Eni bi stavkali, drugi stokali
Plaz zahtev javnega sektorja po višjih plačah povzroča skrbi gospodarstvu
»Vlada je z dvigi plač posameznim delom javnega sektorja in z dvigom minimalne plače odprla pandorino skrinjico, kar krepi zahteve še drugih skupin. Razlogi za dvig plač so sicer legitimni zaradi precejšnjih nesorazmerij med različnimi skupinami ter močno povišane inflacije, a čas in pristop nista bila dobro izbrana in premišljena. To se ne more dobro končati zaradi že tako ogromnega proračunskega primanjkljaja v višini 5,3 odstotka BDP in ohlajanja gospodarske aktivnosti,« ob plazu zahtev sindikatov javnega sektorja in groženj s stavkami opozarja ekonomist dr. Jože P. Damijan.
Od kod denar?
Najnovejša, a verjetno ne zadnja skupina, ki zahteva višje plače, so bili minuli teden ravnatelji šol, ki se sprašujejo, zakaj so zdravniki in sodniki vredni več od njih, zato pričakujejo, da jim vlada do plačne reforme dodeli dodatke v višini 600 evrov na mesec, kot je to nekoliko lahkomiselno že storila za sodnike in tožilce. Pred njimi so si višje plače že izborili zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu ter pomočnice vzgojiteljic predšolskih otrok, s svojimi zahtevami ali celo napovedmi stavk in protestov pa so se oglasili še poklicni gasilci, policisti, cariniki, vojaki, občinski redarji, šolniki, kulturniki … Ni torej zaleglo, da je vlada že jeseni s sindikati javnega sektorja podpisala dogovor, po katerem se je za vse tam zaposlene oktobra zvišala vrednost plačnega razreda za 4,5 odstotka, večini pa se bodo plače aprila povišale še za štiri odstotke.
»Vlada je kot skoraj vse druge ob začetku mandata podlegla pritiskom različnih skupin in si poskušala kupiti socialni mir. Vendar bi se morala tega lotiti koordinirano in z ustrezno komunikacijsko strategijo. Javnosti bi morala povedati, da dvigovanje plač kratkoročno ni najprimernejši ukrep za ohranitev kupne moči prebivalstva, saj lahko pripelje do negativnih učinkov na stroške dela in proračun. Poudariti bi morala, da se je problema inflacije lotila pri izvoru, torej pri rasti cen energentov, ki jih je za gospodinjstva omejila s kapico. Kot drugi problem bi morala nasloviti plačna nesorazmerja v javnem sektorju in predstaviti denimo petletni načrt za postopno odpravo teh nesorazmerij. Kot tretji problem bi morala nasloviti strukturna plačna nesorazmerja v javnem sektorju, predvsem v zdravstvu, šolstvu in sodstvu, ter predstaviti načrt za izločitev teh sektorjev iz sistema plač, pri čemer bi se izoblikovali ločeni plačni sistemi z večjo odgovornostjo in avtonomijo vodstev glede fleksibilnega dela plač. Tako bi vlada pokazala, da se zaveda problemov, da ima načrt in da obvladuje situacijo. Sedanje stanje pa spominja na kaos. Ko vlada brezglavo gasi požare, s tem hkrati podžiga nove,« razlaga Damijan in poudarja, da bo napovedane dvige plač težko financirati. »Samo dogovor o uskladitvi plač v javnem sektorju, ki ga je sklenila prejšnja vlada, bo v letu 2023 povišal javne izdatke za 550 milijonov evrov oziroma za skoraj 0,5 odstotka BDP. Dvig plač medicinskim sestram pomeni za 110 milijonov evrov višje javne izdatke, k temu je treba dodati še pravkar doseženi dodatni dvig plač v zdravstvu, ki naj bi letos povišal izdatke za 45, prihodnje leto pa za 60 milijonov evrov. Že dosedanji dvigi plač torej presegajo 700 milijonov evrov oziroma 1,3 odstotka BDP, pa je to šele začetek. Leta 2024 sledijo dodatna eskalacija plač v javnem sektorju, izločitev zdravstva iz sistema plač in povišanje plač v zdravstvu. Ti enkratni in trajni dvigi so s fiskalnega vidika težko vzdržni, saj vlada ni opredelila dodatnih virov. Bo dvignila prispevke za zdravstveno zavarovanje, bo dvignila trošarine ali stopnjo DDV, bo uvedla davek na premoženje?« se sprašuje Damijan.
