Mož ne more naročiti prisluškovanja ženi
Kam odteka družinsko premoženje, kako nekdo s socialno podporo kupi drag avto, kdo so moji biološki starši – to je le nekaj vprašanj, s katerimi se pri nas ukvarjajo detektivi
»Če imaš rad stalnico v življenju, to ni poklic zate,« ena bolj iskanih slovenskih detektivk Bernarda Škrabar Damnjanović namigne, da približno ve, kdaj se bo njen delovni dan začel, nikoli pa, kdaj in kje se bo končal. V pisarni ima kovček in v njem oblačila, primerna za tak ali drugačen teren. Kot dekletce je sanjala o tem, da bo veterinarka, a je hkrati že od majhnega izjemno rada opazovala ljudi in njihovo obnašanje, se raje kot z vrstniki družila s stricem, teto in babico ter se spraševala o minljivosti življenja. Njena jasna ideja, da odide na srednjo policijsko šolo v Tacen, se je končala, preden bi prestopila njen prag, saj tistega leta niso razpisali ženskega oddelka. Razočarana se je vpisala na srednjo zdravstveno šolo in nekaj let tudi delala kot medicinska sestra. Danes ji za to izkušnjo ni niti malo žal in bi to pot ponovila. »To je bila moja velika popotnica za življenje, zaobjela je vse znanje o človeku, njegovi psihologiji in fiziologiji. Prek dela z ljudmi v bolnišnicah, zdravstvenih domovih in domovih za ostarele pa sem dobila tudi odgovore na svoja otroška vprašanja o kompleksnosti in o minevanju življenja.«
Varovala Bryana Adamsa in Pink
Željo po preiskovalnem delu je s študijem na visoki policijsko-varnostni šoli začela uresničevati ob delu in se, preden je ustanovila Detektivsko varnostno agencijo, poizkusila tudi v varovanju slavnih oseb. »Nekje sem izbrskala program za usposabljanje za osebno varovanje. Prijavila sem se nanj, usposabljanje opravila in med drugimi varovala Bryana Adamsa in Pink.« To pove tako ravnodušno, kot bi varovala sosedovega Janeza ali Micko. »Za novinarje je to seveda zelo vznemirljiv podatek, a zame je bila to služba. Na misel mi ni prišlo, da bi ju lovila za selfije ali prosila za avtogram,« se posmeje danes doktorska študentka na fakulteti za varnostne vede.
Laska ji, da se včasih nanjo obrnejo pisatelji, da jim odgrne tančico skrivnosti detektivskega dela. Tako jo je pred časom poklical najuspešnejši slovenski pisec kriminalk Tadej Golob, čigar kontroverzni kriminalistični inšpektor Taras Birsa je v enem od del po sili razmer postal zasebni detektiv. Žanr detektivk in kriminalk je vse bolj priljubljen, povečuje se tudi zanimanje za detektivski poklic, a sogovornica težko reče, da televizijske serije prispevajo k večjemu povpraševanju po njihovem delu. Jim pa serije v marsičem rušijo sistem. »Televizijske serije, v katerih detektivi v eni uri kot po tekočem traku rešujejo primere, hodijo čez mejo zakonitega, kjer je veliko adrenalina, orožja in hitrih avtomobilov, seveda izkrivljajo podobo našega dela. Pod vtisom tega pridejo včasih k nam tudi stranke, ki se jim za rešitev primera že trije dnevi zdijo preveč. To seveda ne gre,« pripoveduje. Delo detektiva mora biti opravljeno tako skrbno in profesionalno, da bo kasneje kot dokaz zdržalo tudi v morebitnih sodnih postopkih. »Govorimo o resnem preiskovalnem delu, ki je daleč od tega, da nekdo podkupi nekoga za informacije, da prisluškuje, zalezuje ali na skrivaj vstopa v stanovanja. Vse to je seveda absolutno protizakonito. Nas pa zaradi tega sem in tja pokliče kakšna gospa in naroči, naj 14 dni prisluškujemo njenemu možu. Ko ji razložimo, da je to protizakonito, se razjezi, da smo detektivi za eno figo,« se smeje.
