na lepše. Od koder bi lahko, če bi bil vljuden, kdaj poslal tudi kakšno razglednico, denimo tudi zaskrbljenemu Grimsu.
Pardon, pa saj vendar nisem edini, ki so ga vznemirile poslančeve napovedi. Kot je zadnjič napisal ekonomist Jože P. Damjan, so ga te dni obstopili študentje in vprašali, koliko podjetij se bo res izselilo iz Slovenije zaradi napovedanih višjih davkov.
Njegov odgovor je bil – nič. Namreč zato, ker so davki, ki tako skrbijo podjetnike oziroma menedžerje in ki naj bi jih nova vlada spreminjala, v Sloveniji nižji ali povsem primerljivi kot v sosednjih in nam podobnim državah …
Pa saj to ni bilo prvič. Podobno paniko so razni »poznavalci« zagnali že ob proslulem Lahovnikovem zakonu glede menedžerskih plač v državnih podjetjih. No, pa so nekateri začeli ob tem na vso moč tarnati. Eden od kljukcev z gospodarske zbornice je celo rekel, da se bo motivacija menedžerjev tako zmanjšala, da bo bržkone prišlo do bega možganov.
Takrat je še mene pošteno zaskrbelo. Zapeljal sem se na nekaj mejnih prehodov in naše ter tudi tuje uradne dejavnike opozoril, naj bodo še bolj budni kot sicer.
Naš policist je prisegel, da ni opazil nobenega sumljivega premika. »Nekaj turistov je res šlo tod mimo,« je rekel, »ampak kakšnih posebnih možganov nisem videl. Pri meni je vse mirno.«
Za vsak primer sem povprašal tudi Hrvate.
»Brez skrbi,« je salutiral policaj, »pri nas je glede tajkunov in lopovov že takšna gneča, da nobenega ne rabimo, ker ni več kaj vzeti. Vprašajte raje pri naših zahodnih kolegih!« Ko sem povprašal še pri Avstrijcih in Italijanih, sem se vsaj za silo pomiril. Beg možganov iz naše smeri sicer poznajo, so rekli, toda gre za drugačne kadre, denimo za zdravnike in medicinske sestre. Direktorjev vzredijo doma dovolj in novih za zdaj ne pričakujejo.
Zdaj tudi jaz mislim, da naših res ne bo tja. Kajti za veliko večino z znamenitega seznama »državnih« menedžerjev bi dal skorajda roko v ogenj, da nikjer v tujini, kjer ne poznajo certifikatov, božjastnih sanacij bank, menedžerskih odkupov in drugih hokuspokusov, ne bi zaslužili niti za sol.
Pa vendarle: ko bo kdo spet kdaj tarnal ob kakšnem ukrepu, se le spomnimo tistih groženj z »begom direktorskih možganov«. Vsi so še vedno doma. Če že ne doma, pa vsaj na Dobu. Od tam bi marsikateri »možganček« res rad zbežal, ampak ne zaradi Golobovega, temveč kakšnega drugega zakona ...