Gašperja Markuna Subtilna kritika države
Kje je hiša mojega prijatelja? Ko Ahmed po pouku ugotovi, da je v torbo pospravil zvezek sošolca, se odpravi čez hribe v sosednjo vas, da mu ga vrne
Gašper Markun je v kulturo vpet od malih nog. Je igralec, režiser, producent, deluje kot filmski pedagog v šolah in vrtcih ter s svojo produkcijo snema dokumentarno serijo Krasni Novi dom. A širša javnost ga je dodobra spoznala v filmu Posledice in vlogi Lacija v televizijski seriji na Voyo TV Za hribom, za katero snema četrto in peto sezono, ter v novi sezoni Ja, Chef!.
Še posebno mu je pri srcu iranska kinematografija, filmi, ki so vzniknili po iranski revoluciji leta 1979. Eden takih nosi naslov Kje je hiša mojega prijatelja?, ki ga je režiral Abbas Kiarostami in je bil večkrat na udaru iranske cenzure. »Film skozi zgodbe, prežete s humanizmom, na subtilen način kritizira lastno državo, režiser pa v svoje filme vnaša realizem z načinom snemanja in uporabo otrok naturščikov, katerih igra je izredno prepričljiva,« je povedal Gašper Markun.
Film se dogaja na iranskem podeželju in pripoveduje o osemletnem Ahmedu, ki po napornem pouku ugotovi, da je v svojo torbo pomotoma pospravil zvezek sošolca. Ker učitelj zagrozi, da bo tisti, ki naslednji dan ne bo imel domače naloge, izključen iz šole, se Ahmed kljub nasprotovanju staršev odpravi čez hribe v sosednjo vas, kjer sošolec živi. Njegovo dirjanje po cikcakastih poteh in ulicah, kjer srečuje posameznike, izrisuje tenkočutno pripoved.
»Film portretira življenje različnih generacij iranske ruralne družbe, hkrati pa izpostavlja pomen zavedanja osebne odgovornosti in moralne drže v mladih protagonistih do avtoritet, ki so upodobljene v učitelju in starejših vaščanih, ki mlademu Ahmedu ne pomagajo in ga ne skušajo razumeti,« je dejal Markun, na katerega je film naredil dober vtis, čeprav je zgodba enostavna, vendar pa izpostavlja univerzalno moralno dilemo.
»Skozi mlade protagoniste film izpostavlja čut in empatijo do sočloveka, ki nam je kot otrokom prirojena, a se žal vse prevečkrat v odrasli dobi izgubi, kar je ključni problem sodobne družbe. Otroci nam skozi takšne filme definitivno nastavljajo nujno potrebno ogledalo. Večkrat bi jim morali prisluhniti,« je prepričan.