Neupravičeni sloves iskalcev ljubimcev
Detektivov se nasploh drži sloves, da so zalezovalci ljubic in ljubimcev. Škrabar-Damnjanovićeva prikima, da to še vedno drži. »Tri četrtine ljudi, ki se jim predstavim, se še vedno namuzne, češ kako žgečkljivo je moje delo. Ne vem, kdaj in zaradi česa se je našega poklica oprijela ta fama, čeprav ti primeri ne predstavljajo niti petih odstotkov našega dela. Seveda nas kdaj najameta kakšna žena ali mož, ampak ne predstavljajte si, da za njunimi partnerji oprezamo po hotelih. Tu gre največkrat za težja vprašanja odtekanja denarja, delitve skupnega premoženja, iskanje skritega premoženja in skrbništva nad otroki ... Kolega je imel primer, ko je varajoči mož ženo okužil z aidsom. Gre torej za resne in niti najmanj smešne stvari,« razblini enega največjih stereotipov o detektivih.
Detektive v Sloveniji najpogosteje najemajo podjetja. Za podjetja in izpostavljene osebe zagotavljajo varno komunikacijo, varne komunikacijske kanale, varne sestanke. Zbirajo informacije o poslovnih partnerjih ter opravijo analizo tveganja za podjetja na različnih koncih sveta za različne priložnosti. Ko med zaposlenimi opravljajo teste alkoholiziranosti, se vedno znova potrjuje, da smo Slovenci pivski narod. Preverjajo dvomljive bolniške odsotnosti in notranje kraje. Upa si trditi, da ni delodajalca, ki mu zaposleni ne bi česa izmaknili. »Krade se, kar si lahko izmislite, posebej široko potrošno blago,« zatrdi. Tudi pralne stroje? »Ne bi jih izvzela,« se posmeje, »v enem podjetju so odtekali sestavni deli, za katere nam res ni bilo jasno, zakaj bi jih nekdo kradel in kaj bi z njimi počel. Izkazalo se je, da jih preprodajajo naprej na Balkan, kjer jih sestavijo v celoto in seveda prodajajo.« Imeli so bizaren primer, ko je v večjem podjetju delavec uveljavljal potne stroške z dobesedno drugega konca Slovenije, v službo pa se je vsak dan pripeljal s kolesom. Prikima, da jo za preverjanje jutranjih poti zaposlenih sem in tja najame tudi javna uprava, zagotovo pa veliko redkeje kot zasebno gospodarstvo. In si strašno želi, da bi bilo obratno. Gre za naš, moj in tvoj denar.
Do njih pa pridejo tudi čisto zasebne prošnje. Denimo mater samohranilk, ki bi rade od otrokovega očeta dosegle plačevanje preživnine. Ni jih malo. Pripoveduje o primeru, ko je oče na sodišču vztrajno dokazoval, da nima ničesar in da živi od socialne podpore, detektivi pa so odkrili, da je vmes z gotovino kupil stanovanje, avtomobil višjega cenovnega razreda, potoval, živel na visoki nogi in služil z bitcoini ... »Z našo pomočjo in s pomočjo dobrega odvetnika je ta oče na sodišču na koncu pogorel, zvišana mu je bila preživnina, zoper njega so bile podane kazenske ovadbe zaradi neplačevanja preživnine, upam pa, da je ustrezne postopke sprožila tudi država, ker jo je pretental in prejemal socialno podporo,« opiše le enega od primerov.
