Rojstvo legende slovenskega lutkarstva
Nace Simončič je svoje življenje posvetil lutkam in otrokom – Njegove animacije Pavlihe, Kljukca, Kužka Postružka in Radovednega Tačka so neminljive in neponovljive
»Lutke so zanimive zato, ker so vedno mlade in se nič ne postarajo,« je 8. junija 1998 ob svoji 80-letnici, ko so se mu v Lutkovnem gledališču Ljubljana poklonili s slavnostno prireditvijo, dejal Nace Simončič, legenda slovenskega lutkarstva. Cele generacije so rasle ob njegovih upodobitvah Kužka Postružka v Žogici Marogici, Kljukca v Kljukčevih dogodivščinah in seveda ob hudomušnem in vedno prijaznem Radovednem Tačku, ki je staro in mlado spravljal v dobro voljo in jih zraven učil.
Od mizarja do lutkarja
Nace Simončič se je rodil na današnji dan, 8. junija 1918, v Litiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo. Oče mu je umrl, ko je bil star komaj dve leti, in mati ju je z bratom le stežka preživljala. Po končani osnovni šoli je v Ljubljani končal tri razrede gimnazije, nadaljnje šolanje pa mu je bilo prikrajšano zaradi denarne stiske, zato je poprijel za vsakršno delo, da se je lahko preživljal. Med letoma 1934 in 1937 je obiskoval obrtno nadaljevalno šolo in se izučil za mizarja, leta 1940 pa se je poročil s Frančiško Gortnar iz Železnikov. Pred vojno je igral boben v litijski godbi. Ko pa so vse godbenike po hitrem postopku prijavili v nemško vojsko in je tudi on dobil poziv, je pobegnil in se pridružil partizanom. Najprej se je boril v Zasavskem bataljonu, nato v Cankarjevi in Prešernovi brigadi. Leta 1943 je postal vodja Belokranjske gledališke skupine v Črnomlju, leto pozneje pa član Slovenskega narodnega gledališča (SNG) na osvobojenem ozemlju, ustanovljenega januarja 1944, kjer je prvič stopila na oder tudi Ivanka Mežan. Tistega leta so po vsej Beli krajini odigrali 123 gledaliških predstav. Od leta 1946 do 1948 je obiskoval igralsko akademijo v Ljubljani, nato pa se zaposlil v ljubljanski Drami kot inspicient in igralec. Partizanom se je torej pridružil kot mizarski pomočnik, vrnil pa se je kot igralec, režiser in lutkar. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, ki se je takrat imenovalo Mestno lutkovno gledališče, je na pobudo Jožeta Pengova začel sodelovati leta 1951, ko sta na oder premierno postavila znamenito igro češkega lutkarja Jana Malika Žogica Marogica, v kateri je upodobil Kužka Postružka. Lutke je oblikovala kiparka Ajša Pengov, avtor glasbe pa je bil Bojan Adamič. Ena najbolj igranih lutkovnih predstav na svetu je na odru lutkovnega gledališča v prvotni podobi doživela 1371 ponovitev, leta 1955 pa so jo prvič predvajali tudi kot radijsko igro. In le kdo danes ne pozna znamenitega napeva o babici in dedku ter njuni žogici: »Imela sva boben in lajno in žogica z nama je b'la ...« Leta 2018, po treh letih premora, je režiser in mojster lutkovne animacije Brane Vižintin na oder postavil osveženo različico te izjemne marionetne predstave.
