Dva obraza popularnega odvetnika
Letos mineva šestdeset let, odkar se je v filmu Če ubiješ oponašalca pojavil Atticus Finch, eden največjih filmskih pozitivcev – Njegova priljubljenost je zadnja leta v zatonu
Pred leti je ameriška Kongresna knjižnica izvedla anketo, v kateri je ljudi spraševala, katera knjiga jih je najbolj spremenila. Glede prvega mesta seveda ni bilo niti trohice dvoma, Američani pač prisegajo na Biblijo, a drugouvrščena knjiga je marsikoga presenetila. Če ubiješ oponašalca, roman iz leta 1960, v katerem je pisateljica opozorila na krivičnost rasne segregacije, je očitno globoko vplival na Američane in jih spremenil – skoraj toliko kot božja beseda.
V letu, ko je začel izhajati Nedeljski dnevnik, je bilo v ZDA gibanje za državljanske pravice skoraj na vrhuncu. V tem politično razgretem času, ko je jug ZDA vrel ob rasnih nemirih, je izšla knjiga To kill a Mockingbird (v slovenščini je leta 1964 izšla z naslovom Ne ubijaj slavca, leta 2015 pa z naslovom Če ubiješ oponašalca), ki je med bralci postala velika uspešnica, samotarski pisateljici Harper Lee pa so zanjo podelili Pulitzerjevo nagrado za leposlovje. Še bistveno večji krog ljudi je zgodba romana, ki nadvse resno temo rasizma obdela z nedolžne otroške perspektive, dosegla s filmom, ki je bil premierno predvajan ob božiču leta 1962.
Rojstvo nacionalnega heroja
Otroštvo knjižne in filmske pripovedovalke, deklice Scout, ki odrašča v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko so temnopolti na jugu ZDA trpeli neznosne krivice pod zakoni Jima Crowa, je privilegirano. Vsakdan šestletnice se vrti okoli potepanja po soseski in občudovanja očeta, ki pa ni najboljši in najpametnejši le v njenih otroških očeh, pač pa kot odvetnik uživa ugled in spoštovanje širše okolice. Njen oče je namreč Atticus Finch, literarni junak, pri katerem se je pisateljici posrečilo ustvariti izjemno pozitiven lik, ki pa v svoji očetovski toplini in plemenitosti ne prestopi meje in ne postane pretirano moralizatorska figura. Lik, ki je navdihnil mnoge generacije Američanov, je namreč vzel v bran temnopoltega mladeniča, žrtev lažne obtožbe, da je zlorabil belko. V okolju, kjer se je oblasti obračalo že ob misli na medrasne spolne odnose, je obtožba, da je črnec posilil belko, lahko pomenila samo eno: usoda tega človeka je zapečatena.
Čeprav je Atticus Finch vedel, da ni možnosti za sodno zmago in da bo z zagovarjanjem črnca dregnil v osje gnezdo segregacionistov, je sprejel primer. »Želel sem, da vidita, kaj je pravi pogum, namesto da bi dobila idejo, da je pogum človek s pištolo v roki,« svojo odločitev pojasni otrokoma. Z umirjenim in razumnim pristopom ne zraste zgolj v njunih očeh, pač pa v očeh vse Amerike. In ko stoično prenese celo pljunek v obraz nekoga, ki v branjenju po krivem obtoženega črnca vidi izdajo belcev, postane Atticus Finch nacionalni heroj.
Plemenit karakter in lep obraz
K velikanskemu uspehu filma, ki je ob osmih nominacijah dobil tri oskarje in v blagajne prinesel šestkratnik dvomilijonskega proračuna, je v veliki meri pripomogel Gregory Peck, igralec, ki je literarnemu Atticusu Finchu dal svojo podobo. Množici značajskih odlik se je s filmsko adaptacijo pridružil še lep obraz. Postavni igralec dobrohotnega pogleda, oče petih otrok in podpornik demokratske stranke je poleg gledalcev in kritikov prepričal tudi Leejevo, ki je v njem videla lastnega očeta, odvetnika, ki je v njeni domišljiji navdihnil lik Atticusa Fincha.