Iskanje sledi za starši in sledenje otrokom
Poiščejo jo ljudje, ki bi radi našli svoje biološke starše. »To je tema, polna čustev. Včasih je do podatkov težko priti. Če biološki starš ne želi stika z otrokom, mu jih center za socialno delo ne bo dal. Kaj pa če gre za dedno bolezen ali za kakšen drug resnejši razlog? Takrat se je treba znajti drugače. Pri nas je bilo veliko posvojitev iz držav bivše Jugoslavije in iskanje staršev se včasih konča pri arhivu, ki je bil med vojno uničen. Tako se zgodi, da približno petini iskalcev bioloških staršev ne moremo pomagati. Ostale kar nekako najdemo, ampak spet trčimo ob vprašanje časa in denarja.«
Včasih jih pokličejo starši, ki jih skrbi za njihovo hčer, ki ima novega fanta in se čudno obnaša. Če ugotovijo, da je ta hči stara 23 let, se seveda vljudno poslovijo. Polnoletna hči ima vso pravico, da se čudno obnaša in da ima novega fanta. Drugače je, ko jih za pomoč prosijo starši mladoletnih otrok, komaj osnovnošolcev, ki so se zapletli v svet drog. »Pogosto ugotoviš, da se že na dvorišču osnovne šole prodaja, ponuja in uživa droga,« strne opažanja svojih opazovanj iz skritega opazovališča. Zgodi se, da prek njih poskuša nasilen partner najti ženo, ki ji je skupaj z otroki uspelo zbežati pred nasiljem. »Imeli smo takšno naročilo in pravočasno ugotovili, da se je žena zatekla v varno hišo. Kaj če bi sprejeli naročilo in razkrili tajno lokacijo varne hiše? Primere je zato treba dobro presoditi, preden se jih lotimo,« pravi detektivka, ki se je zaradi opisanega družinska problematika veliko bolj dotakne kot iskanje opitih delavcev v podjetjih.
Sem in tja v njeni agenciji iščejo pisce anonimnih pisem. Bolj malo jih je še napisanih na roko, še vedno pa je večina poslana iz škodoželjnosti, zamer in slovenske nevoščljivosti. Pred leti je preiskovala primer, ko so v neki vasi vsi dobivali anonimna pisma, od gostilničarja do župnika. Ugotovili so, da je pisec pisma pošiljal celo družinskim članom in svojemu najboljše
Preiskovala je primer, ko so v neki vasi vsi dobivali anonimna pisma, od gostilničarja do župnika. Razkrinkani pisec je pisma pošiljal celo družinskim članom in najboljšemu prijatelju. Zakaj? Da jih je lahko ob vsaki anonimki tolažil in bodril.
mu prijatelju. Zakaj? Da jih je lahko ob vsaki anonimki tolažil in bodril.
Detektivsko kožo je težko sleči
Zanima nas, koliko poguma terja detektivski poklic. Iz lastnih izkušenj ve, da včasih veliko. Moški, ki mu je morala vročiti sodno pošto, jo je več dni zasledoval z avtomobilom. Drugi ji je grozil. Ko človeka, ki se skriva in je zamenjal že štiri lokacije, detektiv najde na peti, seveda ne bo vesel. A Bernarda Škrabar Damnjanović je to vzela kot del posla in verjame v to, da se dobro z dobrim vrača. Detektivi bojda tudi v zasebnem življenju ne morejo iz svoje kože, zato jo za konec vprašamo, kam se usede v restavraciji, ko tja pride na povsem zasebno kosilo. »Kam pa, takole ob steno ali v kot,« z roko pokaže mesto v pisarni. Od tam ima pregled nad vso restavracijo in tudi če ji ni treba, si zapomni in prešteje vse goste.
Njen vzornik med detektivi je Allan Pinkerton. Na mizo prinese nekaj njegovih knjig, najstarejšo iz leta 1878. Prikupil se ji je s svojo neomajnostjo, nepresegljivim znanjem, nepodkupljivostjo, etičnostjo in s tem, da je v svoji detektivski agenciji prvi zaposlil ženske, v času, ko naj bi te sedele doma za štedilnikom in še niso imele volilne pravice. Prepričani smo, da bi bilo navdušenje obojestransko, če bi imel tudi Pinkerton priložnost spoznati njo.