Začarani krog
»Realne plače so že dve leti padale, inflacija se kljub umirjanju še ne bo bistveno znižala, zato je pričakovano, da različne skupine v javnem sektorju branijo realne dohodke. Vlada bi se že prej morala odzvati in vsaj delno zaščititi plače, zdaj pa je velik nered. Kdor koli potrka na vrata vlade ali ministrstva, ta denar dobi. A ker je veliko interesnih skupin, se tega tako ne bo dalo reševati. Obeta se nam val stavk. Vse to poteka v razmerah visoke zaposlenosti, ko se zaradi pomanjkanja delovne sile ljudje manj bojijo, da bi bili odpuščeni. A za nobeno od teh skupin nimam razumevanja, saj se to dogaja ob velikem deficitu v državnem proračunu, ki ga financiramo z zadolževanjem v tujini. Zahteve po dvigih plač se ne bodo kar končale, saj se pojavi nova, takoj ko nekdo zaostane. Vlada se bo morala v nekem trenutku temu zoperstaviti, sicer to vodi k ogromnemu zadolževanju, presežnemu povpraševanju in pospešeni inflaciji. Ta navidez elegantna moda zadolževanja je nastala v času pandemije, ko je bilo to zaradi zaustavitve proizvodnje razumljivo. A potem se je nadaljevalo deljenje bombončkov, ki traja še zdaj, ko obrestne mere rastejo in je zadolževanje vse dražje,« ugotavlja ekonomist dr. Maks Tajnikar, ki predvideva vse večji odpor do zahtev javnega sektorja tudi v gospodarstvu. »Bohotenje plač v javnem sektorju vpliva tudi na povpraševanje v zasebnem oziroma tržnem sektorju, ki se boji, da bodo tudi tam zaposleni zahtevali večjo dinamiko pri plačah, kar lahko ogrozi konkurenčnost podjetij.«
Na to opozarja tudi nekdanji finančni minister dr. France Križanič. »Če bo šlo tako naprej, bo inflacija zrasla, padla pa naša konkurenčnost in s tem gospodarska aktivnost. Nevzdržno je, da se obljublja dodatno milijardo. V Jugoslaviji smo lahko tiskali svoj denar, zdaj pa to ni izvedljivo. Ko bodo pipice privite, bodo pa spet vse razprodajali in rezali pokojnine. Zato je treba ta stampedo, ki so ga s svojimi zahtevami najprej povzročili zdravniki, čim prej ustaviti. Vlada ima tako močno koalicijo, da bi morala odločneje nastopiti proti zahtevam sindikatov. Problematičen je zlasti Fides, ki niti ni več sindikat, ampak nekakšen poklicni ceh, ki si je ustvaril monopol in potem ruši celotni plačni sistem,« je odločen Križanič.