Opazil ga je tudi Martin Luther King, vodja gibanja za državljanske pravice, ki je v knjigi Zakaj ne moremo čakati iz leta 1964 pohvalil Finchevo vlogo moralnega stebra in njegovo nenasilno naravo. »Vzdržati se in ne udariti nazaj terja več moči in poguma kot samodejni obrambni refleks,« je poudaril. Kaj si je mislil o tem, da delo, ki obravnava temo rasne segregacije, peščici nastopajočih temnopoltih oseb nameni le nekaj kratkih replik, ni znano. Je pa to eden od razlogov, zakaj to literarno klasiko, o kateri so generacije šolarjev pisarile spise, zadnja leta vse pogosteje črtajo iz šolskih kurikulumov. Po sodobnih standardih ima roman kar nekaj pomanjkljivosti in ni več ustrezen pripomoček pri seznanjanju učencev s tematiko rasne neenakosti, utemeljujejo ravnatelji. Nekatere moti politično nekorekten jezik, druge odsotnost obravnave spolnega nasilja, večina pa se strinja, da je sporno poveličevanje Atticusa Fincha kot »belega rešitelja« in odrivanje temnopoltih na margino celo v knjigi o rasni segregaciji.
Grenak priokus
Na tako velikem trgu, kot so ZDA, je mogoče z eno samo knjigo zaslužiti vrh glave zadosti za lagodno življenje stran od oči javnosti. Harper Lee je po filmski premieri namreč poniknila in se dolga desetletja skrivala pred bralci, ki so želeli vedeti, ali že piše novo knjigo. Vztrajala je, da nima več kaj povedati, in ob neki redki priložnosti o svoji molčečnosti dejala, da »je bolje molčati kot pa izpasti tepec«, njena sestra pa je nekoč priznala, da je Harper dobro vedela, da »ko te doleti tolikšen uspeh, greš lahko samo še navzdol«. Zaradi pisateljičinega življenja v izolaciji je bila najava nove knjige pri njenih 88 letih, več kot pol stoletja po prvi knjigi, presenečenje za vse. Leta 2015 je tako z veliko pompa izšla knjiga Go set a Watchman (v slovenščini je z naslovom Pojdi, postavi stražarja izšla leto kasneje), ki je takoj podrla rekorde v prodajanosti, med bralci in kritiki pa doživela zelo mlačen odziv. Še več: nova knjiga je pustila grenak priokus celo pri klasiki Če ubiješ oponašalca. Atticus Finch je namreč v knjigi, ki so jo napovedovali kot nekakšno nadaljevanje prve uspešnice – rasist. Pripovedovalka Scout je tokrat odrasla ženska, ki se sredi petdesetih iz New Yorka vrne v rodno Alabamo, kjer jo šokira odkriti rasizem lokalne oblasti, katere del je tudi njen oče.
Zmedenim in ogorčenim bralcem, ki jim je Atticus Finch predstavljal zgled in moralni kompas, je založba pojasnila, da je »nova« knjiga v resnici starejši osnutek, na podlagi katerega je nastal roman Če ubiješ oponašalca. Izkazalo se je, da je Leejeva, ki je bila glede svojega pisanja zelo negotova, v petdesetih na založbo prinesla rokopis, v katerem je urednica Tay Hohoff videla zmeren potencial. Pod njeno taktirko je pisateljica kar tri leta pilila zgodbo in na koncu je izšlo delo, zelo drugačno od prvih osnutkov. Zakaj bi si avtorica, ki se je pred desetletji zaklela, da ne bo izdala nobene knjige več, pri 88 letih napol slepa in gluha premislila in kot samostojno knjigo objavila osnutek, bo ostalo nepojasnjeno. Kritiki, ki sumijo, da bolehna gospa pri pogovorih z založbo ni bila čisto pri sebi, pisateljice ne morejo nič več vprašati. Harper Lee je namreč umrla leta 2016.