Edinstvena rožica in zlate postrvi
Starodavna Žička kartuzija in njena posebnost – žički grobeljnik, rastlina, ki uspeva na geografsko ozko omejenem območju in raste v Sloveniji le okoli Žič
Slovenija je posuta z neštetimi lepimi kraji in pokrajinami pa tudi z zanimivimi stavbami ali njihovimi ostanki. Tokrat smo se na izlet podali v okolico Slovenskih Konjic.
Slovenske Konjice
Zanimivo mesto leži pod Konjiško goro in je gospodarsko ter upravno središče zgornje Dravinjske doline. Okolica je idilična: na severu so vinorodne gričevnate Škalce, v ozadju se razprostira Pohorje. Naselbina, kjer so danes Konjice, je zrasla pod starim gradom in je bila sedež prafare že v 12. stoletju. Prvič je bila ome
njena leta 1146, leta 1251 je postala trg. Kraj je požar kar štirikrat prizadel, zadnji večji je bil v 18. stoletju. Leta 1515, v času kmečkih uporov, so prav v današnjih Slovenskih Konjicah zborovali uporni kmetje. Skozi kraj so v 18. stoletju speljali cesto Dunaj–Trst, kar je omogočilo razcvet gospodarskih dejavnosti.
Stari grad stoji na griču zahodno od kraja. Domnevno naj bi bil pozidan ob njegovem nastanku. Lastniki gradu so se menjavali: v 16. in 17. stoletju je bil v posesti grofov Tattenbach, nato je prešel v last žičkega samostana. Zadnja obnova gradu je iz 18. stoletja. Kot zadnji lastnik se omenja knez Windischgrätz, ki ga je leta 1828 kupil, toda grad je bil že razvalina. Poleg starega gradu velja omeniti župnijsko cerkev svetega Jurija ter dvorec Trebnik.
Žička kartuzija
Naš izletniški cilj je bil obisk Žičke kartuzije oziroma njenih ostankov, ki ležijo v bližini Špitaliča. Ustanovno listino samostana je leta 1160 izdal štajerski mejni grof Otokar III., ki je bil iz rodbine Traungaucev. Kartuzijanci so prišli iz matičnega samostana v Franciji. Med pomembne stavbe je sodila cerkev Janeza Krstnika, ki so ji čez čas dodali Otokarjevo grobnico. Žička kartuzija je kmalu postala izredno pomembno duhovno, kulturno in gospodarsko središče. Kartuzijanci so bili posebno znani po zdravilstvu in lekarništvu. V Žički kartuziji so bivali učeni menihi, ki so vodili strogo redovno življenje. Ob koncu 15. stoletja so imeli eno najbogatejših knjižnic v Evropi. Leta 1782 je bila ukinjena na ukaz cesarja Jožefa II. Pri žičkem samostanu stoji Gastruž, ki je najstarejše še delujoče slovensko gostišče, nekoč zatočišče romarjev in bolnikov.
Posebnost okoliških travnikov je žički grobeljnik – rastlina, ki uspeva na geografsko ozko omejenem območju in raste v Sloveniji le okoli Žič. Rožico je prvi opisal avstrijski botanik Baumgartner leta 1907 po primerkih, ki jih je dobil iz Žič. Rastlina je redka in ogrožena rastlinska podvrsta gorskega grobeljnika. Visoka je od 10 do 20 centimetrov z vretenasto korenino. Listi so narobe jajčasti do suličasti. Zacveti aprila ali maja z rumenimi cvetovi, ki kasneje dozorijo v okrogle plodove – luščke.
Močna energija okoli cerkve
Nekoč je Celje in Ptuj povezovala rimska cesta, ob njej so že v 12. stoletju kartuzijani iz Žičke kartuzije v ribnikih pri Stranicah gojili postrvi in krape. Zaradi odlične lege, saj stoji okoli 300 metrov od izvira, je voda izjemno čista in mrzla. V ribogojnici vzrejajo ameriške postrvi, ki jih poznamo pod imenom šarenka. V enem izmed ribjih bazenov pa nas presenetijo živahne zlate postrvi. Kot zanimivost naj omenimo še pričevanje gospe, ki občasno dela v Žički kartuziji in na katero smo naleteli ob obisku kraja. Omenila je energijo na tem območju. Še posebno močna naj bi bila okoli ostankov cerkve Janeza Krstnika, kar potrjujejo tudi nekateri obiskovalci. Podobno kot pri drugih pomembnih stavbah po svetu.