Manj oster do zdravnikov je ekonomist dr. Bogomir Kovač: »Zdravniki niso grešni kozel, so le dovolj vplivna in organizirana interesna skupina, da lahko postavlja pogoje. Že prej niso bilo izpolnjene vse obljube, potem pa se je začela valiti kepa. Pokazalo se je, da je enotni plačni sistem, ki so ga desni politiki oblikovali v maniri socialističnega inženiringa, že v sebi nosil kal razpada. Tudi če ne bi prišlo do zdravniškega vdora v sistem, bi inflacija terjala usklajevanje, pred podobnim izzivom se bodo zdaj znašle tudi generalne pogodbe v gospodarstvu. Inflacija je na splošno čas, ko želijo interesne skupine usklajevati plače, vlada pa se je še dodatno znašla v nezavidljivi situaciji, ker je začela popravljati zapleten plačni sistem brez jasne predstave, kako ga spremeniti. Težava je tudi, da je dokaj hitro popuščala zahtevam.«
Kočljiv čas
Kljub hitremu popuščanju rešitve ni na vidiku, saj v času takšne rasti cen dvigi plač niti ne morejo ujeti inflacije. »Inflacija je vedno bolj dinamična od plačnega usklajevanja, zato je ne ujameš, temveč jo z višjimi plačami še napajaš. Doslej je bila inflacija bolj ponudbene narave, kar ni tako nevarno, kot če izvira iz povečanega povpraševanja, h kateremu vodijo višje plače v javnem sektorju. Če bo vlada preveč radodarna pri poskusu zajezitve stavkovnega vala, se bo gospodarski sektor čutil prizadetega in prikrajšanega. Tam pa plače hitreje vplivajo na stroške, kar se bo poznalo v poglabljanju proračunskega deficita, saj v tem času vse krize rešujemo z zadolževanjem. To ob sproščenih pravilih počnejo vsi, a ko se bo to obrnilo, bodo manjše države bolj izpostavljene. Če se potaplja Titanik, je pomembno biti blizu rešilnih čol
nov, a teh ni dovolj za vse. Ne bi bilo prav, če bi ob pandemiji in energetski krizi šli v zategovanje pasu in varčevanje, a zelo odprta fiskalna politika, ki je še dovoljena, se že lomi ob novi restriktivni monetarni politiki. Nihče ne ve, kako se bo to končalo. Svet je v zelo kočljivem položaju, preplet kriz je vse bolj neobvladljiv, v svetu ni prave rešitve ne za zdravstvo ne za energetiko. Živimo z improvizacijo in čakamo na čudež. Volilno telo pri nas se je lani z veliko večino in zaupanjem odločilo za spremembo in stabilizacijo,
»Pokazalo se je, da je enotni plačni sistem, ki so ga desni politiki oblikovali v maniri socialističnega inženiringa, že v sebi nosil kal razpada. Tudi če ne bi prišlo do zdravniškega vdora v sistem, bi inflacija terjala usklajevanje, pred podobnim izzivom se bodo zdaj znašle tudi generalne pogodbe v gospodarstvu.«
a število napak se povečuje in politični kapital kopni. Ob vseh krizah bi zdaj najmanj potrebovali še politično. Če imaš zaupanje akterjev, so ukrepi izvedljivi, veliko teže pa je, če raste nezadovoljstvo, oblast pa še išče rešitve,« razmišlja Kovač. In kako na sedanji val zahtev po višjih plačah v javnem sektorju gledajo predstavniki gospodarstva? »Če bodo zahteve sprejete, bo vpliv na storitvenem delu inflacije, saj trg dela ne more odgovoriti z dvigom ponudbe, ker je stopnja brezposelnosti tako nizka. Fiskalni prostor omejujejo proračunska pravila, vendar je manevrski prostor v proračunski porabi sorazmerno visok, ker smo v času energetske draginje, ki državi narekuje nekoliko večjo rezervo. Sprejetje zahtev seveda pomeni nenačrtovano porabo in zlorabo proračunskih pravil. Pomembno je ohraniti sistemski pristop in enoten plačni sistem v javnem sektorju. Parcialni ukrepi pogosto ustvarjajo negativne kaskadne učinke in spiralo zahtev. Menimo, da bi morala biti rast plač v javnem sektorju odvisna od dodane vrednosti v gospodarstvu in bi morala zaradi večje varnosti zaposlitve v javnem sektorju praviloma zaostajati za rastjo plač primerljivih poklicev v zasebnem sektorju. Plačilo bi moralo biti v večji meri vezano na delovno uspešnost in zadovoljstvo strank, manj pa bi moralo biti različnih avtomatizmov, vezanih na izobrazbo ali obdobje zasedanja določene funkcije,« priporoča Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije.