Nadal je edini pravi kralj Pariza
Španec je pri 36 letih še štirinajstič osvojil Roland Garros, negotovo pa je, ali se bo tja še kdaj vrnil
»Nikoli si nisem mislil, da bom pri 36 letih še vedno konkurenčen. Ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, a boril se bom in se trudil nadaljevati,« je Rafael Nadal povedal po že 14. osvojenem grand slamu v Parizu. Ob dosežku, ki se mu verjetno nihče več ne bo niti približal, je torej med vrsticami nakazal, da je bila to morda celo njegova zadnja predstava na njegovem najljubšem turnirju.
Z injekcijami
Marsikdo, ki ga že malce moti stalno zmagovanje nesporno najboljšega tenisača na peščenih igriščih (skupaj z njegovim ne prav všečnim ritualom pred vsakim servisom in obsedenostjo z natančnim postavljanjem steklenic ob klopi), bo morda zamahnil z roko, češ da neuničljivi Španec spet dramatizira, a bolje obveščeni vedo povedati, da njegovo slovo res že nekaj časa visi v zraku. Nadal namreč zaradi igranja tenisa trpi za tako imenovanim Mueller-Weissovim sindromom, redko in zelo bolečo deformacijo kosti zgornjega dela stopala, zaradi katere je septembra lani že imel operacijo, a je ni mogoče povsem odpraviti.
Kot je po svojem že 22. osvojenem grand slam turnirju, s čimer je še bolj ušel zasledovalcema Švicarju Rogerju Federerju in Srbu Novaku Đokoviću z dvajsetimi lovorikami, zaupal v pogovoru za francosko televizijo, je tokratni finale zmogel le zaradi protibolečinskih injekcij. »Najtežje trenutke sem doživljal po dvoboju z Moutetom v drugem krogu. V hotelu skoraj nisem več mogel hoditi. Srečen sem lahko, da mi je zdravnik lahko pomagal. Z nikomer še ni imel toliko dela kot z mano. Odtlej sem igral z omrtvičeno nogo, da sem se sploh lahko pojavil na igrišču,« je dejal Španec.
»Zmaga mi veliko pomeni, uživam v igranju tenisa, ljubim tekmovanja in nastope pred gledalci, še posebej po epidemiji. To so neverjetni občutki, zato bom še videl, kaj se da storiti. Govoril sem z več zdravniki, obstajajo različne možnosti, zato bom poskusil še kakšno terapijo, a trenutno se zdi nemogoče, da bi tako nadaljeval,« je še razkril Nadal. Menda razmišlja o možnosti nekakšne daljše anestezije živcev na nogi ali pa o zapleteni in negotovi operaciji, da ne bi bil več odvisen od škodljivih injekcij. V Wimbledonu naj bi nastopil le, če bi zalegla prva možnost. »Igral bom le, če mi bo telo to dovoljevalo. Zdaj tega še ne vem. Če anestezija ne bo delovala, se bom moral vprašati, ali sem pripravljen na težko operacijo, ki ne daje garancije in bi terjala dolg počitek. Rad bi še naprej prihajal v Pariz vsako leto, a to očitno ne bo mogoče. Ljudje, ki so z mano, vedo, da ne morem igrati več kot štiri ure, ne morem trenirati, kot bi rad, zaradi bolečin imam težave v vsakdanjem življenju, a še vedno bom skušal narediti vse, da bi lahko igral. A ne več na tak način,« ni skrival skrbi Nadal. Nič čudnega torej, da je njegov trener in nekdanji teniški šampion Carlos
»V hotelu skoraj nisem več mogel hoditi. Srečen sem lahko, da mi je zdravnik lahko pomagal. Z nikomer še ni imel toliko dela kot z mano. Odtlej sem igral z omrtvičeno nogo, da sem se sploh lahko pojavil na igrišču.«
Moya že pred finalom dejal, da bi bila tokratna osvojitev lovorike po vseh zdravstvenih težavah najbolj zaslužena v vsej Nadalovi karieri.
Uspeh Slovencev
Nadal je z novim zmagoslavjem dosegel še svojo 112. zmago na svojem najljubšem turnirju, kjer je izgubil le trikrat (dvakrat proti Đokoviću in enkrat proti Švedu Soderlingu), in s tem znova upravičil tudi postavitev kipa v njegovo čast. »Čeprav sta bila v finalu med gledalci tudi španski kralj in norveški princ, je edini kralj na Rolandu Garrosu samo eden,« je bil jasen Mats Wilander, trikratni zmagovalec Pariza in komentator Eurosporta.
Nadal je v finalu brez težav s 6:3, 6:3, 6:0 v dobrih dveh urah premagal Casperja Ruuda, ki ni bil pretirano razočaran. »To je bil zame moj prvi finale na teh turnirjih. Vsi vemo, kakšen prvak je Rafa, danes sem dobro občutil, kako je igrati proti tebi. Hvala, ker si me sprejel v svojo akademijo, res si pravi navdih,« je po zmagi nagovoril gledalce in tekmeca 23-letni Norvežan, ki mu je bil Španec idol, nekaj časa je bil tudi njegov mentor na treningih v njegovi teniški akademiji. Ruud, čigar oče je bil svojčas uvrščen med 40 najboljših tenisačev na svetu, je z uvrstitvijo v finale dosegel daleč največji uspeh norveškega tenisa.
Med ženskami je po dveh letih še drugič zmagala 21-letna Poljakinja Iga Swiatek, ki je gladko odpravila in v solze spravila 18-letno Američanko Coco Gauff, ki je dan kasneje ostala prekratka tudi v finalu ženskih dvojic. Poljakinja, sicer najboljša prijateljica naše Kaje Juvan, je z zmago v finalu dosegla že svojo 35. zaporedno zmago na turnirjih in s tem izenačila rekord Venus Williams, gledalce pa je najbolj navdušila s pozivom h končanju vojne v Ukrajini. Že kak dan prej je pokazala, da njen pogled seže prek teniških igrišč, tudi druga finalistka, ki je na novinarski konferenci pozvala k strožji ameriški zakonodaji o dostopu do orožja. »V športu pravzaprav ni človeka, ki bi ga bilo teže premagati kot Nadala na Rolandu Garrosu. Nekoč si nismo mogli predstavljati, da bi kdo lahko izboljšal rekord 14 osvojenih grand slam turnirjev Peta Samprasa, Nadal pa jih je zdaj toliko osvojil zgolj v Parizu. Čeprav igra pod injekcijami, še vedno vztraja zaradi ljubezni do tenisa in zaradi tega, ker mladi iz sedanje facebook generacije očitno še niso dovolj dobri. Vsaj dokler ne bo povsem dozorel Španec Carlos Alcaraz, ki največ obeta. Đoković, ki ima pred sabo še nekaj sezon, sicer še lahko doseže Nadalovih 22 naslovov, Federer pa se bo konec leta verjetno upokojil,« je stanje v moškem tenisu predstavil teniški komentator in trener Peter Pevc. In slovenski tenis? »Aljaž Bedene je z uvrstitvijo v tretji krog v svojem zadnjem letu igranja znova dokazal, da je najboljši slovenski tenisač vseh časov. Sicer si 43. mesto kot najvišjo uvrstitev deli z Grego Žemljo, a se je med najboljšo stoterico obdržal kar deset let. Tamara Zidanšek s tretjim krogom ni ponovila lanskega fenomenalnega polfinala, a se vrača v formo. Kaja Juvan, ki bo po novem uvrščena tik pred Tamaro na 60. mesto, pa bi v drugem krogu lahko celo premagala tretjo nosilko, Španko Badoso, če je ne bi ustavili poškodba in utrujenost po prvem finalu turnirja WTA nekaj dni prej,« je ocenil Pevc.