Od Kljukca do Radovednega Tačka
Od leta 1962 do upokojitve je bil Simončič del lutkovnega oddelka na TV Slovenija, od leta 1964 tudi njegov vodja. V 60. letih se je v srca gledalcev zapisal kot navihani in igrivi Kljukec v lutkovni seriji Kljukčeve dogodivščine, za katero je pisal besedila in zasnoval lutke. Ustvaril je kar 50 Kljukčevih dogodivščin, poleg Kljukca je v seriji igral tudi kravo Jagodo in kužka Pikija. Simončič je oblikoval več kot sto različnih vlog, začenši s Pavliho, napisal okoli petnajst lutkovnih besedil ter se izkazal tudi kot režiser predstav za ročne lutke in marionete. »Njegova« Sapramiška pisateljice Svetlane Makarovič je denimo doživela več kot 700 uprizoritev. V 60. letih je soustvarjal številne radijske igre za odrasle in otroke, napisal radijski igri Zajčja reportaža in Zmaj čarovnik, glas je posodil tudi junaku risanke o palčku Smuku, mnogim Slovencem pa je ostal v spominu zlasti z oddajami o Radovednem Tačku, ki sta jih skupaj z igralcem Markom Okornom ustvarjala od leta 1987 pa vse do leta 2000. Oddaje so bile namenjene otrokom med četrtim in osmim letom starosti, spremljal pa jih je tudi marsikateri starš. Vsaka oddaja je temeljila na določenem pojmu, ki sta ga Taček in Marko na zabaven in zanimiv način predstavljala otrokom skozi oddajo. Posneli so 327 oddaj, dolgih deset do petnajst minut. Radovedni Taček je bil nagrajen z dvema viktorjema, leta 1995 za najboljšo zabavno in razvedrilno TV-oddajo ter leta 1999 za najboljšo otroško in mladinsko oddajo.
Simončič je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1964 in Župančičevo nagrado leta 1984, tri leta pozneje v Bugojnu zlato plaketo bienala jugoslovanskega lutkarstva in leta 1993 nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Umrl je 21. januarja 2001 v Ljubljani, star 82 let. »Bil je eden tistih razumnikov in umetnikov, ki je pripadal otrokom in odraslim, živel v svetu sanj in svetu trde resničnosti. Pravzaprav ni nikoli počival. Bil je izjemen umetnik in človek,« je o njem na portalu Sigledal zapisala dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft.
Tradicionalni Tačkov festival
Simončičeva iskrivost in dobrosrčnost sta bili nalezljivi, njegova ljubezen do ljudi, še zlasti otrok, pa neizmerna. V njegovi rodni Litiji od leta 2012 pripravljajo zdaj že tradicionalni Tačkov festival, na katerem v veliko veselje otrok vselej oživi tudi Tačkova maskota. Letošnji festival, ki ga pripravljata knjižnica Litija ter tamkajšnji zavod za kulturo, mladino in šport, se je začel v ponedeljek s Tačkovimi pravljičnimi uricami, nadaljeval s Tačkom v glasbeni šoli. Danes dopoldne je Taček otroke iz šol in vrtcev zvabil v muzej na ogled oddaj o Radovednem Tačku, popoldne ob 18. uri pa vabi na sprehod po Nacetovi Litiji. Začetek pohoda bo ob Simončičevem spomeniku, ki ga je ustvaril kipar Anže Jurkovšek in so ga postavili junija 2018 ob stoletnici lutkarjevega rojstva. Jutri v Litiji pripravljajo še srečanje s pasjimi prijatelji in Tačkove igre brez meja, vrhunec prireditve pa bo v petek popoldne, ko bodo ob veselem druženju s Tačkom in drugimi kužki razglasili tudi zmagovalce Tačkovega likovnega in literarnega natečaja. Direktorica Knjižnice Litija Andreja Štuhec se Simončiča spominja z dogodka ob zaključku bralne značke njihove knjižnice. Prišel je s Tačkom in prisotne v hipu povsem prevzel. »S svojo intuicijo za občinstvo, humorjem, spontanostjo in pozitivnostjo je bil izjemen,« je povedala. »Pravzaprav je nenavadno, da se je Tačkov festival začel deset let po njegovi smrti, ob spominski prireditvi, z razstavo lutk in snidenjem z njegovimi sorodniki ter sodelavci. Takrat smo spoznali, da je neminljiv zaradi vsega, kar je ustvaril. Strinjali smo se, da je Nace Simončič človek za vse čase.«