Tuji delavci kot novodobni sužnji
Zgodovinsko pomanjkanje delovne sile zapolnjujejo tuji delavci, ki vse pogosteje prihajajo iz Azije – Njihova pot v boljšo prihodnost je pogosto pot v novodobno suženjstvo
»S takšnim pomanjkanjem delovne sile, kot ga zaznavamo sedaj, se doslej še nismo soočili,« je ugotavljal Janez Malačič, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, v nedavnem pogovoru za časopis Objektiv. Na trg dela vstopa siromašna generacija delavcev, v pokoj odhaja ena najbolj številčnih. S pomanjkanjem kadra se sooča več kot polovica delodajalcev, nekateri so zaradi tega že prisiljeni omejevati svojo dejavnost, epidemija pa je kadrovsko luknjo v delovno intenzivnih panogah le še poglobila. »Delavstvo v Sloveniji je dojelo, da ni ključno samo plačilo, ampak tudi delovni čas in varno delovno okolje. Iz turizma, gostinstva, gradbeništva in prometa nam je zbežalo veliko usposobljenih delavcev. Zaposlili so se v industriji, kjer imajo osemurni delovnik, pet dni na teden,« se sindikalist Damjan Volf, generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije – KS 90, ne čudi, da gradbinci in gostinci nimajo kadra.
Številni delodajalci razmere rešujejo z uvozom poceni delovne sile. Tako je bilo lanskega septembra med vsemi zaposlenimi v Sloveniji že 14 odstotkov tujcev, v celotnem letu pa je bilo tujcem izdanih doslej rekordnih 48.441 soglasij in delovnih dovoljenj. Večina njih še vedno prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije, a delavci z Balkana vse redkeje trzajo na vabe slovenskih delodajalcev. »Včasih je bila Slovenija za delavce iz nekdanjih bratskih držav odskočna deska za pot naprej na sever, danes ni več niti to. Zaobidejo nas. Ker državni inšpekcijski organi niso odigrali svoje vloge pri odkrivanju zlorab, smo si zapravili ugled,« Volf opiše razmere. O tem priča tudi izkušnja direktorjev zdravstvenih domov, ki družinske zdravnike iščejo na Balkanu. Uspeh je klavrn, od leta 2017 se je pri nas zaposlilo vsega 11 tujih družinskih zdravnikov. Delodajalci se zato ozirajo dlje, v Azijo. Poleti so v vinogradu znanega briškega vinarja delali delavci iz Pakistana, v več termah in zdraviliščih so bazene in zelenice vzdrževali delavci iz Indije. Indijci, Filipinci in Iranci so kuhali pri znanem gostincu Jezeršku, dva Afganistanca sta redno zaposlena v Hiši Franko.
Delavce novačijo agencije
Kuharji in vinarji ter vsi preostali delodajalci seveda po delavce v Indijo ne hodijo sami. Posel novačenja so prepustili agencijam. Ne gre jih vseh metati v isti koš, a po opažanju naših sogovornikov med njimi obstajajo tudi takšne, ki tuje delavce pehajo v sužnjelastniška razmerja. Zagotovo se še spomnite lanskega razkritja šokantnih razmer v podjetjih Marinblu in Selea s Kozine, kjer so delali prek portugalske agencije najeti Indijci. Nedavno pa je po spletu zakrožila fotografija Pakistancev – sedeli so na tleh in imeli okrog vratu obešene tablice z njihovimi osnovnimi podatki, medtem ko so trgovci z delovno silo izbirali najprimernejše. Prizor je spominjal na koncentracijsko taborišče. Volf opozori, da se te agencije množijo kot gobe po dežju, seveda ne zaradi altruističnih namenov, da bi pomagale ubogim Pakistancem in našim delodajalcem, temveč zaradi lastnega zaslužka. Kdo jih ustanavlja? »Vsak, ki ima pet minut časa,« je slikovit sogovornik. V zadnjih treh letih se je v slovenski razvid agencij za posredovanje delavcev vpisalo 33 novih. »Ekonomske migrante tako rekoč za roko pripeljejo iz njihovih vasi, obljubljajo jim hribe in doline, za njih uredijo vse papirje in jim dajo vedeti, da so oni tisti, ki so jim omogočili boljšo prihodnost. In ti ljudje postanejo njihovi sužnji. Posamezniku posodijo od 10.000 do 12.000 evrov, kolikor naj bi stala pot v njegovo boljšo prihodnost, ta denar pa mora potem seveda še dolgo odplačevati. Plačevati mora sobo, delati v petek in svetek, skoraj vse dni v letu, in če pogledate v statistiko, boste videli, da ima 99 odstotkov tujcev, ki delajo pri nas, minimalno plačo. Preostalo dobijo v denarju na roko – znova imamo torej sistem dela na črno, za katerega smo vendarle upali, da smo ga izkoreninili,« pripoveduje Volf. Postreže s primerom delavca, ki je delal v enem od primorskih gostišč. Delodajalec mu je za 174 ur uradnega dela izplačal 897 evrov plače, za dodatnih 188 nikjer uradno zabeleženih ur pa še 1843 evrov v gotovini na roke. Delavec je torej na črno oddelal še eno mesečno službo. Prost je bil samo en dan. Tudi Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice, na katero se pogosto obračajo izkoriščani tuji delavci, je zapisal, da so trenutno zelo dobri časi za takšne in drugačne »agencije«, od katerih jih je ogromno neregistriranih in nezakonitih. S prstom pokaže tudi na delodajalce, ki te storitve uporabljajo. »Raje plačajo masten denar agenciji za storitev zagotavljanja kadra, kot da bi delavcem sami zagotovili primerne plače in delovne pogoje,« je kritičen.
Volf pojasni, da so tuji delavci, ki ne poznajo ne jezika ne zakonodaje in verjamejo zgolj svojemu vodji oziroma »gazdi«, idealne žrtve, na plečih katerih agencije in delodajalci kujejo svoje dobičke. Najemanje ekonomskih migrantov ni več izhod v sili, ampak poslovni model. Zato tudi ne čudi, da mnogi delodajalci pritiskajo na državo, da bi po vzoru delavcev iz Bosne in Hercegovine ter Srbije poenostavila postopke tudi za prihod Indonezijcev, Filipincev, Nepalcev, Tajcev ...
Sume zlorab težko dokazovati
Zavod RS za zaposlovanje je lani izdal 48.441 soglasij in delovnih dovoljenj za delo tujcev pri nas, največ za delavce v gradbeništvu, varilce, monterje, voznike kamionov v mednarodnem prometu ... Država, ki si je zadala cilj, da bo tujce zaposlovala na delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo, na koncu na tujem išče delavce za dela, ki zaradi težjih delovnih pogojev, dela na terenu in slabšega plačila za domače iskalce zaposlitve niso zanimiva. Miho Šepec, ki na zavodu bedi nad zaposlovanjem tujcev, opaža trend želja po delavcih iz bolj oddaljenih držav. Lani je tako soglasje za delo dobilo 322 Indijcev, 332 Kitajcev, 137 delavcev iz Bangladeša, 138 iz Nepala. V statistiki zadnje leto izstopajo Turki, ki jih Slovenija sicer nikoli ni posebej zanimala. Šepec pojasni, da se 1166 lani izdanih soglasij nanaša skoraj izključno na turške delavce, ki gradijo drugi tir. Posebnost v statistiki so tudi Rusi in Ukrajinci, skupaj jih je lani delovno dovoljenje dobilo 950, a jih bomo le redko srečali na gradbišču, za trakom v proizvodnji ali kot natakarje. Ti si z delovnimi dovoljenji večinoma zgolj uredijo pogoje za prihod v Slovenijo.
Šepec se strinja, da je množica nizkokvalificirane tuje delovne sile, ki prihaja k nam, prikladna tarča za zlorabe. Sum, da ni vse v najlepšem redu, se mu pojavi večkrat. »Posebej takrat, ko vlogo za delavce odda komaj nastalo podjetje, brez pravih poslovnih prostorov, ki ni izvedlo še nobenega večjega posla, potem pa naenkrat potrebuje veliko število varilcev ali tesarjev. Ko zahtevamo dokazila o tem, kaj bodo delali, nam prinesejo sumljive izvajalske pogodbe. V takih primerih lahko obvestimo Inšpektorat RS za delo in čeprav sumimo, da bo to podjetje zgolj posojalo delavce naprej, na koncu inšpektorat redkokdaj uspe dokazati kršitev in moramo soglasje na koncu izdati,« sogovornik razkrije, da je dobro organiziranim posrednikom težko stopiti na prste.
Z dvomljivimi agencijami, ki kadre novačijo iz tujine, se na Zavodu RS za zaposlovanje ne srečujejo neposredno. »Te so v ozadju, soglasja jim namreč urejajo razni računovodski servisi. Zanje ponavadi po ovinkih izvemo od delavcev samih, ki nam povedo, kako so prišli v Slovenijo,« pojasni Šepec in poudari, da so tujci zgolj iskalci lepše prihodnosti, medtem ko kriminalna dejanja in zlorabe lahko iščemo doma.
Izobrazbo delili na dvorišču
Kot smo že omenili, so delodajalci lani dali pobudo, da bi tudi za delavce iz oddaljenejših držav poenostavili postopke za pridobivanje delovnih dovoljenj. Šepec glede tega vprašanja nima enoznačnega odgovora. Predlog bi podprl v primeru, da bi k nam prihajali delavci s preverjeno in dokazljivo izobrazbo, kar pa se v praksi večinoma ne dogaja. Izpostavi primer delavcev iz Bangladeša – nihče od njih ni imel formalne izobrazbe, vsi zgolj opravljen tečaj, zaposlovalec pa je trdil, da gre za daleč najbolj usposobljene in izurjene varilce. »Ko smo prek naše ambasade preverjali resničnost navedb, se je izkazalo, da je na mestu, kjer naj bi deloval ta izobraževalni center, zgolj nekakšno dvorišče. Vprašanje je, ali je ta zavod sploh kdaj obstajal,« se vpraša. Vendar je Šepec obenem tudi realen in se zaveda, da glede na potrebe in napovedi gospodarstva ter demografsko sliko v državi brez tujih delavcev ne bo šlo in jih bo v prihodnosti verjetno k nam prihajalo še več. Zato bi veljalo nadzoru in preprečevanju zlorab pri teh povečini ranljivih delavcih nameniti občutno več pozornosti.